ODŠLI SO …
DANILO LOVREČIČ 1936 – 2018
Konec septembra me je preko lista Novi glas dosegla vest, da je v Trstu preminil istrski rojak Danilo Lovrečič. Pravzaprav ne vemo, kje je preminil, v časopisu zasledimo, da so ga pokopali v Ricmanjih. Na sliki prvič vidim obraz človeka, ki ga nisem spoznala v poltretjem desetletju obiskovanja Trsta in sodelovanja z Radiem Trst A, kjer je dela. Danila Lovrečiča po imenu poznam zelo dolgo, od svojih rosnih otrok, če smo natančni. Tedaj so starši zvečer ali ob nedeljah prižgali Radio in večkrat se je radijska ročka za uravnavanje postaj ustavila na Radiu Trst A, slovenskem radiu v Trstu. Mnogo krat se je ob koncu poročil ali kake druge oddaje – sedaj se tega več ne spomnim – zaslišal podpis avtorja: »Prispevek pripravil Danilo Lovrečič.«
To pa je bil zame velik misterij. Tedaj smo živeli v našem malem vaškem svetu, ločenem od mest in Velikega življenja. Za mene je bilo vse, kar se je zgodilo, ko si prečkal mejo podeželja nekje okoli Prad ali Škofij na poti v Trst, fantastični veliki svet, ki je bil nam tam zgoraj skrivnosten in nedostopen. Nekateri ljudje so živeli v mestu! Nekateri so se stapljali z velikimi obeti novega časa, ki pa z nami ni imelo nič razen tega, da je moje nezavedno ta neskončnost bivanja prekrila s plastjo občudovanja. In iz tega nam nedosegljivega sveta se je kot skrivnost javljalo ime Danila Lovrečiča, doma s Trušk, s sosednjega hriba.
»Ja, ja, tu je Danilo Lovrečič. Ka’ ga ne puznamo?! Je taen s Bičajo, so šle u Terst eno zdaj diela na radie.« Trditev za tiste čase ni bila nič nenavadnega, tri četrtine naše vasi se je izselila, od tega morda kaka tretjina in več v Trst. Ampak ko so odšli naši ljudje, jih nismo slišali po radiu, niso niti pisali v časopisih. Nazaj so prihajali v novih modernih oblačilih in lep del njih je govoril po italijansko. Bilo je malo neprijetno, neka mešanica občudovanja in nelagodja, da ti naši ljudje sedaj z nami ne govorijo več po domače. A da nekdo govori po radiu, to pa je bilo skoraj kot čudež. Kako neki, da tale Danilo govori nam po slovensko? V tonu glasu staršev se je čutilo priznanje, še posebno ob tem, ko so dodali še pripombo: »Ja, kaj ne?! Tu je une Lovrečič, ut une družine, ki so šle u Terst en imajo u Domje bitiego.« Morda omenjanje ni šlo v tem vrstnem redu. Morda je bilo obratno. Ko so se vračali iz Trsta ali načrtovali nakupe za mejo, je beseda večkrat nanesla na nekega Dorćja in na tržaški del predmestja Domjo. Morda pa sem vse te stvari povezala šele sedaj, ko prebiram avtorjeve spomine na Danila v našem časopisu. Iz Trušk se je odselila družina Lovrečič z bratoma Božidarjem in Danilom.
In na Božidarja, Dorćja, je padla beseda tudi ob pogovoru z gospo s Trušk, ki se je iz Bočajev in iz družine Lovrečič poročila v Kozlovćje v družino Kocjančič. Njen mož je bil potomec znamenitega župana občine Marezige pred 1. svetovno vojno, velikega narodnjaka Mateja Kocjančiča. In ta gospa, sedaj mi njeno ime ne pride na pamet, je ob pripovedovanju o svojih družinah Lovrečiče povezala s Kocjančiči prav preko županstva. Iz družine Lovrečič je bil na začetku 90. let izvoljen tudi župan občine Koper, ki pa se je kot legenda zapisal po tem, da je županoval le kak dan, saj se je kmalu po izvolitvi smrtno ponesrečil. In ko jo malo za šalo, malo zares pobaram, ali bo družina premogla še kako imenitno osebo, je prav tako, malo za šalo, malo zares, a z gotovostjo v glasu, odgovorila: »Zakaj ne? Če so bla dva, je lahko anka treći.« A če smo že pri Lovrečičih, najdemo še tretjo ime že v preteklosti, pri narodnjaku in gospodarstveniku Štefanu Lovrečiču, ki je bil doma prav tako v tem kraju in nemara pripada istim koreninam.
A vrnimo se sedaj k Danilu Lovrečiču. Kot rečeno, se skrivnostnost okoli tega rojaka, nikoli ni razblinila, tudi v času, ko sem nekaj let redno obiskovala Radio Trst A in z njim sodelovala. Tedaj se nam je oglasilo veliko naših ljudi, med njimi tisti, ki so v Trstu ohranili svoje slovenstvo. Spoznali smo Ivana Buzečana iz Sočerge, Klavdija Palčiča s Poletičev, še časnikarja Franca … nekje z območja Gračišč, ki je delal pri Primorskem dnevniku. Spoznali smo že Nadjo Rojac in Dušana Jakomina. Malo pred letom 2000 sem konec koncev spoznala svojega sovaščana Karišjata Kavrečiča, ki je slovensko narodnost ohranil v Miljah.[1] Iz naše vasi je slovenstvo ohranila še Landa Dobrinja, ki se je poročila s Slovencem iz Lonjerja. Slovenstvo je ohranil tudi Ernest Kodarin iz Boršta. Z Nadjo Rojac in Dušanom Jakominom je teklo plodno sodelovanje. Oba sta poznala Danila Lovrečiča, nobeden pa me ni napotil k njemu. Morda bi ga v vsem vrvežu in zanosu 90. let popolnoma spregledala, če mi ne bi nekega dne Nadja prinesla spis, ki ga je za našo revijo Brazde s trmuna spisal Danilo Lovrečič. Skrivnostna osebnost s Trušk je stopila v moj svet s svojo besedo. Bila sem zelo srečna. Odprla sem spis in ga prebrala in ob koncu ostala še bolj presenečena kot ob začetku. Ni le izdajal izvirnega in kritičnega umskega potenciala, bil je drugačen od vseh, ki smo jih dotlej prejeli. Naslov prispevka je bil Zakaj te ne ljubim, namenjen pa njegovemu kraju in Istri.
Njegova vsebina je odstrnila pogled na Truške v času vojne in po njej, pero pa je rezalo neposredno, trpko in pikro. Avtor je brez olepševanja vrgel na papir otroško izkušnjo Istre, imenoval glavne protagoniste in jim izrekel očitke. Name je prešel trpek občutek njegove zamere, ki se mu je pridružil vtis, da so to prve javne besede, ki jih je namenil rojstnemu kraju in nekdanji domovini. Besede so izdajale, da so čustva ležala dolgo in se v letih »širokega sveta« niso spremenila. Trpkost gor ali dol, izreči očitke s to ali ono namero, komunikacija in volja do besede sta vedno pozitivno izhodišče, ki izdaja hrepenenje po vračanju ljubezni. Prispevek sem brez pomislekov objavila v 3. številki, ki je izšla leta 1998. Ampak še en sopomen je skrival ta spis. Kot mora vsaka zamera na dan, da nato privrejo druga čustva in čiste misli, tako mora napočiti tudi čas, ko se morajo odprejo bolj boleča poglavja skupinskih doživetij. Izseljevanje naših ljudi je bilo eno izmed teh in to je bil čas, ko smo se morali z njim spopasti. V našem listu Istrske teme sem namenila poseben prostor ljudem, ki so odšli in se odpovedali svojemu kraju, kulturi in jeziku. To je bilo 40 ali 50 let po tem, ko je bil na temo izseljevanja pritisnjen pečat »tabu tema«.
Tedaj enkrat sem slišala pripombo, ki me je zdramila iz hipnotične zaspanosti, v katerega smo zdrsnili z našim režimom. Spomnila me je, da je po vojni obstajalo obdobje izbire za ljudi, ki z režimom niso bili zadovoljni. Opomnila me je tudi, da je do ljudi, ki so izbrali drug sistem, zamero gojila »ljudska oblast«, ki je zavladala po socialistični revoluciji in da ta zamera sega še daleč v čas po osamosvojitvi Slovenije. Nekega dne mi je sosed namreč navrgel: »Oni so odšli, ker so izbrali Italijo in se odpovedali nam.« Zakaj bi jim dajali kak pomen in pozornost, je sledil zaključek. Jaz pa sem tedaj šivala skupaj našo razklano skupnost in skušala doumeti tragedijo, ki je razklala naše ljudi in jih razpršila daleč po okolici in po svetu. Naši ljudje, ki so odšli, naj so se brez pomisleka ali z težkim srcem, so zame neodtujljivi del drame, ki smo jo živeli in jo še živimo na naših hribih nekaj deset milj daleč od Trsta.
Sedaj je potomcev, ki so povezani z Istro, veliko manj, meja je spet odprta, drugačno je tudi politično in narodnostno stanje. Prišel pa je čas, ko moramo za kritično pogledati na obdobje po vojni in na čas jugoslovanskega režima. Kaj se je tedaj dogajalo? Kako hudiča so ljudje sprejeli vse, kar so sprejeli, ne da bi ohranili svoje gledanje in izrazili voljo po popravkih? V trenutku tega izziva me doseže vest o smrti Danila Lovrečiča. V časopisu zvem nekaj več o njegovi osebnosti, karakterju, delu. Tam preberem tudi podatek, da je družina Danila Lovrečiča s sinovoma Božidarjem in Danilom v Trst odšla kot optant. Vse se je spletno v en krog. Odhod, ohranitev jezika in kulture, pripadnost slovenski skupnosti v Italiji in hladen občutek ob vrnitvi v domače kraje. Kdor koli si bil, Danilo Lovrečič, skozi celotno obdobje tvojega Trsta si ostal neločljiv del vsakdana in duhovne skupnosti slovenske Istre. Naj ti bo lahko slovenska zemlja.
Prispevek Danila Lovrečiča Zakaj te ne ljubim v reviji Brazde s trmuna št. 3 iz leta 1998. ———————————————————————————————————————————————-
[1] Karišjo je bil sin Stanka Bardinca iz Loparja, gospodarja Hiše od Bardinca, kjer smo leta 2000 postavili krajevno domoznansko zbirko. V času pred tem sem Karišjata srečala v Miljah v njegovi trgovini čevljev. Le to je odprl po prvotni samostojni čevljarski dejavnosti, s katero se je ukvarjala že njegova družina v Istri in tudi sam po odhodu v Italijo. Moj nuoni Dolfo mi je velikokrat pripovedoval o Bardincih in iz pripovedovanja je bilo razbrati, da so bili trdna družina. Po vojni je bil med tistimi, ki so bojkotirali volitve in bili zato kaznovani. V Trst so odšli med prvimi. Iz sedanjih podatkov lahko sklepamo, da so optirali za Italijo iz političnih razlogov. Tega se v naši vasi ni omenjalo.