OKRA IN OLBION in razmišljamo po slovensko
Leda Dobrinja
OKRA in OLBION, slovenski gori Nanos in Snežnik, sta v zadnjem času pritegnili pozornost arheologov, ko proučujejo prodiranje Rimljanov od vrha Jadrana proti Balkanu. Ker sodobna zgodovina in arheologija gradita rekonstrukcijo zgodovine na podatku o poznem prihodu Slovenov v ta prostor, pred 6. stoletjem tu ni nič našega. Tako se tudi izvor teh imen išče sem ter tja po Evropi in po t.i. indoevropskih jezikih, ne da bi se videlo, kar je očitno. Če preberemo predgovor z razlago izvira imena v knjigi Od Okre do Albijske gore, bomo ponovno zadeti s “petdesetimi” razlogi, da imeni nimata ničesar z našim jezikom.
No, ne more se mimo dejstva, da je med imenom OKRA in slovensko GORA le korak. Zamenjava prvih dveh črk in smo tam. Z vmesnim prehodom glasu v drugem jeziku.
Pri Albionu (Mons Albius – Beli gori), Snežniku, je tudi vse sorte in res “alba” v latinščini označuje belo barvo. Res je tudi, da slovenska “bela” in “alba” ne moreta biti bližje. Italijanski “bianco” je daleč od te sorodnosti. Enako je s tako opevanimi in iskanimi Kelti. Keltov v našem prostoru ni nikjer, Slovenci in slovenska imena pa vse okoli.
Dr. Laharnar z veliko mero resničnega interesa raziskuje arheološke ostanke na naših tleh. Z veliko naklonjenostjo jih tudi deli med zainteresiranimi. Le eno mu gre na živce, kot je omenil v videu ene od predstavitev: tisti, ki se ne morejo sprijazniti, da so se v zgodovini dogajale selitve. Zanimivo, to bi bili mi, ki proučujemo staroselstvo, zaključujem. V tem trenutku je razprava težavna, skoraj nemogoča; no, enkrat kmalu bo prišlo do preobrata.
Ob tem se mi vrti po glavi podatek, preprosta logična premisa. Če v razpravo vključiš neresnični, lažni podatek, bodo posledično vsi nadaljnji zaključki napačni. Velja za vse, seveda.