RUDEČE ČEREŠNJE
“Rdeče češnje rada jem, črne še najrajši.” smo kot otroci radi popevali, skakajoč po eni nogi naokoli. No, danes je češenj manj kot nekoč in tudi misli danes nosi drugače. Enako kot mesnati sadež je slastno in zanimivo njegovo domače ime, “čeriešnje”.
V šoli smo se naučili, da je vse, kar je narečno, nepravilno in spačeno – bodisi da gre za spačenko našega knjižnega ali tujega jezika. Tako je bilo tudi pri čerešnjah, in to vse do kakimi petnajstimi leti, ko sem se mudila na Madžarskem. Tam sem v njihovem jeziku odkrila veliko slovenskih izrazov, še posebno pri označevanju predmetov in rastlin oziroma sadežev. Eden takih je izraz “czereśnia”, ki se izgovarja praktično kot v našem istrskem narečju. To mi je dalo misliti, da je morda naš narečni izraz čerešenje starejši kot je knjižni izraz češnje. Zato sem pogledala malo v sosednje jezike.
V italijanščini je češnja “ciliegia”, a si s tem ne moremo veliko pomagati. Bolj zanimiva sta izraza “Kirsche” v nemščini in “cherry” v angleščini. In prav zadnji se, ko ga izgovorimo, zelo približa prav istrskim “čerie-š-njam”. Če potem pogledamo v etimološki slovar, nas le ta poduči, da beseda izhaja iz “kerasian” od grške “kerasos”, ki da pomeni drevo. Od tu naj bi prešlo v latinski pogovorni izraz “ceresia”, kar naj bi bilo povezano s starogermanskim izrazom “ciris”. S tem je povezano tudi ime za češnjasto rdečo barvo “cerise”, kot tudi ime boginje poljedelstva Ceres, ki jo danes pripisujejo rimskemu bajeslovju.
Tako debele bukve, mi pa skušajmo razmišljati s tem, kar slišimo in imamo pred seboj. Še posebej smo pozorni na zlog -RE- v besedi ČEREŠNJE. Zlog -RE- začuda najdemo tudi v angleški besedi “red”, ki označuje rdečo barvo, ki je tudi barva čerešnje. In sedaj poglejmo, če lahko v slovenščini najdemo povezavo med čerešnjo in izrazom za njeno barvo. RDEČA barva se približa tako angleški “red” kot tudi čerešnji, če uporabimo stari izraz: RUDEČE (npr. rudeči cvet).
V slovenskem jeziku se rudeče najbolj veže na žar, ŽAREČE. V italijanščini je z žarenjem povezana beseda “ardere” (goreti). Z žarenjem je povezana tudi beseda ROŽA (izraz za cvet in vrtnico), v srbščini pa uporabljajo besedo “ruž” za šminko. V madžarščini se rdeči barvi reče “piros”, ki se izgovarja kot ko “piroš”. Pri nas rdijo tudi lica, ko popiješ kozarec refoška, ki v Istri postanejo RIJAVA (rdeča).
“Je rijau ku raek,” je znana prispodoba za močno rdečico. Zardela lica močno ognjene barve se pri nas označujejo kot RIPIEĆA, pomen pa se v knjižno slovenščino ponovno vrača preko izraza PEREČ (žgoč problem npr.). Koliko imajo pri rdeči barva opraviti čerešnje in kaj imata opraviti barva ognja in žara pri besedi čerešnja, je še stvar raziskovanja, zagotovo pa se ne istrjanski govor in ne slovenščina nimata kaj skrivati pred velikimi jeziki. Vsaj kar se rdeče barve in čerešenj tiče.