SESTRI DORCI – LUČ CIGARETE

 

Cigareta z rumenim ali belim filtrom, nemara ustnikom, ki spušča beli stebrič elegantnega dima v kotu mestne kavarne.

Cigariet, špinjol, špinjoliet, ki zlati prste stricev, barb in sosedov, ko prekrižajo nogi in ena binglja v ritmu nihala ob debelem čoku.

Cigareta, cigariet, špinjol, pipi po otroško, vsi ti izrazi za zvitek tobaka, ki mami mladostnike, da bi se preko njega čimprej približali misterijem odraslih.

 

Rdeči čepki prižganih cigaret pa dajejo na vrtu doma počitka na dnu vale pred Paštoranom druga znamenja.

Statue pločevinastih pepelnikov ob vhodu ali pod vrtno pergolo postavljena klopca

So cilj romarskih poti novih in starejših naseljencev v domu počitka.

 

In tako je prvo, kar nas pozdravi, gruča žensk, tipajoča postava ali ob palici sloneči rezignirani izraz gospoda v letih.

Ko se zvrščamo drug za drugim, eni več, drugi manj ali kot obisk o Božiču. Ali občasno kot narekujejo veliki in mali delovni premiki.

Mi se kot kaplje, kot romarji zvrstimo skozi čas in po dveh nadstropjih stopnic zavijemo v zadnjo levo sobo stopnišča in ustavimo pred posteljo v prvem kotu.

 

V sobi mir, včasih le televizija s stene kot v nadaljevanki seje dalje nemir s poslanskih klopi in v žile požene še nekaj kapelj zaspanega adrenalina.

Mir, tiho, po zvočniku pa nenehna stalna glasbena kulisa radia Veseljak in slovenske viže.

S počasnim korakom in kot s preudarkom se ustavimo pred posteljo, kot bi bila spovednica.

 

Na postelji drobno telo, pokrito do polovice z zelenim pregrinjalom, na katerem nepomično ležita zatekli in skrivečneni roki.

Malo višje na prav tako zeleni blazini drobna glavica in od bolezni in silnega števila tablet izpiti obraz in

Oči, ki se zbudijo v malo veselja in usta, ki se odprejo v nasmeh in odkrijejo vrsto rahlo očrnelih zob.

 

Potem se ustne zaprejo kot bi z vrvico potegnil skozi fino čipko in začuješ v rahlem naporu iztisnjene besede: »Oj, si prišel!«

Še mogoče rahel premik glave v znak odobravanja in nato: »Gremo ven malo.«

Tu je kot v grobu, naslutiš besede, a te se v grozi resnice in kot pred urokom ne izgovorijo.

 

In tako pridvigneš lahko in otrdelo telo in ga nekako posadiš na voziček,

Ki v kotu sobe kot nemi obet čaka naslednjega obiskovalca,

Ki v negibnosti postelje, omar in omrtvelega telesa prinaša malo življenja.

 

In sami romarji ob uri potiskamo gibka kolesa proti dvigalu in dol pred hišo.

In se ustavimo na destinaciji pločevinastih soh ter blokiramo voziček.

Nato sežemo v črno torbico ob strani vozička, izvlečemo belo škatlico cigaret, eno prižgemo in jo povlečemo proti obrazu na vozičku.

 

Že tema je ali mrak, bliža se ura večerje in vse je tiho.

V temo so dematerializirane hiše, polkrožni hrib in naša telesa.

Le kandelabri, razsvetljena balkoni blokov, luči, pripete v pobočje in rdeči čepki cigaret, včasih dva tri, včasih en sam – kot svetilnik slepe nade.

 

Rdeči svetleči čepek v prekinjenem ritmu zažari s fluorescenčno močjo

V ritmu ena-dva-tri, odmor, ena-dva-tri, odmor in spet ena-dva-tri,

Dokler cigareta, ki jo nosimo k čipkastim ustom na vozičku ne dogori in ji na robu pepelnatih jaslic ne pogasimo življenja.

 

In tako nekako gori žareča lučka vedno v ritmu obiskov, hitrih potegljajev dima in nove cigarete

Niti ne pogovor, kaka beseda, novost, ki nas veže na ta kraj in skupno otroštvo

Kak podrsavajoči korak zmoti včasih droben klepet, včasih pa le dobra volja živeti dostojno do jutri zjutraj.

 

Za nas pa misija cigareta, vzdrževati puhanje dima, ki dokazuje, da je tam nekdo, ki še živi, ki diha.

Kot bi bil to zadnji cilj, zadnja zagrizena tekma za rdečo svetlobo,

Za ohranitev ritma, pravilne izmenjavo teme in luči, štafeta podajanja cigaret, da luč ne ugasne.