POSOCIALISTIČNA ISTRA IN DELO MARJANA TOMŠIČA

Leda Dobrinja

Slovenska Istra je v zadnjem času v kulturnem smislu čudno tiho. Voz drvi, zgodi se to in ono, sprejme ta in ona odločitev, a nič glasnega in močnega, kot je to bilo v desetletju po osamosvojitvi. No, v zatišju medijev se je zgodilo nekaj pomembnih stvari. Ena teh je sprejetje odloka o oživitvi KOCJANČIČEVE NAGRADE, ki je po letu 2012 nasedla zaradi pritiskov lobijev in politike nanjo. In čeprav gre za izjemen pritisk, da se iz nagrade za slovensko kulturo spremeni v nagrado za ustvarjanje nove multikulturne istovetnosti slovenskega dela Istre, so domačini tiho. Skoraj zasebno in brez medijske pozornosti je v Pobegih potekal prvi iz niza večerov ISTRSKI DOM KLIČE PESEM, ki ga osnovne šole Prade, Marezige in Šmarje pripravljajo v spomin in čast istrskih pesnikov Ferruccia Jakomina, Emila Pribca in Alojza Kocjančiča. To je bil večer domačinov in energija ob besedi utišanih sinov: prva dva preminila v prometnih nesrečah, tretji desetletja v medijski osami. Njihov četrti sodobnik, Bert Pribac, je zadnje čase ponovno ob strani. Najbolj odmevna stvar pa je bilo PRAZNOVANJE 80. OBLETNICE rojstva pisatelja Marjana Tomšiča, kot prva najava vračanja avtorja v kulturno dogajanje pa ponatis njegovega romana Šavrinke.

Nekaj o vlogi Marjana Tomšiča

Praznovanje 80. obletnice rojstva, ki pomeni vračanje Marjana Tomšiča na istrsko kulturno sceno, je še posebej označilo kulturno polje Slovenske Istre letošnjega leta. V pripravi simpozija se je dvignila najprej akademska kulturna srenja, nato pa se je odvilo še srečanje v Ankaranu. In prav pri slednjem v organizaciji šole, knjižnice, občine in društev, ki negujejo kulturo, pa tudi vrednote preteklega sistema, se je rodila prispodoba o praznovanju v socialističnem času v organizaciji socialistične zveze, šol in časopisov. Ker ni možnosti, da bi človek povedal mnenje o stvareh, ki se ga tičejo iz prve roke, naj bo v tej obliki. Zelo hitro bo prišel odgovor, da je v teh besedah prebrati zavist. Pa ne gre za to, niti ne za priznanje ali ne Marjanu Tomšiču, gre za prav poseben pojav socialistične in posocialistične, roza kulture današnje Slovenske Istre.

Marjan Tomšič je imel letos 80 let. Prišel je v Istro poznih 60. let, točneje v letu 1967, vsaj to bo točno, saj je prišel na šolo Marezige in v 7. razredu postal moj razrednik. Kmalu je izdal knjigo Krog v krogu, saj tako sem zvedela par let kasneje, ko je on postal tudi moj osebni Učitelj. Enkrat kasneje, v začetku 80. let je izšla njegova knjiga Onstran in nato v 80. letih niz pripovedi in romanov s psihofanstastičnim predznakom, ki se v 90. letih nadaljuje s knjigami z istrsko tematiko. Leta 1986 je postal samostojni kulturni delavec in kasneje upokojen s posebno pokojnino. Če pogledamo seznam izdaj, najdemo še niz mladinskih del, radijskih iger, scenarijev za kratke filme, dramskih in drugih del. Prejemnik cele vrste nagrad in uradno velja za pisatelja slovenske Istre. Častivreden opus izdaj in priznanj, ki pa avtorju – in tudi Istri – niso prinesle ne spokoja ne pomiritve.

Marjan Tomšič si je pridobil mesto v slovenski literaturi, zapisana je in potrjena. Priznana mu je vloga glavnega ustvarjalca Slovenske Istre in tako tudi nastopa več ali manj zadnja tri desetletja. Vprašanje, ki Istro in Tomšiča v njej muči in žge, je, ali je on lik, ki predstavlja dušo in izraz slovenske Istre pred samo seboj, v slovenskem prostoru in v stiku z drugimi kulturami. Tomšič je najplodnejši pisatelj v Istri, naredil je veliko dobrega ljudem in tudi za promocijo istrske posebnosti, a ni izraz istrske duše in ne predstavnik Istranov, domačinov. In okoli te stvari se vrti celo vprašanje.

Zakaj je Tomšič najplodnejši ustvarjalec v Istri, a ne more predstavljati Istranov

Okoli tega vprašanja, ki je živo vse od časa prvega romana, v katerega so vpletene prvine izvirne istrske ljudske kulture, se vrti debata. Pravzaprav do nje nikoli ni prišlo, vsaj javne ne, saj je nezaželena. Skozi to vprašanje na dan bruhne mnogo razsežnejši in usodnejši problem Istranov, domačinov, njihove vloge v prostoru, kjer živijo, odrinjenosti s scene odločanja, nastopanja v njihovem imenu in konec koncev utapljanja v istrski multikulturi in modernizmih vseh sort in izvorov. Istra ima svojo dušo, izraz in istovetnost, ima moč in potencial, vendar ji ni dopuščeno predstavljati same sebe.

In zakaj Tomšič, najplodnejši ustvarjalec Slovenske Istre, ne more predstavljati Istre same? Več razlogov je. Najprej zato, ker je – sicer kot brodolomec – v Istro prišel z valom socialističnega naseljevanja in končno njegov produkt. Drugič, ker živeč več ali manj v lastnem univerzumu Istre v resnici ni videl in razumel kot sami sebe dojemajo Istrani in so njegova dela prvenstveno njegovo vsemirje, naseljeno s prvinami Istre v nekem kubističnem pomenu. In tretjič zaradi psihološkega profila ustvarjalca: Tomšič s svojim zapletenim notranjim svetom ni psihološko in osebnostno stabilna oseba. Lahko živi in se ekspandira preko svojega pisanja, v kulturno, jezikovno in politično zapletenem okolju pa ne more igrati vloge duhovnega starešine, ne modreca in predstavnika domorodne skupnosti.

Potreba po priznanju je psihološka potreba ustvarjalca, podelitev vloge, ki bo v imenu skupnosti predstavlja domorodno Istro pa tudi nuja najprej rdeče socialistične smetane in sedaj posocialistične roza preostanka s podmladkom. Ta istrski prostor zaseda že 50, 60 let in domačinom dovoli do sebe le pod ideološkim filtrom in dopuščenim idejnim in kulturološkim tokovom in podreditvi izvirne slovenske kulture najprej beneški in danes balkanskim kulturam. In v tem je simbioza, iz katere je ob nedvomni literarni kakovosti zrasel Tomšičev opus, ki je nastajal v Istri in resnični odsev posocialistične Slovenije, ne pa zgodovinskih, narodnostnih, kulturnih in umetniških tokov domorodnih Istranov, ki so ohranili slovensko bistvo in jezik.

Rdeča struktura posocialistične Istre

Marjan Tomšič je pomembna literarna figura v kulturni predstavi Slovenske Istre in ostal je tudi eden življenjskih likov mojega življenja, prisoten tako ali drugače vse odkar sem sama nastopila na tej sceni in vse do danes. Odkar pa smo domačini prevzeli pobudo za iskanje lastne istovetnosti in vrednotenje, dajanje veljave izvirni kulturi v Istri sredi 90. let, več nima glavne vloge. Glavno vlogo je še nekaj časa igral v sestavi posocialistične strukture prireditev, medijev in Univerze vse do časa aktivnega pisateljevanja, ko je po letu 2010 nekako ostal pri strani. Knjižnih izdaj ni bilo več, nastopov veliko manj, tu pa tam še vedno in nastal je vtis, da je ostal nekje nazaj, v času svoje aktivnosti, in da strukturi, ki ga je podpirala in ki ji je služil, da pokrije slovenski del domorodne Istre, več ni potreben. Še vedno je tu pa tam nastopil kot kulturni glasnik, potekalo pa je dokumentiranje in umestitev pisatelja na slovensko slovstveno polje in njegovo izpostavitev kot predstavnika slovenskih Istranov. A njegove dejavnosti in besede ni bilo čutiti do letos, ko so bile najprej ponatisnjene Šavrinke, sedaj pa praznovanje 80. leta.

In ker se v življenju nič ne dogaja slučajno in imam senzorje občutljivosti za dogajanje v okolju navite do skrajnosti, vse skupaj čitam s svojimi kodami. V Istri slovenskim Istranom, ki predstavljajo njeno samostojnost, ni omogočeno delovanje. Včasih je bilo huje, morali so oditi ali so izgubili glavo, danes le nimajo javne besede. Vsi so skoraj popustili in se konvertirali v lakaje multikulturnosti. Le krog okrog Besede slovenske Istre in sedaj Istrskih tem kljubuje. In glej ga zlomka, kadar koli izide kaka publikacija s te strani, pa naj so bile to Brazde s trmuna ali sedaj zborniki Slovensko staroselstvo in Istri kot iz puške sledi javno podprta multikulturna publikacija. In tako čitam tudi ponatis Šavrink; struktura s svojo duhovno osiromašenostjo enostavno ni bila sposobna proizvesti polnokrvnega dela, s katerim bi zapolnila svojo kulturno praznino.

Šavrinke, orko in štrige – kulisa za zakrivanje narodnega in družbenega položaja Istranov

Nekje sem prebrala, da je roman dober, če prenese v besede logiko, bistvo likov, dogodkov in sredine, četudi je izmišljen. Da bi bila pripoved istrska, od nje pričakujem prav to, da bom v njej prepoznala Istro. V Tomšičevih delih ne najdem ne logike, ne razmišljanja in ne zgodovinske perspektive. V 90. letih, v času velike popularizacije Tomšičevih del, še posebej Šavrink, so tudi domačini segli po pripovedih in mnogi so v njih našli del sebe. Koliko so se v resnici našli v tej literaturi, je drugo vprašanje. Medijska podpora in podpora uradnega okolja naredi veliko, popularizacija v šoli tudi. Zato lahko govorim le v svojem imenu.

Kot rečeno, sem prvo knjigo brala s podmeno, da je v nastopajočih silah nek skrivni pomen in modrost, ki je sama nisem zmožna uvideti, ampak obstaja, torej je potrebno delo tako vzeti. Naslednjo knjigo, ki je bila postavljena v naše okolje, morda je bila to Olive in sol, sem vzela v roke z prošnjo, da jo preberem in dodam svoje mnenje. Po prvih straneh me je presenetila avtorjeva zaznava fizičnega okolja, ki je bila popolnoma različna od moje; v vseh naslednjih delih pa so me v čudnem nelagodju, zadregi in nepotešenem pričakovanju pustili predvsem liki, njihova drža, notranji svet in dogodki. Osebe z domačimi imeni in obrazi so bili preneseni v neko nenaravno sfero z izkrivljenimi značaji, pogledi in dejanji. Zelo moteče je bilo, da so se italijanska imena likov, ki so se pojavila pri rojenih pod fašizmom, pojavljala pri ljudeh izpod Avstrije, prav tako svojega mesta niso imeli kraji. Zelo opazno je bilo, da so moški liki karakterno pomanjšani na revčke, šturliće, ženske s plenjerje pa glavne igralke celotnega družbenega dogajanja. Vse pa je prevevalo nadnaravno, nastopali so istrjanski orkoti in štrige, njihove moči pa niso sledile logiki izročila in njihovega doživljanja domačinov, ampak neko drugo, povsem fantazmagorično noto. Nobene logike ni bilo v delih in po nekaj straneh ali po desetem poskusu, je občutek vedno isti. Branje je, vsaj zame, intelektualistični mazohizem, zato sem s poskusi kmalu končala. Delo, ki sem ga rada prebrala, je bila zbirka pravljic Glavo dol, uha gor. Te so bile zapisane dobro in oplemenitene prenesle bistvo tudi na bralca. V ostalih nisem našla ne izročila ne znanj in ne modrosti, ki bi me pritegnile. Zelo težko je avtorju to reči, ker mu je sprejetje in priznanje Istranov, domačinov, psihološko eksistenčno pomembno. Zaradi onemogočanja javne ocene pa kritična misel lebdi v zraku kot neizrekljivi greh ali podlo obrekovanje.

Zakaj je bil Tomšič dobra rešitev za socialistično strukturo

Priseljena struktura je prišla v ta prostor in zasedla odgovorna mesta. Več deset let je bila istrska istovetnost brisana in tlačena, prav tako neodvisni domači in priseljeni duhovi. Pavel Zidar je na primer vrsto let živel in pisateljeval v Luciji, pa o njem ne vemo ničesar. Da ne govorimo o Istranu Alojzu Kocjančiču, o komer do 90. let nismo slišali niti besede. V 90. letih je prišel v domove domačinov in dokončno postal izraz duše slovenskih Istranov. Minila pa je njegova 80-letnica in 100-letnica, za obeleženje spomina nanj pa je poskrbelo kubejsko društvo in ne struktura z ustanovami. Pred nekaj leti je bil narejen doktorat o Istri v literaturi, ki se kot naše zgodovinopisje prične s prihodom in avtorji iste strukture, o čemer nekaj v moji knjigi Tretja istrska prebuja in njena senčine, ki jo je klika moči tako kot vse neodvisne osebe in njihova dela pred tem enostavno prezrla.

Če bi struktura želela zares imeti istrsko slovstvo, bi ga vzpodbujala. V vsem času Jugoslavije in Slovenije ni bilo enega samega natečaja za istrsko pripovedko, roman, igro, film. Po letu 1992 je bila vzpostavljena Kocjančičeva nagrada za priznanje domačim raziskovalcem in ustvarjalcem pri iskanju in promoviranju istrske istovetnosti, ki je po par letih prišla v roke nedomačinov in neslovenskih ustvarjalcev v Istri, pri čemer je bil preokret prav s podelitvijo te nagrade Marjanu Tomšiču. Po njegovem odrinjenju na stran pa je bil iz hrvaške Istre uvožen levi intelektualec Milan Rakovac, ki vrsto let zaseda mesto istrskega razumnika tudi za slovensko Istro. In zakaj je Tomšič primeren lik za pokrivanje slovenske kulture v Istri? Sam neke vrste dizident, je v Istro prišel zaradi neusklajenosti in težav z režimom. V 80. letih piše v dobršni meri psihofantastiko, to je zgodbe in pripovedovanje iz njegovega notranjega sveta. Kmalu svoj svet projicira v konkretnost Istre, vendar se v delih nahajamo predvsem v zapletenem notranjem svetu avtorja, polnem izkrivljene samo njemu lastne zaznave, nadnaravnih pojavov in bitij. Nič ni bolj daleč od življenja Istrana in stoletij boja za njegovo besedo.

In zakaj se je ravno ta literatura v Istri prijela in ne na primer Pavel Zidar, ki je bil intelektualno, družbeno in psihološko veliko močnejši ustvarjalec? Nekaj socioloških opažanj v zvezi s tem:

socializem je avtoritarni in na silo skupaj spravljen sistem, ki ni in ne prenese kritične presoje.

Svojo ideološko pristranost je korigiral z dopuščanjem t. i. nove levice, povezane s frankfurtsko šolo, na področju likovne umetnosti na abstraktnost »nove podobe« in v literaturi na nihilistični modernizem. Po delih, ki so bila nagrajena, ostaja vtis, da je veljala nenapisana opredelitev umetnosti kot nečesa, kar ne razumeš. Ali manj razumeš, bolj je umetniško.

socializem je opravil veliko delo brisanja istovetnosti, še posebej narodne, zato so sodobna slovenska dela mnogokrat abstraktna, intelektualistična in s tem šibka. Z vračanjem k družbenemu in narodnemu tkivu je prišlo tudi do vračanja k ljudskemu izročilu in prav to je dalo Tomšiču podlago za literarno ustvarjanje, ki je bližje času in človeku, in s katerim je pravzaprav postal znan.
Eden izmed projektov socialistične strukture je bil zatreti slovenski narodni čut in Slovenijo preplaviti z novimi vrednotami in ljudmi z Balkana. To je še posebej veljalo za Istro, katere kulturna, jezikovna, narodna in materialna istovetnost je bila dosledno brisana. Ko so se po 90. letih začele oblikovati različne folklorne in narodne istovetnosti v prostoru Istre, je morala priseljena struktura – ki se je v pozabi lastne istovetnosti raje poistovečala z italijansko zapuščino in novouvoženimi vsebinami kot z izvirno istrsko zapuščino – nekaj narediti tudi v svojem okolju. V abotnosti novih ustvarjalcev in predhodni odstranitvi domačinov je bila Tomšičeva psiho-bajeslovna fantastika primerna rešitev. Tako je multikulturni imperativ Slovenske Istre napolnila s srečanji, kjer je v imenu istrskih Italijanov nastopal Fulvio Tomizza – ki je v sebi imel tudi nekaj slovenske krvi –, hrvaško Istro je zastopal sicer internacionalistično usmerjeni Milan Rakovac in Marjan Tomšič, ki je predstavljal slovensko Istro. Danes se z Balkana v Slovenijo in Istro na veliko uvaža njihove avtorje.

Pri 80. obletnici ponovno sodelujejo le isto misleči

Nestabilna oseba potrebuje nenehno potrditev, da bi se počutila varna in tudi Tomšič je v svoji ujetosti v svoj svet ranljiv in s potrebo priznanja. Vloga, ki mu je ponujena, je mamljiva in sovpada s potrebo strukture, ki drži položaje v svojih rokah. Socialistična oblast nikoli ni premogla moči za kritično presojo dobrega in slabega in ne premorejo je niti njeni otroci. Menda je obstajal predlog, da bi o pomenu Tomšičevih del za Istrane spregovorili enkrat tudi mi sami. Tega prišleki, ki držijo pozicije, niso dovolili. Namesto tega je stekla široka fronta podpore, vredna nekdanje Socialistične zveze delovnega ljudstva, vsaj tak je vtis: šole, društva, vladajoči strukturi prijazni izobraženci. Vprašanje je, zakaj še vedno strah, da bi domačini povedali svoje. In eno je gotovo: domorodni slovenski Istrani imamo vsebino, zgodovino, istovetnost, moč, ki se sooča z močjo položajev, projektov in medijev. Če se bo istrska in narodna istovetnost utopila in izginila, bo izginila tudi narodna istovetnost in ena najpomembnejših razsežnosti vsakega obstoja. Ampak tega, v hipnotiziranosti sedanjega sistema, nihče noče povedati in se dušenje in umikanje naše kulture pred drugimi močno skriva. Uspeh Marjana Tomšiča je potrebno brati tudi s te perspektive.

Na slikah zgoraj predstavitev knjige Uha gor, glavo dol v Hiši od Ćiuda leta 1993 in nagovor istrskega ustvarjalca Arduina Hrvatina na Večeru istrske ljubezenske lirire ob 80. obletnici rojstva Alojza Kocjančiča leta 1998 pri meni v Loparju. V uvodnem delu vabilo na srečanje ob praznovanju 80. obletnice rojstva MT v Ankaranu.