Angel Martelanc njegovi razmisleki
Uvodni nagovor predsednica Slovenskega kulturnega društva Barkovlje, Vladimira Vodopivca, ob predstavitvi knjige Angela Martelanca Razmisleki o naši preteklosti, ki se je odvijala dne 15. 11. 2019 v Barkovljah pri Trstu.
Dober večer, kako je kaj ? Lepo, da ste prišli kljub grdemu vremenu. Kot veste smo tu, da se obregnemo ob našega domačina, ki je naenkrat postal posebno vidljiv, on, prav on, ki posebno vidljiv ni nikoli bil. Od kod njegova današnja vidljivost. Enostavno ker je napisal knjigo in dobil založnika,ki mu je knjigo izdal. Ta gospod je tudi danes z nami in se piše Stane Kodrič. njegova založba pa je Založba Jutro iz Ljubljane. Za počastit našega Angela pa so prišli na obisk in nas počastili s svojo prisotnostjo še dr. Anton Perdih iz Ljubljane, izvedenec in raziskovalec na področju genetike in izvora Slovencev in etnologinja doktorica Duša Krnel Umek ter Leda Dobrinja, Koprčanka, mentorica študijskih krožkov, o katerih bo mogoče ona sama povedala kaj več. Torej to so naši ugledni gostje, ki bodo spregovorili o knjigi.
Mislim, da lahko brez skrbi rečemo, da je izid katerekoli knjige vedno en praznik, saj knjiga je zaklad, ki nas izobražuje , je tudi nekaj darilnega, važnega za razvoj družbe, je nekaj ki nam pomaga pri odkrivanju družbe in okolja v katerem živimo. Mislim, da lahko rečemo, da knjiga spada med naše najdražje prijatelje. Toda brez avtorja, ki knjigo napiše ni knjige in zato bi rad na hitro povedal nekaj besed o našem današnjem avtorju. Torej: naš Angel Martelanc. Kdo pa je ta?, se bo verjetno spraševal marsikdo od vas. Ma kadu je ta benedeto Angel Martelanc? Ma kadu ga pozna? Kje je bil do sedaj ? Kaj ga je pičlo, da je v svojih manj rosnih letih skočil na plan? Kdor ga pozna, pravi, da je Barkovljan.
Barkovljan? Po raznih alternativnih raziskavah sem prišel do zaključka, da je on postal Barkovljan, in to ker se ni rodil kot pristni barkovljanski človek. Eh, ne, saj njegova mama je bila Dolenjka, le njegov papa’ je bil pristen stoodstotni Barkovljan. Jaz lahko še kaj povem o njem, saj ko sem bil jaz strežnik v barkovljanski farni cerkvi, je tam krožil tudi on. Kot vodilni mladenič seveda, vedno resen, zelo resen. Nisva bila prijatelja ker je bil on že skoraj odrasel gospodič ko sem jaz bil še mulc v kratkih hlačah. Ko sem jaz vstopil v prvi razred višje realne gimnazije, je bil on že maturant, ki je gledal z viška na mulce kot sem bil takrat jaz. Nanj sem gledal kot na enega že velikega in zrelega, kar se je še bolj zaostrilo ko se je moja mama obrnila do njega, da bi mi pomagal pri matematiki zaradi cvekov, ki sem jih dobil prav v matematiki.
Torej Angel Martelanc je bil za nekaj časa moj inštruktor. Kakšne vrste inštruktor? Moram reči: toleranten ampak tudi trd. Verjetno se on tega ne spominja. Dobro, potem sem maturiral tudi jaz ampak do večjih stikov med nama ni prišlo. Dosti se ga ni videlo okoli po Barkovljah. Je kdaj pel v domačih zborih kot vsi mi ? Ne. Je zahajal v teater? Tudi ne, je pa zidal domačo hišo in gojil trte. Bil je torej tudi zidar in vinar. Vsako toliko je kdo prišel na dan z novico, da je Angel postal pilot, potem, da je študiral v Ljubljani arhitekturo.. itd. Za marsikoga je Angel je postal zagoneten in neviden. Večjo vidljivost si je gotovo pridobil potem ko se je zaljubil v eno od najlepših barkovljanskih deklet tistih let. Ime ji je bilo Evica Znideršič, kar nekaj let mlajša od njega. Imela sta sina Andreja. Ona je poučevala italijanščino na slovenskih srednjih šolah. To smo vedeli vsi. Kaj več o njem pa ni bilo dano izvedeti. Na žalost nas je Evica prerano zapustila in Angel se je še bolj umaknil od sveta in spet nekako izginil.
Postal je samotar ? Bi rekel, da ne, saj ni miroval. Po desetih letih, recimo tako, tišine smo izvedeli, da se je posvetil preučevanju zgodovine Slovencev . In to, kot sam pravi, ker njegova zdrava pamet mu je pravila, da kaj s to slovensko zgodovino ni v redu. In začel je pisati. Ampak pisati je začel po italijansko. Bil je torej predhodnik tistih današnjih zamejskih slovenskih pisateljev in pesnikov, ki pišejo po italijansko ali po nemško. Perche’ ? Zakaj?Warum ? Je morda postal v svoji osamelosti tudi Slovenec na bjeki? Naši gostje gotovo ne poznajo tega izraza. Bom povedal, Bjeka je veja pri vrbi, to je drevo vrba. Bjeke so njegove dolge, mehke in zelo upogljive veje. Tudi ptičice, kadar se nanje usedejo rade zgubijo ravnotežje in popadajo na tla ali pa odletijo. Taki so nekateri naši Slovenci, ki živijo v nestabilnem okolju, na bjeki, in je dovolj malo, da zgubijo ravnotežje in se presedlajo na , po njihovem, bolj koristen in primeren ambient: beri italijanski ambient, beri poitalijančevanje, asimilacija. Torej: Angel Martelanc, začenja pisati v italijanščini, ni pa Slovenc na bjeki. Kaj pa vsega je? Rade volje dam besedo Ledi Dobrinja. ki bo dodatno poizvedovala o našemu barkovljanskemu raziskovalcu slovenske prazgodovine.
Pri prireditvi je sodeloval tudi študijski krožek Istrske teme; fotografirala Milena Piciga iz študijskega krožka Beseda slovenske Istre.