OGENJ, DARITVE IN PRENOS ZNANJA

Leda Dobrinja

Ogenj je ena izmed najmočnejših naravnih prvin in sil, od katerih je bilo odvisno življenje človeka in skupnosti. Od zemlje, vode, ognja in vetra je bilo odvisno njihovo polje in dom, od vode obilni pridelek ali žeja, od ognja toplo ognjišče ali pogorelo žito, od vetra blagohotni piš s ploho dežja ali vihar, ki je odnesel streho. Te naravne danosti in sile so bile za človeka tako usodne, da jih je hotel udomačiti in z njihovo nepredvidljivo naravo skušal skleniti “premirje”, zavezništvo. Blagoslov polja, čaščenje ob izviru, darovanje na oltarju so obredi, kjer je človek skušal priti v stik s stvarstvom, mu izraziti spoštovanje, se mu zahvaliti, ga razumeti in z njim vzpostaviti komunikacijo. Zemlja, ogenj, voda in zrak so danes splošno imenovani naravni elementi, vendar je ena izmed opredelitev besede “elements” prav naravna sila in slabe vremenske razmere. Ogenj je bistveni del darovanja, kot na primer pri prižiganju dišavnice ali kadila. Ogenj na ognjišču pa je bilo prizorišče zbiranja in predaja starih znanj, sporočil in novosti.

Ob jesenskem enakonočju smo letos staroselsko študijsko srečanje končali ob ognju v istrskem parku Pod Vardo zabavsko. Na njem smo slišali pripovedi o štrigah in o belih ženah, pa tudi o čaščenju lepega, o daritvenem obredu za prihodnje rodove in o duhovnem odmiku. Duhovni odmik deseterice ljudi je imel opraviti z molitvijo? Je bil poskus vzpostavljanja stika z nezavednim znanjem? Z višjimi silami? Zvedeli smo, da so ljudje poskrbeli, da so tisti na odmiku imeli hrane, kaj vse se je tam dogajalo, pa ni več znano. Na koncu verige predaje znanj, ki je šla iz roda v rod, se je ohranila predvsem skrb “starcev” zaradi poplavljanja plodnih polj Rokave. O starem vedenju, o katerem so mu pripovedovali posebneži iz Boršta, je pripovedoval pesnik Edelman Jurinčič

Legenda o lepoti

Ta legenda se nanaša na Stari Topolovec in na mesto, kjer sedaj stoji cerkvica sv. Hieronima. Tam blizu naj bi bila dva izvira in velik slap. In tja naj bi hodili vsak večer na posebno točko, kjer so spremljali sončni zahod. Tu sta zažarela znanje in občutek lepote. To so nato zaklenili v leseno banko, da bi lepoto ohranili čez noč. Prišel pa je tujec in se je delal norca. Ali kot je povedal Edelman:

… drugi primer pa, gre za en stari del Topolovca, … verjetno ste bili v vasi Topolovec, ampak je obstajal pred tem stari del Topolovca … in vglih prej … nekdo me je vprašal, da če se predajam soncu, … no, (to) tukaj pa sem dobil od enega pokojnega pričevalca iz Topolovca, da so v tistem starem delu Topolovca živeli ljudje, da so se vsak večer postavili nasproti sonca, ki zahaja, tako kot recimo danes; in so, kot so pripovedovali, pravzaprav lepoto tega sonca zaznali ob tem, potem ko je sonce zašlo v morje. Kajti tam sonce zaide v morje (in) so potem to lepoto odnesli domov in jo zaklenili v lesene banke. To je bilo zanimivo in kako se je ta zadeva končala, kot je ta govoru, da ko je nekoč prišel nek tujec v vas, v naselje, se je čudil tem dejanjem, … tako se je čudil, da je na koncu rekel »vi ste malo nori, to, kar delate«, ni mogel tega dojet. In ko je šel naprej in ko je ugotovil, da (je) Istra še bolj nora kot Stari Topolovec, … so se ljudje preselili v zgornji del in zgradili novi Topolovec; (to) pa je spet ena druga zgodba, ki je povezana z istrskimi izviri. In še eno tako svetišče je bilo pod Kučibregom …

(Opomba: pred kratkim je bila na fb profilu skupine Ali je v Istri še kdo živ?! objavljena fotografija cerkvice sv. Hieronima izpod Topolovca, ki jo je objavil Ivan Kolubar. Ob njej je zapisal: “Na sliki je cerkev sv. Hieronima pod Topolovcem in nad Pasjakom, ki je najbolj divja soteska, v kateri sem bil do sedaj v Slovenski Istri. Cerkev je imela zrušeno streho in manjkala ji je prednja stena. Obnovljena je bila letos poleti. Sedaj ima gole kamnite zidove in kamnite škrle po tleh, dva svečnika in stojalo za evangelij. Okna nimajo šip – le kovinske palice. Še tiste orginal napol uničene od korozije. Vrata so bila zaklenjena, tako da sem plezal in pokukal noter skozi okno. Pred 5 leti sem jo videl prvič, ko je bila še zaraščena z robido in se komaj zdaj vrnil ponovno. Tale slika ruševine vam bo manjkala, če si boste šli cerkivco obiskat, da bi lahko občutili hvaležnost ob pogledu na rešen tempelj, oz. kulturno dediščino. Zagotovo pa boste prepoznali lepoto v preprostosti in mogoče občutili tudi kaj drugega.”

Odmik na peščenem griču 

To pričevanje se nanaša na kraj pod Kučibregom, ki leži nekje proti Briču. Sredi pobočja je peščen grič z odrezanim vrhom, kjer je bilo prostora za deset ali dvanajst ljudi. Tja so se odmaknili predstavniki iz okoliških vasi, molili so, da pride iz (ali do) njih … (znanje, vedenje, navdih, vidovitost?). Ljudje pa so jim prinašali hrano. Ali kot je Edelman povedal na večeru:

… in še eno tako svetišče je bilo pod Kučibregom, ki je še danes prisotno, vendar zelo zelo zaraščeno. Tukaj je tudi pričevalec bil, ki mi je podal zgodbo, da so na tem mestu – in sicer je tako narejeno, da je v pobočju dvignjen poseben hrib, na katerem je bila na vrhu ena taka ploščad za zelo malo število ljudi, ki so sedeli v krog in tam  molili in meditirali, zato da je … Samo eno lastnost so imeli, da …  ne bi reka Dragonja poplavljala. To je pripovedovanje in to je iz Laborja, ne vem, če je kdo bil tam, … Marancinić se je pisal. 

(… on je imel to lastnost, je zagovarjal tezo, da to, kar počnemo ljudje danes, da to ni prav. On je, namesto da bi krompir sadil spomladi, ga je sadil jeseni. Je obrnil vse obratno, kot so delali ljudje. Seveda so ga imeli za norca, ampak je potem iz te hrane, ki jo je dobival v obrnjenem ritmu, pač kuhal in pravil, da tisto, kar je kuhal, da je bilo zaradi … da so potem ljudje, ki so imeli težave z želodcem, so prišli k njemu in so ga vprašali za – so rekli – stekleni krompir, stekel krompir. Ta pričevanja so, so bila …)

Daritve ob sončnem vzhodu

Ob srečanju v avgustu sem Edelmanu pripovedovala, kaj mi je povedal Slavo Batista o daritvenem oltarju pod Kučibregom (tam je Slavo stari človek pripovedoval, kako je obstajal kamniti oltar iz debele kamnite naravne plošče, dolge okoli poldrugi meter in široke kak dober meter, ki je bila pridvignjena od tal kakih 70 cm. Na sredi kamna je bila rahla vdolbina in tam naj bi stari darovali. Daritveni prostor naj bi bil uničen ob rigolanju nekje v začetku 70. let.). Edelman mi je na to najprej povedal o gornjem peščenem griču in nato še od daritvenem prostoru med Slatensko in Borštom. Tam obstaja raven prostor, kjer se združita … in tam je ostanek zidu okoli 2,5 metra, omenjen je bil daritveni ogenj, a podatek ni gotov. Na srečanju v Loparju pa Edelman naslednje:

… vem, kje so bila (svetišča), komu so bila namenjena in kaj so tam delali. Eno od teh svetišč je bilo med sotočjem Bržanke in Rokave, obrnjeno proti vzhodu, kjer so darovali – ne hrano ne živali, so darovali svojo kri – ob jutranjih vzhodih, da bi rod živel v tistem delu kar se da najboljše naprej. To svetišče je še danes zmetano, to je zid, dolg nekaj metrov, visok skoraj dva metra, s tem da je spredaj proti soncu, ki vzhaja direktno, sveti v tisti prostor. To darovanje je bilo tako narejeno, da so naredili iz takih jesenov tako kot en šotor in po dveh, treh stopnicah obesili razne rastline in druge pridelke, kar je pomenilo, da so po … kolenih nosili ali darovali kri, darovali, da bi jim bilo boljše. To je en taki primer, to sva potem raziskovala, Slatensko, tudi z Vladom Šavom …

Pričevalci in pričevanje o letečem modrasu

Pričevalci, posebneži in štrigoni, so bili: Marancinić Labor, Djovanin iz Brezov, zaselek proti Zankolićevem malnu v dolini Dragonje, Colelić z Baratalov (o travah in koreninah – napotki) – ni gotovo, morda se nanaša na del videa, ki govori, da je “iz korenin in čokov pripravljal razne napitke, zdravil ljudi okoli sebe”, Daljo z Boršta o ljelićih (mladih hrastih), Orešte iz Boršta, ki je poznal ptiče in znal prerokovati, ki “je poznal ptice in je znal, kaj se bo zgodilo na vasi ali pa v naravi”, Šanta Karlina , ki se je pogovarjala z vilami (izviri). Edelmanova mama je pripovedovala, dve obstajata dve mesti, kjer se zbirajo štrige; dve skali, “primi se za njih in boš varen pred kodlakom”. Edelman doda tudi: “…tretji (je) štrigon, ki je poznal ribe, bežate in kače na tem teritoriju. Se je znal soočiti s kačami, da si imel občutek, da se je pogovarjal z njimi. … (nerazmljivo) … on je omenjal leteče modrase, kosmate modrase, … on je znal z ne vem kakšnim posluhom ujeti šum bižata v Rokavi. Bižata vrgel v zrak, … znal je z macolo loviti ribe, …”

Več o daritvenih prostorih in svetiščih v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri III. Fotografije srečanja ob ognju posnela Milena Piciga.