ŠPRANJA V ODKRIVANJU SLOVANSKEGA ŠTETJA
Rafael Vončina, Leda Dobrinja
(Besedilo predstavlja 1. nadaljevanje prispevka Aleksandrijsko štetje in starodavna slovanska zgodovina, ki je bil objavljen na tej rubriki dne 25. 11. 2019 – glej spodaj; celotni prispevek je bil objavljen v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri III., Koper 2020.)
Etruščani in Raseni
Mi se bomo za odpiranje starega koledarja najprej naslonili na slovenska raziskovalca Antona Berlota in Ivana Rebca, ki v svojem delu iz leta 1984 So bili Etruščani Slovani?[1] postavita zgodovinsko trditev o povezanosti Etruščanov s t. i. Slovani oziroma z Rusi in Slovenci. Pri tem se opirata na omembe Rasenov, ki jih povezujejo neposredno z Rusi, na nekaterih napisih.
»… Že v prvem besedilu smo lahko opazili, da je jezik Rasenov zelo podoben ruščini. Nič čudnega, saj že ime ‘Raseni’ kaže na zvezo: Raseni – Rusini – Rossi – Rassija. Po podatkih barona von Herbernsteina, ki je kot avstrijski poslanec v času Ivana Groznega bival v Moskvi, so se Rusi naselili v okolici Moskve, in po njih sta se potem poimenovala ves narod in država. Tudi iz Nestorjeve kronike (12. stoletje) je razvidno, da so Rusi prišli iz ‘Podonavja’. To potrjujejo tudi etruščanski šlemi iz Negove in Vač, ki nakazujejo smer umika preostale etruščanske vojske pred Rimljani v Panonijo. Prav gotovo so upali, da si bodo od tam priborili nazaj svojo izgubljeno domovino in svobodo. Podobne težnje najdemo tudi v poznejših časih; o tem bom povedal kaj več v poglavju o negovskih šlemih.«
V istem delu obravnavata tudi aleksandrijsko štetje, kot ga imenujeta, ki sta ga našla med etruščanskimi napisi. V zvezi s štetjem govorita pri tolmačenju napisa na svinčeni plošči iz Hebe (današnji Maljano/Magliano v Toskani) na str. 150, pod 5. število.
»5. število, ki ga etruskologi berejo kot 80, torej nekako kot latinski znak LXXX, kar ne bo ustrezalo. Rimljani so od Rasenov prevzeli skoraj celotno abecedo in po vsej verjetnosti tudi številčni sistem. Potemtakem so tudi uporabljali črko L za 50 in so lahko označili število 80 z znakom XXXL, ali obrnjeno: LXXX. Če pa so v zvezi pod št. 5 dodali še poseben znak ᛣ, so dobili izraz globljega pomena. Odpira se le vprašanje, od kdaj so Etruščani šteli svoja leta. Prav gotovo ne od Kristusovega rojstva, kot to delamo danes.«
Svinčena plošča iz Hebe, današnji Maljano/Magliano v Toskani, iz 5. stoletja pr. n. št.
Nato nadaljujeta, da je tedaj bila splošno znana aleksandrijska era, ki so jo uporabljali tudi Rusi do Petra Velikega in je znana kot ruska era. Ni izključeno, da so jo ravno Raseni, ki so se postopoma umikali pred nasilnimi Rimljani v sosednje dežele, odnesli s seboj na današnje rusko ozemlje, kjer so se v okolici današnje Moskve (Podmoskovje) naselili za stalno (po baronu Žigi Herbersteinu[2]).
Aleksandrijska era se po teh avtorjih prične 1. septembra leta 5508 pred našim štetjem. Številčni znak ↑ ob treh XXX pod št. 5 bi potemtakem pomenil 5000 let, trije znaki XXX pa 30 let. Tako dobimo datum nastanka tega napisa: leta 5030, kar ustreza letu 478/479 pr. n. št. Toliko pa bo dejansko stara svinčena plošča iz Hebe, ker bi napis zaradi romanske infiltracije sicer prav gotovo vseboval več romanskih besed in ne le štirih.
Avtorja v razlagi še dodajata, da je skoraj ves zapis sestavljen iz besed, ki so razumljive na slovanski jezikovni podlagi, in torej lahko sklepamo, da so Etruščani govorili skoraj enak jezik kot ljudstva, ki so mnogo pozneje postala znana pod skupnim imenom Slovani. V zvezi z gornjimi ugotovitvami dodajmo še razmislek o tem, da so Etruščani Rimljanom dali števila, pisavo, velik del besednega zaklada in vso slovnico. Etruščanski teksti pa so berljivi in razumljivi tudi danes v današnji slovenščini. Njihov najdaljši zapis, znan kot Lanena knjiga iz Zagreba, je v sodobno slovenščino predelal Mirko Škibin, kot bomo videli kasneje.
Z aleksandrijskim štetjem se srečamo tudi na strani 161, kjer se tolmači napis iz Volterre v Toskani, ki se v tamkajšnjem muzeju hrani pod številko 330. Tam stoji trditev, da znak ↑Ꭓ po rasenskem oziroma aleksandrijskem štetju pomeni leto 5010. V napisu na svinčeni plošči iz Hebe je bil za število 5000 uporabljen znak ᛣ. V tem napisu je letnica 5000 označena z znakom ↑ in pomeni isto kot na plošči iz Hebe.
»Etruskologi znak na plošči iz Hebe razlagajo kot latinski znak L = 50, kar je napaka. Latini niso imeli za štetje let primernih lastnih znakov (številk) niti niso imeli lastne ere, na katero bi se sklicevali. Nič čudnega, da so njihova klasična zgodovinska dela brez letnic. Še bolj zanimivo pa je, da so tudi njihovi najstarejši rimski spomeniki brez njih. Nekateri zgodovinarji sicer trdijo, da so Latini, poznejši Rimljani, po zmagi nad Kartagino in zlomu Etrurije pričeli šteti leta ‘ab urbe condita’, t.j. ‘od ustanovitve Rima’, vendar trditev ni prepričljiva.
Ker je na mnogih etruščanskih napisih, zlasti na grobnicah, sarkofagih itd. veliko letnic, lahko zanesljivo trdimo, da so številke, pa tudi koledarsko štetje Rimljani prevzeli od Etruščanov – in ne obratno. Da letnici na plošči iz Hebe in na napisu iz Volterre resnično pomenita 5030 oziroma 5010, potrjuje starost obeh napisov, ki jo dobimo iz teh letnic: 5508 manj 5030 = 478 let pred našim štetjem in 5508 manj 5010 = 498 l. pr. n. št.«
Besedilo se nato nadaljuje s sklepanjem, da imamo pred seboj konkreten primer za dobo, ki jo lahko brez nadaljnjega imenujemo rasensko oz. aleksandrijsko. Štetje rasenske dobe se je po Berlotu in Rebcu – skladno z dokumenti iz gornjega poglavja – pričelo leta 5508 pred našim štetjem. Za razliko od nekaterih podatkov, da se je leto začelo ob jesenskem enakonočju, avtorja navajata, da se je leto začelo 1. septembra in je trajalo do 31. avgusta v naslednjem letu. Znova pa nas spominjata, da so Raseni svojo ero po razsulu svoje države na Apeninskem polotoku (in verjetno že prej) prenesli na območja proti evropskemu Vzhodu, kamor so se postopoma umikali. Kulturni sledovi tega postopnega umikanja se kažejo v rasenskem koledarskem štetju na ozemlju nekdanje Rusije vse do Petra I. Velikega.
Ob koncu tolmačenja napisa najdemo še podatek, da tudi Raseni niso vedno izpisovali celotne letnice in so, kot mi danes, uporabljali pri datumih kratice za koledarsko leto; npr. 84 namesto 1984. Take napise bomo med etruščanskimi napisi našli večkrat. S tem se pojasnijo nelogičnosti, da je pokojnik preminil v 17. letu, a je hkrati pripisano, kaj vse je v življenju dosegel. Če pa vzamemo leta 17, se sliši drugače. Danes bi s pomočjo raziskav DNK lahko do neke mere preverili tudi trditev o selitvah, ki so bile objavljene v tem delu izpred 35 let.
Prispevek se nadaljuje.
Zbornik lahko naročite preko spletne trgovine oziroma z naročilom preko elektronske pošte: istrske.teme@gmail.com.
———————————————————————————————————————————————–
[1] Anton Berlot, Ivan Rebec: So bili Etruščani Slovani?, Založba Lipa, Koper 1984, str. 127.
[2] Baron Žiga von Herberstein, habsburški diplomat in potopisec, rojen v Vipavi na Kranjskem leta 1486. Že s prvim potovanjem v Moskovsko veliko kneževino leta 1516 je postal strokovnjak za vzhodno Evropo v habsburški službi, drugo potovanje na moskovski dvor k carju Ivanu Groznem je opravil v letih 1525 in 1526. – Zgodovina.si, spletna izdaja.