S  O  Š  O  L  C  I

Silvan Prodan

Ena in dvajsetega oktobra 1944. leta smo učenci petega razreda osnovne šole čakali učiteljico v razredu nekdanje Ciril-Metodove šole v Sveti Luciji. Od končne tramvajske postaje pri nekdanjem športnem igrišču do šole je učiteljica pešačila petnajst minut mimo nove šole, ki so jo pred letom dni zasedli nemški vojaki.

V razredu je bil najglasnejši Giovanni Argentin, sin bogate kmečke družine iz Vinjol. Na kratko smo ga klicali samo Nino. Bil je najboljši učenec v vseh predmetih. Povedal nam je, da je njegov oče slišal v gostilni Baštian, ki je premogla edini radio aparat v naselju, da so Rusi osvobodili Beograd. Na stenskem zemljevidu smo hoteli videti, kje se nahaja to mesto. Toda na starem zemljevidu je bil prikazan celoten Italijanski imperij brez sosednjih dežel.

Razgledani Nino je pojasnil, da je Beograd glavno mesto Srbije, nedaleč od meje z Romunijo in Bolgarijo. Njegov bratranec in prvi sosed iz Vinjol, Giorgio Ruzzier, je v znak zmagoslavja raztrgal sliko Mussolinija na prvi strani italijanskega berila in jo demonstrativno vrgel v koš. Drugi dobro obveščeni sošolec, Pino Pištan, pa je poročal, da je njegov oče na poti v soline videl na asfaltu pri Svetem Jerneju velik napis: Viva Stalin in Viva Lenin.

Po dogajanju v drugi polovici oktobra je potekal pouk sorazmerno normalno do prvega maja 1945. leta, ko smo skupina sošolcev prisostvovali prihodu čete partizanov v modrih poletnih uniformah, ki so korakali mimo nekdanje železniške postaje proti Piranu.

Po uspešno zaključenem petem razredu osnovne šole smo sošolci: Antonio Bartole, Mario Debernardi, Umberto Tamaro in podpisani nadaljevali šolanje na srednji trgovski šoli (Scuola d’ avviamento commerciale) v Piranu.

Po mali maturi je Antonio Bartole v Trstu dobil pomorsko knjižico ter do upokojitve delal kot računovodja na različnih prekooceanskih ladjah. Mario Debernardi je postal računovodja v novo ustanovljenem trgovskem podjetju Prerad, ki si je uredilo poslovne prostore v nekdanjem skladišču soli v Seči. Umberto Tamaro je do upokojitve vestno raznašal pošto po Piranu. Nino Argentin je pridno pomagal očetu na kmetiji v Vinjolah.

Po mojem prestopu v slovensko gimnazijo v Portorožu 1947. leta sem imel s sošolci le občasne stike, največkrat na nogometnem igrišču. Po diplomi na Naravoslovni fakulteti v Ljubljani 1960. leta sem se nastanil v hiši staršev v Kampolinu z novonastalo mlado družino. Prizadevni učitelj Mirko Čok me je prepričal, da sem sprejel predsedstvo Krajevnega odbora SZDL. Za člana odbora je bil izvoljen tudi razgledani Giovanni Argentin.

Po moji preselitvi v Koper 1962. leta se s sošolcem Ninom nisem več srečal do junija 1995. leta v Trstu. Po ulici Mazzini sem pospešeno korakal proti menjalnici Bolaffio, ko zaslišim za sabo: »Silvano, Silvano!« Obrnem se in zagledam Nina kako hiti za mano. Vprašam ga ali tudi on hiti v menjalnico.

»Nikakor, sam stanujem že trideset let v Trstu. Po poroki sem se preselil k ženi, in sicer na Cesto za Rocol številka 20/1, kjer imam tudi kmetijo, na kateri gojim sadje in zelenjavo, enako kot v Vinjolah.« mi je odgovoril.

Iskreno sem mu čestital in ga spremljal do stojnic na trgu Ponte Rosso. Med prijateljskim pogovorom mi Nino predlaga, da bi sošolci zabeležili petdeseto obletnico zaključka osnovne šole s srečanjem v Luciji. Rekel je tudi, da bo sam obvestil Antonia Bartole, ki stanuje v Barkovljah, moja naloga pa bo, da obvestim sošolce v Luciji. Oba navdušena nad zamislijo sva se poslovila.

Po dveh tednih me sestra Nevenka obvesti, da je Nina srečala v Trstu. Rekel ji je, da je Antonio Bartole odklonil udeležbo na predlaganem srečanju sošolcev. Zato tudi on odstopa od zamisli. To je bil moj zadnji, čeprav posredni stik z Ninom. Upal sem, da se  bova srečala ob priliki obiska odprtih kleti v italijanskem delu Goriških Brd jeseni 2014. leta. Toda njegova sestra me je seznanila, da po operaciji prostate ni imel dovolj moči, da bi se udeležil izleta. S sošolcem Antoniom Bartole sva se istega leta slišala po telefonu, zaradi mojega inšpekcijskega ogleda obnovitvenih del hiše njegove mame Gabriele v Luciji.

Koper, decembra 2019

 

O F E L I J A

Silvan Prodan

Zadnjo junijsko soboto 1951. leta me je mama prosila, da grem v Trst kupiti par nylon nogavic za sestrično Ofelijo iz Kosurige, katere bo obula naslednjo soboto, ko se bo poročila z miličnikom Kalčič Zorkom.

Ofelijo je rodila mamina štiri leta starejša sestra Erminija 1931. leta po poroki z Ivanom Gržiničem, vsem bolj znan z nad imenom Biljančič. Zrasla je v najlepše dekle v vasi. Med služenjem pri bogati družini v Draguču jo je zasnubil tamkaj službujoči miličnik

V Buzetu ni bilo mogoče kupiti za poroko tako rekoč obveznih nylon nogavic. Bil pa je Buzet povezan dvakrat dnevno z avtobusom s Koprom v Coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, kjer pa niso prodajali iz ZDA uvoženih nylon nogavic. V Trst, v Coni A STO, pa smo prebivalci Cone B lahko potovali z osebnimi izkaznicami.

Zelo rad sem izpolnil mamimo prošnjo, še posebno zato, ker sem obenem v Trstu obiskal maminega najstarejšega brata Bepota in njegova sinova: starejšega Maria, mojega botra pri birmi, in mlajšega Silvija.

V Trstu sem dinarje zamenjal v lire v menjalnici Semprevivo na Borznem trgu ter v blagovnici Upin kupil nogavice ustrezne velikosti. Že naslednji ponedeljek ob sedmih zjutraj sem sedel na avtobus v Kopru in bil v dobri uri na Fontani pod Buzetom. Fontana je dobila ime po bližnjem bogatem izviru reke Mirne, iz katerega je bil speljan vodovod do Pirana že 1940. Leta.

Do Račiskega brega me je čakala dve urna hoja po okrajšavah mimo Vidacev, Marincev, Prodanov, Urihov in Krušvarov. Pri vodnem izviru pred Račiskim bregom sem niže na dolgi njivi opazil maminega mlajšega brata Juvanina,ki je okopaval okoli trt. Stopil sem do njega in mu povedel po kaj sem prišel.

»Si močno prezgoden, ker je Ofelijina poroka prestavljena za cel mesec.« Mi je povedal in dodal:« Nogavice lahko pustiš pri nas na Brigu, ker v Kosurigi ne boš našel nobenega doma.«

Rade volje sem sprejel stricev nasvet ter povabilo na obed, in sicer: mineštro z bobiči. Po kosilu se je nono Jože Skampič odločil, da bo ostrigel ovco. Teta Erminija je moža Juvanina glasno opozorila naj pazi, da bosta z očetom volno razdelila točno na dve polovici.

Nastriženo volno je nono stisnil v culo in jo stehtal z ročno tehtnico. Na to je volno razdelil na dva kupa in vsakega posebej ponovno stehtal. Teta Erminija ročni tehtnici ni zaupala in tastu očitala, da jo hoče prikrajšati za celo pest volne.

Stricu Juvaninu je uspelo s težavo ženo pomiriti. Mami in očetu se je opravičil ter lepo ostriženo ovco pospremil nazaj v hlev in jo privezal vzporedno z oslom.

Koper, november 2019

Na sliki pogled na eno od vasi v okolici rojstnega kraja Silvana Prodana v osrednji Istri. Foto: Milena Piciga spomladi 2018 ob obisku Buzeta in Reke. Na naslovni sliki avtor prispevka in urednica Leda Dobrinja.