USODNA ZAVEZA

 

ISTERJANSKO MORJE – Istra, v predelu nekje blizu Tersta v zgodnjem poletju, ko se pišejo leta po 1950. Istra se je ujela v mreže meja in Terst je zaprl žile, po katerih se je k njemu stekala po stezah in potkah živa sila. Cona A in Cona B je parola dneva. Vojna, ljudska vstaja, revolucija so pravkar mimo. Še tečejo sestanki odborov nove ljudske oblasti in ljudje sledijo odločitvam. Bivši terenci se zlijejo z novimi kadri, ki prihajajo v šole, vodijo zadruge in krajevne urade. V mestih že stalna zasedba.

 

Vasi in hribi pokajo od ljudske energije. Hiše polne, dvorišča in poljske steze. Udarniško delo, rabuota, gradi se cesta od Rižane proti Ljubljani. Prve šole, starejše mladinke učijo mlajše osnovno štetje in abecede. Gradijo se zadružni domovi. Slavoloki in napisi na hišah – of, tito, jugoslavija. Prenova porušenih, požganih domov. Luč je prvič zasvetila kmalu za tem. Ljudje še hodijo na manifestacije proti Terstu. Veneranda od Ančke Žnidarce z Luparja je v Terstu ali nekje drugje med zavezniškimi vojaki spoznala svojega Merikana in odšla preko oceana. Nič, kar je bilo, ne velja več. Odpira se popolnoma nova stran. Revolucija, ki začenja iz niča. Gradi se nova, družba ‘pravičnih odnosov’. Prvi nadebudni mladeniči z naših vasi se vključijo v načrtovanje izgradnje osvobojene domovine.

 

Stari prebivalci mest bežijo pred novim režimom in mesta so že prazna. V prazne palače in skromne hiše Bošadrage se selijo novi prebivalci. »Koper je bil fonja,« pravi povojni funkcionar. »Po Čevljarski je tekla kanalizacija.« »Ja in podgane so bile v hišah, ko smo prišli v Koper,« doda druga gospa iz Štajerske, ki je iskala srečo pri morju. Tudi naši fantje dobijo prve službe – nekdo šofer, drugi vratar, kak miličnik. In kako dekle stopi za prodajno mizo trgovine. Nekaterim ponudijo nadaljevanje šole. Ne vemo pa, koliko naših ljudi iz mest je ostalo slovenskih. V Piranu je učil učitelj Sema, se čuje včasih. In ne več kot Slovenec. In v Kopru je živel zdravnik Marsič. Tisti, ki je odprl vrata našemu Alojzu Kocjančiču v semenišče? Mogoče zadnji gospodar Karlijeve palače, preden je ta prišla v državne roke? Jizla, tisti ploski jezik zemlje, ki lazi izpod vzpenjajočih teras in se stegne v morje, se polni in Staernjan tudi. Tovarna rib nadaljuje proizvodnjo. Peraen vedno tišji.

 

Tam proti jugu Savudaerja in še prej Sveta Lucija. In tam nekje tudi zapor. Tam so zaprli naše kontrabanjerke, ki so hodile čez mejo. Čez Rižano, gor na Tinjan, Urbance in spet dol proti morju. Mimo Doline ali nižje proti Orehu in dalje. Pa tudi v soline so menda hodili po sol in tobak so preprodajali. In nekaj najbolj podjetnih je tihotapilo živino. Z živino po skrivnih poteh do Miv in nato v macelo. Naša Tuonca Šemova, tudi z Luparja, je bila med tistimi, ki so bili Savudaerje zaprti. Kdaj pa kdaj pa so na meji počili tudi streli. Hčerka Vance en Mihata je z možem neke nesrečne noči prečkala nesrečno črto in streli so ju pokosili. Doma sta pustila malega nekaj letnega fantiča. Cona B Svobodnega tržaškega ozemlja.

 

OTROCI ZEMLJE – Malo pred Sveto Lucijo pomladni Portaroš. Še stari hotel, palme. In nekje tam novo slovensko učiteljišče. Mladi z vasi od blizu in daleč se usposabljajo za poučevanje slovenske mladine. Od daleč, s Krasa, Brkinov in z naših hribov. Je bil tam tudi učitelj Armid Novak s Kort? Učiteljica Ivanka z Lokve s Krasa? Pa tista učiteljica s Štajerske, ki je službovala v Pomjanu in je navdihovala domača dekleta? Tam se je zagotovo šolal naš Dušan, sin Tonća Maerlina z Luparja. Lep, postaven, svetlih, komaj zaznavno rdečkastih las in utopljenih peg na obrazu. Bil je visok in ker je rahlo nadrasel druge okoli sebe, se je za spoznanje usločil, da se jim je približal. Bil je lep, pravilnih potez. Nek premišljeni duh je prežemal prostor okoli njega in šele kasneje, mnogo kasneje je dobil tekmeca v lepoti – Kenedyja na drugi strani oceana. A ta Kenedy mu je bil po lepoti komaj raven. In ko je ta ameriški mož stopil za govoriški oder, našega Dušana več ni bilo ne v Portarožu ne na luparskem hribu. In ne v Kopru, v kopici strnjenih hiš na nekdanjem otoku. Tam je bil našel službo naš učitelj v nekem uradu. Neko pisarniško delo, nekaj takega kot je kataster. To vem po tem, ker sem enkrat mnogo kasneje naletela na Dušanov prepis nekega dokumenta. Kaka pisava. Uglajena, pravilna, še starega kova. Ko sem jaz držala dokument pred seboj, pa našega Dušana sploh ni bilo več med nami. V  naših krajih ga tudi ni bilo, ko je Kenedy buril sanje Američanov. Ko se je vozil v odprtih limuzinah, je bil naš mladi mož v Franciji, v Parizu. Kaj si delal tam, naš mladenc, naš pametni mož, ki bi moral učiti otroke?

 

Malo pred tem, ko odide od doma in konča učiteljišče, se Usoda igra in pred našega junaka postavi prve preizkušnje. Tam v sosednji vasi, v kraju pod skalno čubo, v Kubedu nad hrastovsko dolino, je ob tem času rasla in zorela mladenka. Lepa, bi rekli in taka, kot se spodobi. Srečanje, besede. Nekaj skupnih črt in mladostni čuti. Nedeljski plesi, kordje. Krila, nabrana v pasu in komaj dvignjene pete. Rojeva se privlačnost in mladenka ugleda iznenada svojo prihodnost, otroke in ugled, ki se bo širil daleč naokoli. Naš mladec pa se v jutra budi s praznim srcem in kmalu spozna, da dekleta, zaročenke, ne ljubi. Kaj boš, naš mladi up, lepa duša? Kam boš dal svoje življenje? Tedaj enkrat, mogoče za tem, mogoče za celo desetletje, a za nas ob istem času, je nek drugi zaročenec doživljal enako, vendar obrnjeno usodo. Bil je zavrnjen in v gnevu ranjenega ponosa je fant iz vasi z gričevega vršiča v ihti ali naklepu zabodel svoje dekle do smrti. Kaj bo storila zavrnjena deklica? Se bo maščevala? Si bo dvignila sama roko nad svoje življenje?

 

V ponedeljek zjutraj, par dni za tem, ko je dekle zvedelo, da ne bo njegova žena, se naš mladec pelje z avtobusom v službo. Pristanejo na pomolu in množica vaških žena je završala. Prerivajo se, da med prvimi dosežejo lepo mesto na parniku, ki je že usidran ob pomolu. Borše in fagoti in ženske, ki se valijo proti Terstu. Spusti naprej neučakane ženske. Počasi se pomika proti vratom z mislim pri vsem, kar ga danes čaka. Že spusti dolgo sloko telo na prvo stopnico, ko čisto pri vratih zagleda mrko, a še komaj prepoznavno podobo. Odsotnega duha in s trepetajočo roko. Dekletov oče. S pogledom išče nesojenega zeta in čaka na svoj trenutek vendete. Dušan ga prvi zagleda, zazna v hipu grozni namen, ki tastu oklepa misel. Vidi roko in ujame naklep, ki mami nesrečno dušo. Že se dvigne roka, a samodejni gib požene fanta nazaj. Skoči do zadnjih vrat in zdrvi nekam, iz dosega nore usode. Dekletov oče je v rokah držal strup, neko kislino, da ga za vedno oslepi.

 

Naš Dušan je zbežal. Bežal. Bežal pred norostjo, ki jo je povzročila bolečina strašne izgube. Mogoče v Terst in nato na vlak, prvi vlak. Kamor koli, daleč koli, samo stran. In po dveh dneh je prispel v Pariz. Za trenutek si je oddahnil, toliko, da je noro srce začelo normalno biti. Nato si je poiskal sobo in službo v prvi tovarni, ki jo je našel. Tam je živel desetletje in še pol, ne da bi enkrat samkrat prišel domov. Šele na začetku sedemdesetih se je vrnil. Naš Dušan, naš loparski kenedi. Še vedno lep, postaven, rahlo ukrivljenih ramen in z zlatom v očalnih okvirih. Naš Dušan se je vrnil. Malo pred tem se je iz Pariza vrnil tudi drugi vaščan. Ta je v Francijo zbežal iz političnih razlogov. Tudi ta se je vrnil. Tudi ta nag in bos. V mestu je dobil sobo. Živel je od priložnostnega dela s citati Marxa in Engelsa na jeziku. Sredi šestdesetih let in še kasneje, do smrti.

 

Naš mladi junak pa se je vrnil v rojstno hišo. K staršem. S seboj je prinesel nekaj primerkov eiflovega stolpa in jih podelil bližnjim. Enega je dobila tudi naša družina. Mali pozlačeni stolp, visok kakih deset, dvanajst centimetrov. Nekaj časa je krasil kuhinjsko vitrino, nato je izginil. Naš Dušan je kdaj prišel na klepet, a v vasi ni imel primerne družbe. Tudi drugje izven ne. Tudi ni dobil primerne službe. Kot navadnega delavca so ga zaposlili v invalidskem podjetju v Kopru. Prav blizu kraja, kjer je bila pred dobrimi dvajsetimi leti ustreljena luparska mladinka. Akvilina od Duvća je pred prvim majem pri Slavčku blizu Kopra pisala parole in bila v cvetu svojih devetnajstih let pokošena.

 

Ko je Dušan s svojo vrnitvijo popravil statistiko naseljenosti naše vasi in se uprl trendu zapuščanja domov, smo na mladinko skoraj pozabili. Le kdaj so jo prijateljice omenile, ko smo govorili o njihovem zanosu in kako so verjeli v svobodo. Pravzaprav je bila pri srečanjih z medvojnimi mladinkami vedno z nami. Z Dušanom pa smo s pomenkovali o drugih zadevah. Niti ne o zemlji, pridelkih. Dušan ni bil za te zadeve. S seboj je prinesel duh sveta, neznanega, velikega mesta. Kdaj pa kdaj sem ga pobarala, da me nauči kaj po francosko. Od domačinov je odstopal s produhovljenim izgledom. S svojo nepraktičnostjo. Zemlja ga je odvračala od sebe in ga pehala nekam za nameni, ki jih ni prepoznal ali pa ni imel poguma, da bi jih pogledal. Enkrat tam na začetku 70. let je bil preveč utrujen in je izvršil voljo po maščevanju mladenkine družine. Za njim je ostalo nekaj njegovih navad, značilnih potez, drža. Ostal je njegov rek – ‘kdor laže, ta tudi krade’ – ki ga je imel navado reči, modrosti, ki naj bi jih prenašal na naše otroke. Ostala je njegova neizpolnjena usoda. Neizpolnjena usoda, ki je enaka neizpolnjenosti usode zatrtega ljudstva Istre.

 

BOŽJA BESEDA – Na začetku je bil Bog in Bog je vsemogočen. In je bila Beseda. In ta je bila pri Bogu. In vse je nastalo po Božji volji, njegovi Besedi. In Človek je bil ustvarjen po Božji podobi. In nastali so rodovi in nastala so ljudstva. A Judi kot ljustvo so imeli posebno mesto. In nekoč tam, rodove nazaj v Stari zavezi izgnano, vendar izbrano ljudstvo, pestijo preizkušnje, da jim ni primere. Suženjstvo, pregoni, boji. In morje se je odprlo, da je Mojzes prepeljal svoje ljudi izpod tlačenja kopita. Sam Bog mu je prišel naproti, da izpolni nalogo, ki je bilo ljudstvu zadano. Izbrano ljudstvo. On sam, Gospod, je zagrmel skozi oblak, da je izpisal Postavo na Zemlji. Deset božjih zapovedi iz Stare zaveze. Tedaj, prej, trenutek kasneje, a v tistem času, so živela tudi druga ljudstva. Eni mogočno na vzponu moči, drugi tako ali drugače. A ljudstvo, jude ali lidje po istrjansko, je živelo tudi na naši zemlji. Jude od Istre. Tako ali drugače skozi viharje treh tisočletij. Vzponi, padci in ponovni vzponi. Ko začenjamo našo zgodbo, je volja do življenja grmela proti nebu. Malo kasneje, po skoraj nezaznavni rezici časa, se isterjansko ljudstvo ponovno znajde pred tem, da izgine.

 

A vsak človek, vsako bitje, vsaka bit stopi v obstoj tudi po svojem pristanku. Po svoji volji biti, obstajati. Bog, božanstvo, božja beseda – so polovico podviga. Druga polovica je privolitev. In iz te volje, zapovedi – »Obstajaj! Živi!« In iz lastne volje – VOLJE BITI, tega pristanka, se med Božjo voljo in Človekom sklene pogodba, obljuba, ki je ne more zbrisati ničesar. Ostaja tam kot Usoda, kot zapoved do izpolnitve. Kot Zaveza. Ta ukaz in to privolitev nosi v sebi vsak. Je v vsakem, ki je danes tu. Zaveza tistih, ki so klonili, pa dalje lebdi v večnosti prostranstev. Zaveza živeti, se boriti, zmagovati, se radostiti. Vsako bitje, pa tudi stvari, celo kamen, hočejo obstajati dalje. In vsaka kultura, velika, mala, neznatna – v neskončnosti časa – obstaja z obvezo, ki utripa včasih pozabljena, a močna ko v trenutku odločitve. Božja zapoved. ‘Bodi in izrazi se do zadnjega kvantuma biti.’ In če človek ali ljudstvo ali drugo bitje to svojo zavezo spoštuje in od nje ne odstopi niti v najtežjih trenutkih, niti v sanjah ali nočni mori, tedaj, mogoče, Bog priskoči na pomoč. Se kdaj prikaže ali pošlje svoje glasnike. V pogum, opozorilo ali radostno spoznanje. Ali enostavno zato, da izpolni svoj del zaveze. ‘Stoj mi moč in dan ob strani’ iz molitve je pravzaprav ‘božji’ del pogodbe. »Dan in noč ti bom stal ob strani, Človek, če ne kloneš v preizkušnji.«

 

Ljudstvu Istre ni bilo prizaneseno. Na tako lepem, osončenem kosu zemlje, ki je dobila obliko srca, ki se koplje v Mediteranu, živi naše ljustvo tisočletja, ki se štejejo – ne v ednini, ne v paru, se štejejo v množini. In ta kos zemlje je vedno vabil in mikal vedno nove sosede od blizu in daleč. Zgleda, da je to staro ljudstvo, tisto še iz časov Stare zaveze, še tukaj. Tako staro je že, da je izgubilo spomin, da ne ve, kdo je in od kje. Od silnih bojev in fadige je v današnji čas prišlo kot utrujena starka. Želi si leči k počitku. Počivati, počivati v miru. In pozabi. A zgleda, da je ta volja po predaji le na površju. Spodaj v srcu, krvi, drobovju, se pretaka življenje. In ta volja biti butne silovito na dan vsake toliko časa, kot v silnih valovih. »Mi smo, mi živimo. Noro srečni smo tule.« In kot vsaki lepi stvari, kot vsaki stvari, ki nekaj šteje, butnejo nazaj nasprotni, še višji valovi. Visoki, močni in številni. In tako istrsko ljudstvo dan za dnem dokazuje svojo pravico obstoja in iz minute v minute vesla, da ga ne posrkajo poplave. Tistih, ki hočejo živeti na naši zemlji je veliko. In tokrat gre mogoče za zaključni del zadnje bitke.

 

In kot je močna naveza dveh bitij, ko se složijo in se moči podvojijo in kot je močna obljuba, ki je čas ne prekine – tako se moč prvotne zaveze po življenju v trenutku resnične ogroženosti podeseteri. In dolgo že, dolgo, ječi naš narod v Istri, skozi prebuje, vstaje in osvoboditve. In tudi tokrat ječi, renči, rjove naša zemlja. In ljudstvo. »Kje ste bogovi?! Bog in pravica ali Narava vsemirja. Kje si Justicja!« In ne vda se duh. Do zadnjega diha, do zadnjega koraka. Ni umika. In tako nekateri še vztrajajo pri svoji dolžnosti. Božajo zemljo, njene darove. Poslušajo vetrove. Resno jemljejo prisluhe in se ustavljajo pri znamenjih. In že nekaj časa zemljo prežema čudna esenca. Čudna moč. Čudna nezemska netvarina jo dela čarobno in vabi, mika, kliče k sebi. Prežema zemljo, predvsem pa napolnjuje duh nekaterih. Tistih, ki se še borijo in vedo, da zamolčati svojo zavezo pomeni izdati prisego in vse, kar je nastalo po tej Postavi. In dogajajo se čudni prividi. Prikazovanja. Kot bi jih narekovalo božanstvo na kaki sveti gori.

 

Nekega dne pa se je pokazala Ona. Ne On. Bila je ženskega pola. Ne da bi sami vedeli kako, se na zaslonu njeno ime izpiše namesto imena naše zemlje. Namesto Istra se nekako nerodno izpiše beseda Este-ra in se blokira. Ne da se je popraviti in ne odstraniti. Este-ra. In tako ostane. In neka sila, neka nevidna privlačnost vodi posameznike na najbolj neverjetne kraje. K izvirom, znamenjem in v svete hrame. In zdi se, da nekaj vodi tudi njihove misli. Kot bi Tisto hotelo nežno in prizanesljivo vzpodbuditi: »Poglej… sem… tole…« – Nežno, nežno, da je milo pri srcu. »Pobožaj kamen,« vodi roko. »Čisto rahlo, ne dotakni se ga. Le zaznaj njegovo astralno substanco… Še misliš, da je le zavržena balota?« In vodi duh k poslušanju. In tudi besede – po enem, dveh, petih ponovitvah -, če jih izgovoriš po stari melodiji, prvinski barvi in s polnimi usti – kot stare rožine, matije, vance, mihe – začnejo izdajati svoja sporočila. »Kdo si ti?« jih opogumi na koncu Ona »In jaz, jaz, kdo sem?« Kako se imenuje zemlja, ki nosi naše ljudstvo, šine nazadnje v misel.

 

Neka sreča preplavlja srce in dušo. »Lepo je, lepo, navdušujoče«, pravi lepa gospa, ki jo srečam pred kratkim. Neka moč in gotovost, da kljub vsemu in vsemu navkljub gledamo in poslušamo, kar se čuje v zraku. Duh naše zemlje je ponovno tule, si na koncu le priznamo. Ona, kar koli že je, je tule. Una je Tista, ki ne skrbi le za Zemljo, za rodnost, je Ista, ki je Duh našega Rodu, našega plemena. Vona, Juna. Essa. Pravzaprav Esta. Ženski Ra, ki je duh naše zemlje. Istre. Je kot dobra Mati, ki skrbi za otroke, hišo, ki daje pogum in navdajo s toplino. In še več stvari se dogaja in na koncu nam več ni jasno, kaj je naša misel in kaj Njeno. A sprejmemo neslišni, a neovrgljivi ukaz: »Piši! Delaj. Slikaj! Koplji! Kriči! Delaj, kar hočeš, a to, čemur je namenjeno živeti, vrni k življenju.« In na koncu se le udamo. Ona z nami, Partnerica v tej vsemirski partiji. In ko se bosta majala Nebo in Zemlja, bo dan Usode. Ko se v vsemirski ples prepleteta Zemlja in Sonce, je začetek.

 

ČLOVEK NA DELU – Božja Esta je na koncu dvignila besedo. Kot kdaj stopi v bivanje božanska moč in kot se je morje odprlo izvoljenemu ljudstvu na poti iz Egipta, kot se je pokazal Gospod Mojzesu na hribu. Tako je vstala Este. Este – Ra, žensko božanstvo zemlje in vsega, kar je. Vsemirskega ravnovesja in pravice. In ponovila zapoved – »Tu si ljudstvo. Bodi torej! Bori se! Igraj igro do zadnjega diha! Živi!« Volja Božja, beseda od Ešte, Eština volja, Dištin, Usoda, kar koli že bodi – se izpolni tako ali drugače. In tako smo prejeli nalogo in opomin. In tu je poskus, da opravimo svoje delo.

 

In se je začel zapisovati scenarij, v katerem svoje življenje nadaljujejo prekinjene Usode. Vi veste, da se reče, da je bilo nekaj zrežirano. Da je nekdo nekaj vnaprej proučil in pripravil. Vojne se pripravijo, osvajanja, zavzemanje tuje zemlje. Pripravi se strategija bitke. In pripravi se tudi scenarij, kako izpeljati neko odločitev. Še pred kratkim so delali petletne in desetletne družbene plane. Modri staroste so včasih pripravili scenarij razcveta. Faraon, ki gradi svetišča, da bi znanje ostalo neokrnjeno in bi vladala Pravica. Naredi načrt, kako obogatiti deželo, da ne bi plenil. Kako povečati rodovitnost zemlje in kako ljudi vzpodbuditi, da bo energijo kanaliziralo v uresničenje dobre zamisli. Naši Staroste – kako zavarovati bivališča, kako zaščitiit izvire. Kako uporabiti rudo, izdelati strojni priprave, učinkovito kopje, ščit. Prevozna sredstva. Kako navezati stike s sosedi, se naučiti novih tehničnih podvigov. Zgraditi hrame, kjer se bo  naselila Lepota. Kjer bosta doma Znanje in Pravica. Scenarij preživetja.

 

In ste že videli, ste že slišali za primere, ko je nekdo izginotju ubežal na neverjetne načine? Z utvaro? Da ni upošteval uničujočih dejstev. Da je verjel in konec. Da je postavil pred ljudi Mit. Mit o izbranem ljudstvu. Sam Mojzes je verjel v ta mit. Pa tudi v teoriji o arijski rasi se je uporabil. Mnoge vojne so se bile na osnovi Mita o izbranosti. Turki so verjeli, da je z njimi Alah. In Daci in Norejci in Istri so se vsi borili z Bogovi ob strani. Mit je močnejši od resnice. Je trajnejši. In ljudje mu sledijo. In evo, tu je naš Mit. Kar so se Bogovi dogovorili z našim ljudstvom in je ostalo v zraku. Tako gre.

 

V ŽUPANIJI ISTRE – Začne se tam, kjer se je končal naš začetni del zgodbe. Na sedlastih in prepadnih gričih, ki čemijo nad morjem in gledajo na jezike zemlje, ki lezejo nekam v prazno, v negotove objeme vode. Na sivkaste nize pročelij in rdečkaste potegljaje obmorskih naselij Kopra, Jizle, Perana. Na stegnjene turne in udrtine. Prav blizu, čisto blizu, s severa črne noči osvetljuje mlečni odsev luči Tersta.

 

In začne se v času, ko so potoki ljudske energije prodirali iz hiš, se zbirali na vaških plačarjih in se začeli valili kot lava proti obljubljenim mestom. Ali pa čisto malo pred tem, v času, ko se ljudstvo zagnalo in v zanosu naskočilo Nebo. Ko so se barvale zastave, ko je bilo rdeče ko jeklo žareče. Ko so gorele hiše. Ko je harmonika pela, ko so se vrtele krile, ko so za govorniški oder stopili fantje in so dekleta dodala pogum za Pravico. Ko so rdele rute. Ko so dekleta verjela, da je v pošti, ki jo nesejo mimo italijanske straže, zametek Jušticje. Ko se je vila kolona mojih vaščanov nad Rokavo na poti manifestacij. »Terst je naš, Terst je naš!« Ko so vedeli: pravica, prav, enako, pravični svet – so mogoči. Ko so moški vstali in vedeli, kaj je treba storiti. Ko so mladi šli v šolo, da bi nazaj prinesli znanje. Da bi spoznali svet in postali njemu enaki. Da bi otroci odrasli, da bi si mladci našli neveste, da bi ustvarjale družine. Da bi polja cvetela in bi brnelo v tovarnah. Da bi hrami učenosti prenašali znanje na novo pokolenje. Da bi živeli na svoji zemlji kot gospodarji. Samostojno ljudstvo svobodne Istre.

 

In prav tedaj, kmalu nato, naš sin, naš mladenc pride iz učiteljske šole. Lep, ponosen in s težo odgovornosti, da znanje prenese. Tu, na tem mestu, se resnična zgodba prelomi. In malo se zaustavi naše pisanje. Kakšne poteze naj potegne danes naš junak? Kako naj obrne korake? Kaj naj mu položimo v usta? Tu se začne futuristični del zgodbe. Ustvarjamo to, kar ima biti.

 

Ste že kdaj videli kak film, ki naj obrne usodo? Ne ‘Piran – Pirano’. To je lahek film, plitek, pisan od od nekoga, ki nima moči in ne sile v žilah. Je film o istem času in istem kraju, a v njem ne nastopa ljudstvo Estere zemlje. V njem nastopajo tisti, ki so v mestece ob cerkvici nad prepadnem šparonom prišli mnogo kasneje in ga kličejo z imenom ‘Piran’ – ‘Pirano’. Ljudje trenutne moči. Ljudje zemlje pa ga imenujejo ‘Peran’. Peran s širokim ‘e’ na začetku in zamaščenim in v ‘a’ prelivajočim se ‘e-jem’. S poudarkom na prvem zlogu. Poskusite izgovoriti – ‘Peraen’. Enako kot ‘Kuoper’. Samoglasnika napolneta cela usta, se zlivata s primesmi drugega samoglasnika za sekundo, ki se zdi cela večnost in se iz ust izlije v slasti besedne glasbe. Kouper. Kot ‘kuopa’ ali ‘ćiep’ s širokimi, zamaščenimi, razkošnimi vokali. ‘Veliki, prepadni ronek’ pomeni ime Pearan. Ali ‘Sveti ronek’, če želite. To ime je mnogo bolj staro, zgovorno in pravilno od zdajšnjega.

 

A vrnimo se k zgodbi. Hočemo zgodbo, ki je izpisana iz ljudskega tkiva in umeščena v svetovno zgodovino. Ste kdaj gledali kak tak film? Ste videli film iz sedemdesetih let ‘Hamlet u Mrduši donjoj’ – ‘Hamlet v Spodnji Mrduši’, ki se dogaja tik pred koncem druge svetovne vojne nekje v zakotni bosanski vasici? Ko se ljudje zberejo in jih hočejo osvoboditelji prosvetliti in dvigniti kulturo preprostega prebivalstva. In na vaškem mitingu uprizorijo Hamleta. Vidite, si predstavljate sceno pred bosanskim kmetom? In ste čuli za jugoslovanski film, posnet prav tako na začetku sedemdesetih ‘Timon Atenski’. V tistih časih me je prevzel in me do danes napaja, ne da bi do danes ohranila ena samo misel iz filma. Nekaj močnega in zelo resničnega je bilo v njem, kar je budilo zaspana vedenja in znanja. Bila je ena sama predstavitev in nikoli več nisem slišala nič o njem. Nemara je bil preveč močan in je moral v bunker. In ste mogoče videli makedonski film ‘Pred dežjem’? Prelepe, mogočne scene. Požgana trava in samostan je začetna scena. Tišina. Čas vrenja na jugu Balkana na začetku devetdesetih let in moč uma zapahnjena za vrati samostana. A to ne more biti naš vzor. Naša naloga je ustvariti nekaj drugega. Mogoče dobimo navdih v filmu ‘Nihče ti ni obljubil, da boš živel sredi rožnega vrta’. Mislim, da je bil prav tak naslov filma. Ti je kdo obljubil, da ti bo samo lahko in lepo na Zemlji, da jadikuješ nad obupuješ nad trdimi trenutki?

 

V našem scenariju bomo postavili drugačna prizorišča. Zamahnili bomo navzven, v prostor in delali odločne korake. Naprej v čas. Naši junaki bodo izrekali besede. A na kaj nasloniti preokret? Kako iz roba prepada najti pot do oaze? Nič. Bomo za življenje opremili kar našega junaka. Prav našega Dušana Marlina, takega kot je, slokega, s komaj zaznimi pegami in komaj nakazano rdečino pšenice. Komaj je dokončal učiteljišče in komaj teden je tega, odkar je dekletu povedal, da ga ne ljubi. Še pogleduje, kdo se skriva za voglom, kdo mu sledi, da ga oslepi ali vzame življenje. Naš novi Dušan Maerlin pa ima v srcu že začrtane odločitve. Močnejše so od strahu telesne slepote. Močnejše so od impulza pobegniti. Vidi svojo zemljo, ljudi. Z njim so njegovi profesorji. So misli, ki so mu družbo delali v burjastih večerih portoroškega internata. Misli Prešerna, besede Cankarja na kongresu v Terstu. Kosovel in njegova pesem o Evropi. Vprašanja o tem, kako, zakaj so umrli mladi. Zakaj o njih beremo kot o zapitih izgubljencih.

 

Kaj se je dogajalo v naših mestecih v preteklih letih, ko je renčalo proti naši besedi. Kaj je delal Peraen? Kdo je bil učitelj Sema? Kaj je bilo z našimi ljudmi? Kako so preživeli? So še tam pod plaščem, ki so si ga morali odeti, da bi prikrili, kaj so? So odšli z reko večine? Kaj je tisto, kar tišči dol naš narod? Skrivnostna preteklost, misteriji prostora. Nič še ne ve, kako je v resnici šlo z njegovim ljudstvom. Vidi jih tule, danes. Vidi to neskončno energijo in slo po življenju. Vidi pa tudi preprostost. Njegovo bogatost doma in nebogljenost pred svetom. Vidi okrutnost, prebrisanost in neskrupuloznost nekaterih, ki so se povzpeli na mesta odločitev. Vidi, da njegovi sklonejo glavo, ko nimajo instrumentov, da bi uredili zadeve.

 

Skrito v celicah, žilah, pa je igrati najvišjo igro. Igro tistih, ki so sanjali o pravičnem svetu. Je dobro sploh mogoče? In nekje notri, čisto blizu teh komaj zaznavnih pulsiranj, niti ne misli, niti ne zavestnih opredelitev, tisto nekaj, ki je vedel, pa je bilo še neprepoznano. Najti, spoznati ljudi, s katerimi bo nekaj naredil. Se lotili neraziskanih stvari. Podati zahteve, kaj je treba z našo zemljo storiti, kako popraviti zaostanke. Kar so države, ki so v svoje meje zaklepale Istro, prepustile, kaj obrnile v prid sebi. In kar so zamolčale. Zbirati dejstva, dokumente. In se spustiti v procese spremembe. Za mizami in v resničnem življenju. Usposobiti razumnike in vodje. In iz ljudske energije ustvariti mojstrovine. Pridnost, podedovani čut za organizacijo in tehniko nadgraditi z znanjem in ju oplemenititi v nove izume in nato na tehnološke linije. V kanale lepega – besedne, gledališke, glasbene – spraviti brbotajoče in speče frekvence. Srčnost, lastna pamet, pridne roke. Še zaupanje vase in gremo.

 

Nahranili ga bomo z znanjem, da bo žejalo po delu, po izzivu. Izzivati nemogoče. Dvigniti samozavest ljudi, jim dati znanje, da bodo kos novim tokovom. Novim hotenjem. Učiti mlade, učiti, navesti jih k delu, učenju. Vse, kar so prejeli, spremeniti v zaklad in ga investirati v igro. Ljubiti zemljo. Naučiti se preživeti od svojih žuljev. Da bodo gospodarji na svojem in gospodarili, kot je treba. Da bodo bogati. Močni. Z voljo in častjo, ki so jo očetje skoraj pozabili. Oh, skoraj nemogoče. In opremili ga bomo z borbenostjo. Zahtevati, zadati udarce. Razkriti prevare. Budne oči. Udari, tolci in kriči, če te hoče kdo ogoljufati. Bodi učinkovit, ne bodi všečen. Staro, preverjeno znanje in novosti. S tem ga bomo opremili že v trenutku, ko ga bomo postavili pred šolske klopi podeželske mladine.

 

In nemara, če bodo bogovi soglasni, ga bomo spoznali s partnerko, sopotnico. Pravšnjo, ki mu bo lahko sledila. S katero bo prepletel svojo dušo v eno bitje. Spočel otroke, čisto malo četverokotno kopico, če bodo razmere dovoljevale. In žena, Gena, žena ni le za to, da rojeva, da lahko razume. Sama dela, raziskuje, se uči in podaja znanje. Ustvarja. Kako je lepa! Po napornem dnevu, v trenutku predaha, tu pa tam kak celi dan, čas za njiju. Za napojitev, za prelitje duše in telesa, za potopitev v enost niča in prebuditev v čilost. Da vzameta dar, ki so ga bogovi namenili človeku kot nagrado za voljo po spočetju. Delo, trud, tovariši – to je vir resničnega zadovoljstva. Kar vodi v bogastvo. Le žena, le ta pa ti naredi življenje slajše, lepše. In tolikšno zaupanje se je stkalo med njima v trenutkih intime, da je bila vedno z njim, tudi ko je bila hribe daleč. Vedno ob njem v kritju hrbta. Tako ženo hočemo za našega Maerlina.

 

Vse skupaj ob tem, ko se nad istrskimi griči grmadijo novi oblaki. Ko padajo težke odločitve. Ko je Terst odrezan in v naša mesta pritiskajo reke novih bučnih in osornih ljudi. Ko agrarne reforme uničujejo kmetije in ko se odloča na neznanih mestih balkanskih krajev. Ko v naše kraje že silijo avtobusi nove delovne sile in pomembna mesta zasedajo lepega življenja željni kadri. To je film o vodji Isterjanskega ljudstva. O prežidentu. Starosti Esterinega ljudstva. Najprej učitelj, nato župan, voditelj. Včasih vojvoda, kralj, v naših časih predsednik samostojne županije. A je to že nadaljevanje.

 

Nova radost v vsemirskem etru je Bogovom mila. Vtisnjena v večnost že potuje zgodba, štorija ljudstva, ki Usodo živi po Besedi. In kot mit o kralju Matjažu, ki bo nekega dne prišel in rešil potlačeno deželo, je to Mit o naši Starosti, ki je ljudstvo peljal po poti Zaveze. Kot apokrifni evangelij. Kot luč, da je vse mogoče – naša zgodba igra vlogo Priče. Obstaja kot dokaz, da je Zmaga lahko naša. Se je zgodila. Zagotovo pa se izpolnjuje Usodo našega kenedija. Večnost, obogatena z izkušnjo Istre, našega ljudstva in našega Dušana Maerlina.