Izvor besede župan

(Odlomek iz prispevka pod naslovom Župani, černida in varda avtorice Lede Dobrinja)

Župani

              Drugi izraz za srenjo je župa, z njo pa je povezan župan. Kot je zapisal Davorin Žunkovič, slovenski častnik in jezikoslovec pred več kot sto leti[1], je samostalnik župan razširjen v številnih inačicah, čeprav se je do danes skrčil le na občinsko in cerkveno skupnost. »Pojem župan (ali tudi župnik, ki pa dandanes označuje le cerkvenega dostojanstvenika) se je razvil že v davnini. Ponekod na Spodnjem Štajerskem in na Gorenjskem se predstavnik pašne skupnosti še vedno imenuje župnik; naziv je zadnji pristni ostanek pradavne družbene skupnosti. Tudi na območjih, kjer so pridelovali sol, je beseda župan pomenila isto kot Salzrichter, slovenski vodja solarske skupnosti.

Ker so mi poznane razmere v domovini, menim, da jih je vredno oteti pozabi. V občinah z lastnimi pašniki je skrbel za gospodarsko plat le-teh župan. Njegova funkcija je trajala samo eno leto in v istem časovnem obdobju je bilo treba spet z glasovanjem potrditi pravice vsem uživalcem pašne skupnosti …« Žunkovič je ob tistem času tudi zapisal, da bi morali prepovedati rabo tistih krajevnih imen, ki izpostavljajo domačine posmehu. Nanašal se je na vpise tujih pisarjev pri zemljiškoknjižni upravi na Štajerskem, v Istri ni nič drugače. Vas Dekani so eden takih primerov, smo zapisali lani na facebookovi skupini Ali je v Istri še kdo živ?!.[2] Do danes smo pri zapolnjevanju praznin našli še nekaj podatkov.

Najprej podatek iz prispevka Boga Grafenaurja Slovenska Istra pod beneško oblastjo.[3] V njem govori o upravljanju istrskih mest in njihovih ozemelj, prav tako tudi o pooblastilih plemstva pri upravljanju le-teh. »Kljub oslabitvi fevdalnih razmerij so se nekatere njihove oblike seveda še ohranile. Najobčutljivejše so bile na ozemlju baronij, kjer so fevdalci ohranili upravno in sodno oblast, pravico do desetine in drugih dohodkov od zemlje in drugih gospodarskih dejavnosti. Celo na takšnih področjih ni bila izključena omejena vaška samouprava. V vaseh mestnih okolišev je bila ta samouprava širša …«

V delu pod naslovom Samouprava Beneške Slovenije govori o ohranitvi vaških zborov in zborov predstavnikov vasi ter o urejanju položaja podložnikov v statutih in nadaljuje: »Obmejna lega v sosedstvu habsburške Goriške grofije je bila poglavitni vzrok, zaradi katerega Beneška republika ni le potrdila, marveč tudi razširila starejše pravice prebivalstva vzhodnega dela Beneške Slovenije, ki je predstavljalo po svoji končni ureditvi poseben obrambni organizem. Njeno prebivalstvo je bilo namreč dolžno s svojim delom in stroški nositi breme varovanja prelazov in dobre varnosti proti barbarskim plemenom. V obdobju miru so potrebovali za obmejne straže dnevno po 200 ljudi, v sili so se morali udeležiti obrambe vsi moški. Zaradi teh posebnih dolžnosti so bili sprva osvobojeni le nekaterih, od sredin 17. stoletja pa vseh bremen v korist države …«[4] Zadnji podatki v zvezi z obveznostjo obrambe so pomembni in k njim se bomo v nadaljevanju vrnili v zvezi z ljudsko vojsko černido.

Župani ali dekani – izvor besede

In kljub temu da ta del spisa govori o Beneški Sloveniji, so splošna načela veljala tudi v Istri. Na koncu najdemo tudi stavek: »Temelj samoupravne organizacije so bile vasi z voljenimi župani ali dekani.« In prav povezava med župani in dekani je zelo pomembna tudi pri iskanju izvora imena kraja Dekani pri Kopru. Slovenski priimek Zupan, Cupan ipd. je poznan, v Istri pa se je izraz župan ohranil predvsem po hišnih imenih; v vasi Lopar je obstajalo tako hišno ime par Župančća kot osebni vzdevek in to celo ženski, kot v primeru Ančka Županka. Nad Dragonjo leži manjša vas, ki se imenuje Župančiči. Italijani pa so ime Dekani prevedli v »De cani«, ki dobesedno pomeni »pasji«. Po inerciji sprejemanja tujega Dekanci danes sami sebe brez zadržka imenujejo Pesjani. In ker je naselje, čeprav na vratih »romanskega« Kopra, slovensko, poleg tega pa se v neposredni bližini nahaja tudi grič Sermin ali Sremin, na območju katerega se je v zgodovini dogajalo marsikaj, se je vredno v raziskovanje malo poglobiti. Ne nazadnje se je rižanski zbor ali veča (placit) odvijal nekje ob reki Rižani, zato je spraševanje o morebitni lokaciji ob ustju Rižane s Serminom in Dekani ter križiščem poti med Oglejem, Istro in Kranjsko (danes v it. obliki Bivje), ki ga je obvladovala dekanska Varda, čisto upravičeno. Najprej pa poglejmo, če o izvoru besede najdemo še kak podatek.

O izvoru besede župan v slovarju ne najdemo razlage. Zanimivo pa, da se je razprava o izvoru besede razvila l. 1940 ob najdbi zlatega zaklada iz Semikluša v Banatu, ki danes leži že na romunski strani; je pa res, da se v istem območju nahaja tudi pokrajina Srem[5]. Prispevek Nika Županiča[6] v začetku navaja, da se naziv župan pojavlja skoro istočasno v popolnoma različnih in med seboj zelo oddaljenih jugo-slovenskih deželah in v raznih pisavah, najprej pa da je bil vtolčen v zlato dno »buile skodele« v Banatu (Dacia Superior) in drugič v darilni listini Bavarskega vojvode Tasila II. v letu 777 kot Jopan Physso in nato »tretjič okoli leta 800 v napisu hrvaškega župana Godeslava v Ninu (severna Dlamacija): Godes[l]av iuppano qu Godes[l]av iuppano qui isto domo construxit; četrtič v Bolgariji …« Dva moderna slavista trdita, da je naziv župan turškega izvora, čemur pa ne gre prav verjeti, kajti beseda župan se ne nahaja v besednem zakladu turških plemen in turških ljudstev. Avtor meni, da je verjetneje, da je v sorodu s starim dačanskim imenom Diuppaneus, iz katerega naj bi izšle nadaljnje oblike: »diuppan- > *zeuppan- > slov. *žiupan- > župan: ‘predstojnik srenje, upravitelj župe’.«[7]

V nadaljevanju beremo: »Mirne duše lahko postavimo enačbo ZOAnAN = ZQAriAN, kar naj bi pomenilo isto kakor IOUK&V protobolgarskih napisov (Aboba) iz začetka IX. stoletja in isto kakor Jopan v kremsmiinsterski listini iz leta 777. ZOAHAN pač pomeni jugoslovanskega župana, predstojnika srenje ali okrožja. Izvor besede si razni lingvisti razno tolmačijo. K. Brugmannu pomeni ‘vseslovanski pojem župa: srez, ki je oskrbovan’ in jo izvaja iz staroind. gopa ‘paznik, čuvar’; praslov. oblika naj bi bila geupa in iz tega je nastala župa.« Ob tem navaja bolgarskega jezikoslovca, ki besedo povezuje tudi s staroindijskih izrazom gopa, ki pomeni tako pastirja goveda kot tudi pastirja naroda. In čeprav je od te razprave preteklo kar nekaj časa in je avtor razmišljal s tedanjih jugoslovanskih izhodišč, so povezave zanimive. Ne nazadnje se zadnja izraza guepa in gopa povezujeta tudi s starim istrskim izrazom jape v pomenu starega in modrega človeka.[8]

…

(Celoten prispevek je objavljen v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri III., ki ga lahko naročite preko  spletne knjigarne na tej strani.)

PS: Po objavi smo odkrili še pomembni vir, ki posreduje najstarejši zapisani podatek za besedo župan, ki izhaja s slovenskega ozemlja. Vir: Rudi Koncilja: Slovenci – praprebivalci v srcu Evrope, Ljubljana 2007.

—————————————————————————————————————–

[1] Davorin Žunkovič, Slovanski temelji Evrope, v delu Davorin (Martin) Žunkovič, Leopold Verbovšek, V senci zgodovine, Založništvo Jutro, Ljubljana 1998.

[2] Facebookova skupina za raziskovanje izvirne kulture v Istri, objava z dne 26. 8. 2019.

[3] Bogo Grafenauer: Slovenska Istra in Beneška Slovenija pod Benetkami do srede 18. stoletja. Vir: http://www.savel-hobi.net/leksikon/zgodovina_sl/sl_istra.htm, ogled 29. 1. 2020.

[4] Prav tam.

[5] Izvor imena ni pojasnjen, ob besedi pa se na spletnem viru nahaja pripomba, da ima ime 4 črke, kar da je precej manj od srbskega povprečja. V neposredni okolici Beograda se nahaja tudi kraj Sremčica, v hrvaškem delu Srema pa srečamo obliko Srijem.

[6] Niko Županič: Problem etničke pripadnosti zlatega zaklada iz Semikluša v Banatu, revija Etnolog št. 13, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 1940. Predavanje je bilo napisano za XVIII. svetovni kongres antropologije in prazgodovinske arheologije v Carigradu. Vir: https://www.etnomuzej.si/files/etnolog/pdf/Etnolog_13_1940_zupanic_problem.pdf, ogled 29. 1. 2020.

[7] V primerjavo vključi (srbohrvaški) pomen župe kot »solnčne, rodovitne doline (navadno ob potoku ali na reki)« in čerkesko besedo žuape v pomenu »polje, njiva« in misli, da sta korena alarodska (jafetitska), katera so morda indoevropski Daki in Sloveni prevzeli in po pravilih svojega jezika spremenili. Prav tam.

[8] Glej prispevek Duše Krnel Umek v I. zborniku in prispevek Emila Zonte v II. zborniku.