RDEČI KRIŠ

Tema je vse okoli. Noč se je že zdavnaj začela. Zima z izobiljem črnine. Tam ob devetih zvečer je moj televizor že črpal zadnje resurse energije sončne baterije in treba se bo umiriti. Tiho, tema in puščoba so prestrašili novodobne tatove in tiste, ki bi se podali v avanture pod krili teme. Sum vetra v vejah borovcev spokojno vleče in pomirja. Samota, izpraznjeno pobočje gozda, drevesa, hrib in veter pričajo, da smo sami, varni. Samota, ki te objame kot plašč zaščite.

A že nekaj dni nekaj v križu ni v redu. Pojavlja se neka čudna rahla bolečina na predelu ledvic, ki jih brez pomisleka spregledam. Ledvice niso ne družinska in ne osebna postavka, ki bi pritegnila pozornost. Pretrda postelja, preveč kave. Mogoče bo treba prečistiti telo. Se nekaj že spogajava s telesom. Tako že nekaj dni, že nekaj prebujanj, ki jih dan odplakne. Naučila sva se nekako sodelovati, jaz mu dam njegove sladkosti, ono pa je do mene popustljivo, ko se podava v kake robne podvige pri delu, premikanju kamnov, debel in zemlje ali enostavno prenašanju strupenih in totalitarističnih treslajejev strojev, ki spravijo v vibriranje zadnje živčno vlakno udov in celega telesa.

Ta večer, ko luč ugasne in noč iz svojih zalog teme po čudežu vklopi svojo reducirano stopnjo svetlobe, pa je nekaj drugače. Luč skoraj nična, prepozna se horizont hriba, modra črnina neba in plavajoči žični končiči borovcev. Varni objem tišine in spokoj pokrajine, ki ne zaznava drugih človeških prisotnosti. Ležišče trdno, kompaktno, a prijetno. Hiška nudi lep okvir, ki me spaja z vsemirjem. Zaprtih oči odplavamo z vetrom.

Ta večer, mogoče je tam poldevetih, proti deseti, pa ledveni del drži in ne popušča. Togi primež, ki se širi iz hrbtenice proti desni strani, je skoraj prijeten. Treba bo k zdravniku, si mislim. Ali pa ne, če jutri sčistim telo ostankov prevelike doze kave. Z ledvicami nismo v konfliktu. In ko tako skušam najti dobro lego na boku, ki bi sprostila mišice ledvenega dela, se primež stiska. Spremljajo ga mravljinci in zdi se, da ne čutim tega predela, ko se ga dotaknem. Mrtviči mi predel križa, me oplazi.

Kaj je lahko, je lahko prizadeti živec, ledvice, ki se odločajo za efikasnejši protest ali enostavna  neznana oblika paralize? Vse sorte se mi vrti, minute grejo in v varstvu noči je vse živo in dramski scenariji se producirajo v svojem zvišanem eksponenčnem kvocientu. In naenkrat se mi zazdi, da se  oteženo premikanje strjuje v nepokretnost križa.

Kaj čem, kaj čem, kaj je v tem stanju narediti? V telefonu je še nekaj energije in odgovorno je nekaj narediti, ko si v polni moči. Vzamem telefon in pokličem  enaenadva po nasvet dežurne zdravstvene službe. Najprej splošna centrala in nato dežurni, prijazen mlad glas, ki mu želim zastaviti vprašanje.

»Poslušajte, je tako in tako, sem ženska teh in teh let, se nahajam tako in tako in ne vem, kaj je, a v križu čutim omrtvičenost in vse težje se premikam.« Pravzaprav je do tega trenutka moj ledveni del preplavila že zajedajoča bolečina, ki se je stopila s tkivom in celo področje strdila v neko svinčeno ploščo. »Ali je to lahko nevarno, ali se lahko spremeni v popolno nepokretnost?«

»Počakajte še malo,« mi reče prijazni fant, »vzemite vse tablete, ki jih imate proti bolečinam, in če če bolečina ne popusti v pol ure ali nekaj takega, pokličite, pridemo do vas. Sicer pa je navadna tainta stvar, boste šli k zdravniku jutri.« In tako se res zvlečem dol do kopalnice, v celi hiši ni enega samega zdravila, le v  zadnjem času sem odkrila, da je aspirin pravo inteligenčno odkritje. Odprem in vzamem dva, dva in pol, mogoče tri aspirine in gremo počivat.

Skušam zaspat, z delom možganov pa kot skobec nad dogajanjem v mojem križu. In ko je pol ure mimo, se zdi, da je vse kot prej. Ali narobe, primež bolečine in omrtvičenost križa večja. Ko mine še nekaj deset minut, tam okoli enajstih, pokličem ponovno dežurno službo, da ni bolje. Spet se mi oglasi isti mladi prijazni glas in preden mu uspem razložiti karkoli drugega, je že odločen, da pridejo do mene. Le še en obisk imajo nekje tam višje proti Istri in ko končajo, me pokličejo. Zaman ga skušam vprašati, kje točno so, da jim povem svojo lokacijo in se dogovorimo. Mlad fant je zdaj kratek, ne posluša več, poleg njega pa se čuje drug glas, ki se mu posveča. Pokličejo, ko končajo obisk pri zadnjem nujnem primeru zgoraj in južneje v Istri. Ura je že proti polnoči in čez in naj počakam.

In tako čakam in čakam in čemim v noč in opazujem, kaj se dogaja v mojem križu. Zunaj vleče zrak skozi veje in čas teče. Tam proti eni že skoraj zaspim in nenadoma se zavem, da bolečina ni več tako močna in se lahko tudi čudežno lažje premikam. Kdaj zdaj, kaj zdaj, pravim sama sebi, kaj je zdaj pametno storiti? Preklicati obisk ali počakati vseeno, če je vse skupaj že dogovorjeno? Začelo se mi je spati in vse se zdi, da bo šlo do jutra. In ko tako še ždim, se tam okoli poldveh ali čez, oglasi telefon. Hočem fantu povedati stanje, a fant je sedaj nekako drugi, ko da že vse ve, pove mi, da so naredili en velik krog proti Kopru in sedaj spet nazaj gor do našega kraja. Hoče, da mu na kratko povem naselje in številko.

Zaman mu razlagam, da ni ne naselja in ne številke in ne oznak in ne luči. Zaman mu tudi govorim, da je sedaj že bolje. Ničesar ne sliši ali pa sliši le glas, ki prihaja iz bližine. No, pa naj bo, si rečem. Povem ime naselja in da morajo naprej in da ni hiš in da bom prižgala luč pred mojim bivališčem  in naj pokličejo in tako. In čez petnajst minut mimo moje hišce pelje velik osvetljeni ambulantni kombi. Že oblečena se zavijem in premaknem do dovoza, ki me povezuje s cesto. In glej ga zlomka, gibanje gre v redu in bolečina se odmika. Grozeči polavtobus pa s hrupom in osvetljeno notranjostjo reže noč hriba. Spreletava me neugodje.

Vzame telefon in pokličem. »Ja?« se oglasi spet opazno nadlegovani glas. »A ste vi to, ki ste se peljali mimo? Ali niste videli luči, jaz vas čakam na dovozu.« »Kje hudiča, gospa, kakšna luč, tu ni nič.« Očitno so, klepetajoč in po mojem občutku v domeni druge osebe, v drugih sferah in režejo kratko. A se po velikem krogu osvetljeni polavtobus le obrne in vozi proti mojemu dovozu. Zapeljejo z nosom proti hišci po razmočenem terenu. Zaman maham in ustavljam, onadva, moj mladi svetovalec iin višji in mnogo močnejši spremljevalec sta že zunaj s svojo veliko torbo in z vidno nejevolju na obrazu.

Jaz seveda očitno že v gibanju in nekako anahrono hodim pred njimi, da me rešijo pred ujetostjo paralize. Pridemo v hišco, asketski kosi pohištva in rahla luč, ki jo upija tema. Spremljevalec v južnjaško obarvani slovenščini ne skriva nejevolje in ne eden ne drugi ne želita moje besede. Osorno, vzvišeno in pihajoč višji, očitno strokovnejši – mlajši solidarno neodobravajoč – ugotovi, da zadeva spada v drugo domeno, a če so že tam, pripravi  punkturo, razkuži, vbode, iztisne, še enkrat pomaže in zaloputne torbo.

K vragu si mislim, s tvojo aroganco, strokovnež in s tvojo podrejenostjo, mladenič, odkar si dobil spremstvo. Mar bi me poslušal, ko sem ti govorila, kako so se stvari razvile. A rekla seveda nič, nič pametnega mi ni prišlo na pamet. Pokasirala punkturo eliksirja proti bolečinam in v svetlobi telefončka vodila dvojico do kombija, ki je osvetljen čakal. Pihanje se je nadaljevalo, ko ju pozdravim in sama nadrkano zaloputneta vrata. Zaman tudi kažem utrjeni pas dovoza, ki mu morajo slediti. Že plin narašča in enako hitro se bolniški polavtobus znajde v blatnem jarku. Brni in rohni motor, jeznih obrazov pa tedaj več ne želim tolerirati v mojem svetu. Še kako slabo minuto prisostvujem  tekmi arogance z namočenim bregom, nato se umaknem v vidno varnost, ki mi jo nudi okvir moje hišce. Še rohni in rohni, a to več ni želela biti moja zgodba.

Zjutraj najdem sledove razritega obronka. Ne vem, kako so speljali. Očitno se je velik osvetljeni polavtobus odpeljal v varne tirnice urbanega območja. Tudi jaz obiščem zdravnika. Moja doktorica diagnozo ustreli kot iz puške. »Ne, ne,« pravi, »to ni ne križ, ne hrbtenica in ne ledvice, je le zapozneli simptomi herpesa, ki mu v tej fazi več ni leka. Ne bo hudega.« In tako je tudi bilo. Bolečina je došla, odšli so simptomi ledvičnega napada in izrabljenega križa. Do naslednje avanture, kjer se spet srečamo jaz, moje tovariško telo, narava in dosežki tehnologije.