Tretja istrska prebuja in njene senčine
Uvod v predstavitev tretje istrske prebuje v 90. letih in njenih senčnih straneh (osebna izpoved, kulturološki pregled in sociološka kritična analiza)
Na sliki srečanje sodelavcev in poslušalcev radijskega niza Ob Rižani in Rokavi v Hiši od Ćiuda l. 1997.
BRISANJE NARODNE ISTOVETNOSTI in NEVZDRŽNO STANJE NE-BITI
Vsak človek, vsaka skupina ima svojo istovetnost. Po tem se loči od drugih, s tem se posameznik ali skupina poistoveti in s tem se legitimira v odnosu do drugih. Slovenska narodna istovetnost v Istri je bila v zadnjem stoletju dveh režimov tako dosledno brisana, da slovenski Istrani, ki se nismo izselili in ki nismo sprejeli druge istovetnosti, na koncu nismo vedeli, kdo smo. Bili smo nič. Ob koncu jugoslovanskega socialističnega sistema našega obstoja, naših posebnosti, ni omenjala ne stroka in ne javna beseda. In v tej stiski, v tem neznosnem položaju ne-obstoja, so nekateri odgovorili tako, da so sprejeli kateri koli podatek, od tega, da smo se priseljevali od tam in tam[1], da smo torej Dalmatinci, Romuni, Madžari…, do tega, da so prevzeli sosedovo istovetnost. »Če nisem nič, če ne vem, kaj sem, pa vendar sem, nekaj sem, nekaj bi moral tudi jaz biti… potem sem morda jaz en kos tebe, če živim blizu skupaj.« Tako gre nekako računica mojega ljudstva v Istri. Ker je bila prepoznana istovetnost, ustvarjena v 90. letih preko jezikovnega, literarnega, glasbenega, likovnega izraza javno zamolčana in pometena pod prag, se danes ponuja multi-kulturna istovetnost. Ta istovetnost, ki jo avtohtonim slovenskim Istranom podtikajo tisti, ki so v naš prostor prišli v zadnjem času, je plitki konglomerat vsebin iz različnih delov in jezikov Istre, očiščen narodnega predznaka. V nevzdržnosti stanja ne-obstoja jo ljudje sprejemajo.
[1] Večina ljudi v našem okolju »je zvedela«, da je njihova prišla od tam in tam: od Češke, Romunije, Dalmacije, od kjer koli.
PREBUJE SLOVENCEV V ISTRI IN DUŠENJE SLOVENSTVA ZADNJIH TREH REŽIMOV
Kjer je spanje, tam je tudi prebuja. V našem primeru pa govorimo o kulturni in narodni prebuji, ki se zgodi po dolgem času nezavedanja in potlačenosti, zadušenosti domoljubnega čutenja, ki je največ krat povezano z ozaveščanjem o lastni jezikovni, kulturni, zgodovinski istovetnosti.
V sodobnem družboslovju so pojavi družbenega tlačenja poistoveteni predvsem z družbenimi redi suženjstva in tlačanstva. Ne prepoznamo pa ga kot fenomen dušenja življenja kot takega, ki ga najdemo na vseh področjih in ravneh. Zanj obstaja zelo pomanjkljivo izrazoslovje in predvsem zanj nimamo rešitev ne na osebni, skupinski, narodni in civilizacijski ravni. Zadnja prepoznana sistema uničevanja, dušenja življenja – gospodarskega, kulturnega, jezikovnega, narodnega – sta fašizem in komunizem. Najnovejši svetovni in civilizacijski uničevalni plan se kaže predvsem v razkroju osebnih vrednot in družine in nadaljuje preko uničenja gospodarstva, šolstva in pravosodja. Ena glavnih tarč je izbris narodov in ustvarjanje mase vodljivih posameznikov brez istovetnosti in hrbtenice.
V tem delu pa se nahajamo v Istri v času po osamosvojitvi Slovenije v 90. letih. Minila so 50., 60., 70. in 80. leta, njive so bile v glavnem zapuščene, vasi prazne in napol porušene. Domačini, kolikor jih je ostalo, so potlačili svoja znanja in vedenja, se sramovali svojega jezika in samih sebe. Svojo prepoznavnost, istovetnost, so med seboj živeli intuitivno, nihče pa tega ni znal več opredeliti. Avtohtoni Istrani Slovenske Istre, ki niso spremenili jezika in se utopili v sodobnem valu moderne družbe, kot kulturna in jezikovna skupina niso obstajali. Tako je bilo stanje konec 80. let.
V začetku 90. let pa pride naenkrat do izbruha ljudske energije, ki je izhajala iz prepoznavanja samih sebe in ki se je samodejno projicirala v razvojne možnosti podeželja na kulturnem, gospodarskem in končno narodnem področju. Ta val zanosa in navdušenja je samodejno dobil naziv prebuja, istrska prebuja. Tedaj je bilo za pogovor o predhodnem tlačenju prerano, v našem okolju pa tudi ne bi dobil konsenza.
Primerjava pa se je ponudila z valom narodne prebuje s tabori, čitalnicami in kulturnimi društvi, hranilnicami in posojilnicam, ki je Tržaško in Istro zajela v zadnjih desetletjih 19. stoletja in trajala tja do prve svetovne vojne. To vrvenje je močno označilo življenje Istranov, v večjih krajih so se gradile šole in delovala društva, v manjših se je ob večerih pela slovenska pesem.
Zagotovo so bila tako obdobja tudi pred tem. V Istri je prihajalo do valov osveščanja in dviga narodne zavesti preko glagoljaškega gibanja, uporabe lastnega jezika in bogoslužja, ki so se razlikovali od gospodarja. Povezan je bil s knjigo in umetniško ustvarjalnostjo. Zagotovo je bil povezan s protestantizmom in tiskom prve slovenske knjige. Lahko domnevamo, da je za podobno gibanje šlo tudi pri uporu Koprcev proti beneškemu gospostvu leta 1348. Danes so mnogi viri uničeni, neproučeni ali tolmačeni proti-slovensko. A vrnimo se v novejšo zgodovino in čas po sedanji prvi prebuji.
Naslednja primerjava se je pojavila ob pomisli na zanos, ki je Istrane zajel med narodnoosvobodilno borbo po desetletjih narodnega zatiranja in fašizma. Po vojni se je ta energija, ki jo je označevala mladost in vera v enakost in boljše življenje, kanalizirala v obnovo domov, demonstracije za slovenski Trst, gradnjo cest in prvih objektov kolektivnega gospodarstva. To obdobje življenja v Coni B Svobodnega tržaškega ozemlja se je potegnilo še v prva leta po 1955 in s priključitvijo k Jugoslaviji dokončno ugasnilo. Tudi ta prebuja je imela močan pečat narodne, slovenske istovetnosti in vere v gospodarsko prosperiteto. Njegova značilnost pa je, da je izbruhnilo ob zlomu fašističnega režima in je nekaj let teklo pod okriljem novonastale državne tvorbe Svobodnega Tržaškega ozemlja.
Življenje se je po letu 1954 kanaliziralo v delovne kolektive, organe in organizacije socialističnega sistema Jugoslavije. Ta, sedaj imenovana druga istrska ljudska in narodna prebuja se je tako prekinila in o njej več ni bilo govora. Bila je zelo pomembna. Na znanstvenem in kulturološkem področju so v okviru nove ljudske oblasti tekla prizadevanja, da Slovenci nadoknadimo primanjkljaje, ki so nastali zaradi stoletnega narodnega zatiranja. Bilo je ustanovljeno Zgodovinsko društvo jugoslovanske cone Svobodnega tržaškega ozemlja. Delovalo je v letih od 1950-1954, pripravilo razstavo Slovenci ob Jadranu in izdalo Istrski zgodovinski zbornik.[1] V tistem času je izhajal list Istrski tednik, ki ga je nasledil Slovenski Jadran. Prisotna je bila močna narodna nota, videla se je vsakdanja istovetnost Istrana. Pri vsem so sodelovali domači istrski izobraženci. Z ukinitvijo te pobude se je začel pomen narodnega relativizirati, več prostora so dobile kulture drugih jugoslovanskih narodov, ime Istra pa se je umaknilo iz javne rabe.
V 90. letih po propadu socialističnega sistema in osamosvojitvi Slovenije je nastopilo obdobje predaha. Zatiranje slovenskega in s tem tudi Istre je popustilo, popustilo je tudi davljenje kmeta in podeželja. V tistem času je prišlo do naše tretje prebuje in desetletnega razcveta. Danes smo v primežu novega, še ne poistovetenega in prepoznanega sistema. Zgleda, da gre za svetovni trend, razsežnosti pa so nepredvidljive. Slovenija in naša politična struktura sta le mali člen v izvedbi uničevalnega načrta evropske in s tem tudi slovenske in istrske kulture.
[1] U društvu su djelovale slov., tal. i hrv. (u Bujama) sekcija. Sa srodnim društvima u Puli, Trstu i Ljubljani uspostavilo je veze 1951. Slov. sekcija bila je usmjerena na istraživanje glagoljskih isprava i spomenika (samostan sv. Grgura u Kopru) te gradiva iz NOB-a. U Mestnom muzeju u Kopru društvo je 1952. postavilo izložbu Slovenci ob Jadranu. Također je 12. IV. 1952. organiziralo konferenciju povjesničara (F. Zwitter, B. Grafenauer, B. Marušič) za pripremu Kratke zgodovine Istre i Trsta za škole, koja nije izašla. Tiskalo je Istarski zgodovinski zbornik – Antologia storica istriana – Istarski historijski zbornik (1953). Prestalo je djelovati 1954. LIT.: S. Žitko, Položaj in vloga zgodovinopisja v nekdanji coni B Svobodnega tržaškega ozemlja. Ob 50-letnici izida Istrskega zgodovinskega zbornika, Annales, 2003, 2. Vir: http://istra.lzmk.hr/clanak.aspx?id=3090.
RITENSKI PREGLED NARODNIH PREBUJ SLOVENCEV V ISTRI
Tretja istrska prebuja v 90. letih po osamosvojitvi Slovenije. Njena značilnost je bilo silno vrvenje in zanos ob iskanju in oblikovanju istrske istovetnosti. V njej je sodelovalo veliko ljudi in ustvarjalcev. Najpomembnejši dokumenti iz tega obdobja so zabeleženi v radijskih nizih Ob Rižani in Rokavi za Radio Trst A, v domoznanski reviji Brazde s trmuna in listu Istrske teme. Tretja istrska prebuja in iskanje lokalne in narodne istovetnosti je neposredno nadaljevanje vrvenju za časa boja proti okupatorju in obnove. Zadušil ga je post-socialistični multi-kulturni sistem. Njeni deli se nadaljujejo po delih in pod velikim multikulturnim pritiskom. Na slikah spodaj nekaj dogodkov in izdelkov iz arhiva zavoda Vita. 1. in 2. foto: D. Bizjak, 3. foto: L. Dobrinja.
Podobna energija je bila med domačini dvignjena med narodnoosvobodilno borbo in v času obnove ter postavljanja nove ljudske oblasti v Svobodnem tržaškem ozemlju – Cona B. Tedaj je prišlo do pomembnih prizadevanj za raziskovanje slovenskega zgodovinopisja v Istri. Ustanovljeno je bilo Zgodovinsko društvo jugoslovanske cone Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je pripravilo razstavo Slovenci ob Jadranu in izdalo Istrski zgodovinski zbornik. Pozornost je doživela glagolica, pa tudi arheološki ostanki. Prekinila jo je priključitev k Jugoslaviji in jugoslovanski socialistični internacionalizem. O njej najdemo komaj kak podatek. Na sliki dva motiva iz arhiva zavoda Vita, ki so bili objavljeni v listu Istrske teme. Spodaj edina slika Istrskega zgodovinskega zbornika, ki jo najdemo na spletu. Zadnji dokument je iz lista Primorski dnevnik iz leta 1950.
Predhoden val narodne prebuje se je pričel s slovenskimi tabori, društvi, čitalnicami, hranilnicami in posojilnicami, slovenskim političnim društvom Edinost. Znamenit je tabor v Kubedu. Popolnoma so zbrisani podatki o slovenskih društvih v Kopru in v drugih mestih. Bil je odsev vseslovenske narodne prebuje po letu 1848, pečat pa mu je dal italijanski iredentizem. Prebujo je prekinila 1. svetovna vojna in za njo italijanski fašizem. Te prebuje smo se v 90. letih lotili v radijskem nizu Skrito cvetje rožmarina za Radio Trst A. Raziskovanje nadaljujeta študijska krožka Istrske teme in Beseda slovenske Istre. Na slikah pismo koprskih narodnjakov iz l 1906, vsebina table na nekdanjem sedežu Ciril-Metodove šole v Kopru, motni pogled na Kubed in Marezige v času pred 1. svetovno vojno.
Pred tem o prebujah ne govorimo, še posebej, ker so arhivski viri uničeni ali odneseni in neraziskani. Slovenski raziskovalci verno povzemajo tuje interpretacije zgodovine in s tem zanikanje prisotnosti in kulturnosti Slovencev v Istri. Glagolsko gibanje, ki je bilo tako kulturno kot narodnostno gibanje, se navezuje na protestantizem in načelo o učenju v svojem jeziku. Vsi trije gornji režimi: italijanski fašizem, jugoslovanski socializem in slovenski post-socializem – zanikajo prisotnost Slovencev v mestih in njihovo povezanost z glagoljaštvom. Prisvojili so si ga Hrvatje. Na 1. sliki spodaj edina slika samostana sv. Gregorja, t. i. glagoljaškega samostana v Kopru, ki so ga pod Avstrijo najprej spremenili v pomožne prostore zaporov, dokončno pa zrušili po vojni. Na drugih dveh fotografijah kopiji glagolskih napisov iz Pokrajinskega muzeja Koper. Foto: A. Umek, 1998.
Starejša zgodovina je še bolj potopljena v meglo. Slovenci raziskovalci po 50. letu so raziskovali koprske statute in vlogo slovenskih kapetanov. Prav tako so odprli poglavje Slovencev v mestih in slovenskih županov. Dotaknili so se vprašanja upora Koprcev proti Benečanom v 14. stoletju. Arheološko izkopavanja so imela za nalogo najti ostanke slovenskih prednikov. Prizadevanja so bila prekinjena in tudi omalovažena. V koprskem muzeju se je ohranila anekdota o tem, kako so slovenski arheologi menda prinesli neka okostja v muzej trdeč, da so to naši predniki. Italijani so posmehljivo pripomnili, po čem neki to vejo, ker imajo velike glave?! (ali nekaj podobnega). Danes bi lahko izvedli analize DNA. Tedaj so prizadevanja pometli pod preprogo in nihče več uradno do danes ni upal spregovoriti. Nekaj iz raziskovanj, zabeleženih v Istrskem zgodovinskem zborniku prenaša le Časopis za krajevno zgodovino iz leta 1954. Na sliki Koper leta 1867 avtorja Gottliebe C. W. Haase in prepis prispevka P. V. Vesela Nekatere ugotovitve o Slovencih v koprskih statutih ob pripravi radijskega niza Po sledovih glagolice za Radio Trst A pred letom 2000 (Arhiv zavoda Vita).