BJELE ŽENE

Nadja Jakomin

Rada bi vam povedala nekaj, kar se me je v otroštvu tako močno dotaknilo, da še danes slišim in vidim, kar mi je pripovedovala nona. Pri vseh teh štorjicah pa ni prav nič zaostajala njena hči, moja teta.

Moj dom je bil na Rižani. To je vas v dolini, ki jo je izoblikovala reka, katera nosi enako ime. Ob vznožju hriba Rožar so postavljene hiše, ki se držijo skupaj. Pred hišami so dvorišča, katera služijo kot cesta in vsa skupaj tvorijo eno ulico ali po naše kontrado. Torej ni bilo prostora za igranje v miru, zato smo se otroci vedno umaknili. Zadrževali smo se pri šoli. Velika hiša in posebna ograja okoli nje. In oboje sporoča, da so to gradili še pod Italijo. V bližini je tudi lepa kapelica z Marijo. Ob kapelici je velikanska lipa. S svojo lepoto nas je prav omamljala. Kako blaženo sem se počutila ob šelestenju lipovih listov. In v času cvetenja so čebele iz sosedovega čebelnjaka ustvarjale nežen zvok, ko so nabirale sladko medičino in cvetni prah. Božanski občutki v brezskrbnem otroškem življenju.

Kadar se nam je zahotelo, smo se igrali razne igrice, katere smo dobro obvladali. Največkrat je bila na vrsti igra skrivanje.  Zatopljeni v igro smo večkrat preslišali večerno zvonenje, ki nam je sporočalo, da je treba domov. Igrali smo se dalje. Še lepše nam je bilo, kajti pri skrivanju nam je pomagala noč. Tema, ki je igri dajala še večjo skrivnost. In tako se je večkrat zgodilo, da je harmonijo naše igre prekinil klic moje none: »Takoj domov!« Prav grozeč je bil ta klic. V njem pa sem velikokrat začutila skrb.

In moj odgovor: »Še namalo, ma samo še namalo.« In nona spet: »Domov.« Ni odnehala. Ampak tudi jaz nisem odnehala in vztrajno spraševala: »Zakaj?«

… Potem pa le: »Nuč jema svojo muč.« Nisem razumela. Saj nam je bila tema nekaj, kar nam je omogočilo, da smo se dobro skrili.

» Zdej te bom povjela, da boš zastopla. Jen maj več ne boš pozabla.« In res nisem pozabila.

»Ku je bla tma, tam med enajsto in polnočjo, pridejo h kapele bjele žene.«

Mislim, da sem jo poslušala tudi z odprtimi usti, ne le z ušesi.

»Tu so mlade ljepe žene. Jemajo dolge, ljepe, ondaste jen speščene črne lasje. Bjelo dolgo šeroko krilo. Pridejo jen plešejo ukule kapele. Plešejo jen plešejo. Jen kadar pasa njihova ura, po polnoči, grejo. Se zgebijo. Jeh nej več. Jen pridejo nazad druge dan. Ma buh ne dej, da jeh pr plese moteš. Ku prideš blizk njeh, te primejo jen te vrtijo, da plešeš z njime. Ne moreš vjdet. Te držijo, cendrajo, jen gor, jen dol. Taku te zmantrajo, da nanka ne znaš da čej se. Ma pole pej taku lepu spiš.

Tu je tokalo  Tonco, ki je šla domov sez Istre. Je blo ksno, jen je tela prit domov, da ne bojo v skrbeh. O, mate božja. Na glave je jemela poln plenjer jejc. Ki je pršla blizek njeh, jeh nej gledala. Je gledala čje. Ma bljele žene so jo primle jen cendrale gor jen dol, pej les pej ton. Ma plenjer na glave je nej pov sez glave. Jen nanka ano jece se nej razbilo. Drugo jutro je pršo njen Frane jo jeskat. Jen je vido, da spi lepu v ani robide. Jen pr njej je bil plenjer sez vseme jejce. Jen nanka ano nej blo razbito. Tonca je pej spala ku angelčič. Je bla fenjena.«

In res. K šoli smo še vedno zahajali. A ko je odzvonila zdrava Marija, smo brez klica naših skrbnih non vzeli cok en pok in šli domov. Zelo sem upoštevala to, kar mi je bilo povedano.

(OPOMBA: Gornje fotografije so bile posnete na dan 31. 10. 2019 na Vardi zabavski in pri kapelici na Fari v Truškah v okviru programa študijskega krožka Beseda slovenske Istre pod mentorstvom Lede Dobrinja. Pri snemanju je poleg avtorice prispevka sodelovala tudi Zvezdana Viler, ki je prenesla pričevanje o videvanju bele žene tudi na Pomjanu. Prvič smo o belih ženah slišali na Večeru ob ognju Pod Vardo zabavsko ob jesenskem enakonočju letos, kjer se je pripovedovanje o belih ženah povezalo s slovenskim bajeslovnim izročilom o dobrih vilah in o krivopetkah. V Istri je poznan tudi izraz bela štriga. Fotografije je posnela Milena Piciga. Opombe pripisala Leda Dobrinja.)