Aleksandrijsko štetje in starodavna slovenska zgodovina
Rafael Vončina, Leda Dobrinja
(Besedilo predstavlja nadaljevanje prispevkov Aleksandrijsko štetje in starodavna slovanska zgodovina, Špranja v odkrivanju slovanskega štetja in Keopsova piramida in staro štetje, ki so bili objavljeni v tej rubriki – glej spodaj; celotni prispevek je bil objavljen v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri III., Koper 2020.)
Slovenska zapuščina
Malo sonce (Mesec) vzhaja nad Fućevco pod Vardo zabavsko v slovenski Istri malo pred Vezmom (Veliko nočjo) l. 2020. foto L. Dobrinja
Kot vidimo, se veliki in državotvorni narodi zelo dobro zavedajo pomena zgodovine in v dobršni meri jo tudi prirejajo svojim interesom. Tudi Rusi se zavedajo svoje veličine in uspelo jim je ohranili tudi zgodovinski spomin na staro štetje. Če drži, da se da s premeščanjem koledarja in štetja mogoče premeščati, spreminjati ali brisati sklope zgodovine, narode in države, je to še posebej pomembno za Slovence. Našemu narodu je sodobno zgodovinopisje skoraj v celoti zbrisalo obstoj pred 6. stoletjem, po njem pa ga je bistveno okrnilo. Pri raziskovanju pa se lahko opremo tudi na svoje izročilu.
O starem slovanskem koledarju ne hranimo nobenega spomina. Kot večina sveta imamo sončni koledar, tu pa tam pa naletimo na sledi drugih merjenj časa. Sama beseda koledar je povezana s starim običajem koledovanja, ko so o božiču otroci in odrasli pozdravili mlado sonce z vzkliki: Koledo, koledo![1] Koledo, veliko kolo ali leto se izvorno začenja ob zimskem Sončevem obratu.
Več pozornosti bi morali posvetiti jeziku. Mesec je drugo ime za Luno in tudi koledarski mesec je neposredno povezan z luno in pomeni dobesedno eno luno. Po tej logiki bi moralo leto šteti trinajst mesecev ali lun, a se lunini ciklusi ne pokrivajo z velikim sončnim ciklusom. Lunin koledar smo torej opustili, njegovi sledovi pa so se na primer ohranili pri določanju pusta in velike noči. Prav tako se je do danes ohranilo le približno sovpadanje novega koledarskega leta s sončevim obratom.
Naj omenimo še delo Ivana Tomažiča, Mateja Bora in Jožka Šavlija. V knjigi Etruščani in Veneti[2] se na 14. str. nahaja prispevek Mateja Bora Slovanske prvine v etruščini, kjer preberemo, da so Etruščani mesecu marcu pravili velcitanus, ki se po odbitku končnice -us in preobrazbi črke t v d, izlušči izraz velci dan ali veliki dan. Avtor, ki išče povezavo med etruščino in baltoslovanščino, ime tega meseca povezuje z veliko nočjo, saj se po litovsko velika noč imenuje velikos, narečni izraz velig-dan pa najdemo tudi na Kosmetu. Vse skupaj povezuje s praznovanjem pomladi, ko dan postaja velik.
Pri tem velja omeniti, da se ob splošno sprejetem tolmačenju izraza velika noč kot spomladanskega večanja dneva in nato krščanskega Jezusovega vstajenja od mrtvih nihče ni vprašal o dejanskem začetku večanja dne, ki nastopi ob zimskem Sončevem obratu. To je očitno povezano z božičem. Božič je tako z vidika Sončevega obrata kot božjega rojstva veliki dan ali pravilneje velika noč. Po rimskem koledarju, ki mu manjkata sedanja prva dva meseca leta, in julijanskem, po katerem se pravoslavni božič in novo leto praznujeta 7. oziroma 14. januarja, se najdaljša (velika) noč koledarsko najbolj približa božiču, večanju dne in tudi novemu letu po starem štetju.
Naj tu omenimo še izraz god ali imendan. God pomeni v ruščini leto, iz katerega je najbrž izpeljan srbski izraz godina, v češčini pa poznajo besedo hod, ki pomeni veliki praznik in božič. V stari cerkveni slovenščini beseda god označuje uro, pravi čas, praznik ali leto.[3] Marko Snoj kot večina slovenskih jezikoslovcev izvor slovenskih besed označuje kot indoevropski in ga tolmači preko starih jezikov Evrope in drugih slovanskih osnov.[4] Privzeta razlaga pa ni utemeljena.
Če bi namreč tolmačenje besed zasnovali na opazovanju, bi odkrili celo vrsto smiselnih osnov v besedah za prostor, vreme, čas in naravne pojave, ki se tudi v latinščini in italijanščini odlično tolmačijo po slovensko. V našem primeru god predstavlja tudi hod »sonca okoli zemlje« ali en obrat ali kolo. Tujih besed, ki izhajajo iz osnove kolo, je veliko, tu pa se ustavimo še pri besedi iz Borovega prispevka.
Na strani 15 preberemo, da so po latinsko mesecu oktobru pravili xosfer, »kar je treba gotovo brati kot gosber, […] ki ustreza glasovni vrednosti b kot f. Ob gosber pa se nam sama po sebi vsiljuje primerjava s srbohr. gozba (gostija).«[5] Avtor nato povzema etimološko razlago (Skok), po kateri izvor besede gozba povezuje z gostom; ko je gost v hiši, je tudi gozba. »Gozbe ali gozberi pa so bili seveda zlasti v oktobru, ko so v deželi Etruščanov dozoreli vinogradi.«[6]
Ne vemo, ali razlaga drži, vsekakor bi se morali pri iskanju starega koledarja nasloniti na narečne govore. Ljudska imena mesecev so: prosinec, svečan, sušec, mali in veliki traven, rožnik, mali in veliki srpan, kimavec, vinotok, listopad, gruden. Obstajajo različice ljudskih imen.[7] Oktober pa je skoraj edina vez s pozabljenimi koledarji. Oktober, lat. mensis october ali osmi mesec, je namreč deseti mesec po obstoječem gregorijanskem koledarju. Izraz izhaja iz tega, ker je bil osmi mesec po rimskem koledarju, ki se je pričenjal z marcem. Ker sta bila letu dodana dva prva meseca, označuje sedaj deseti mesec.
Naslednja posebnost koledarjev so tudi letni časi, to je označevanje časa po naravnih spremembah in opravilih, ki se nanje nanašajo. V Istri smo do danes ohranili izraza ura in cajt za označevanja časa ali obdobja. Če so bile v Egiptu pomembne poplave in vroči pasji dnevi, obstajajo pri nas obdobja rasti, pridelkov, vročine, deževnega obdobja in mraza. Imena letnih časov izražajo del teh značilnosti, več bi jih našli, če bi proučevali dediščino podeželja.[8] Vse skupaj pa je tesno povezano s čaščenjem naravnih sil in predkrščanskim verovanjem, ki je deloma prešlo v krščansko čaščenje. Kako sled o starem merjenju časa in koledarja bi našli tudi njegovi delitvi v tedne in dneve. Zelo zanimiv je izraz osem dni, ki ga v Istri in na Krasu uporabljamo za beseda teden. Najbolj smiselni odgovor na izvor besede mesec je na primer »malo sonce«, kar v resnici tudi je.
(Pobudo za prispevek z gradivom je prispeval Rafael Vončina. Uredila, jezikovno obdelala ter opremila ga je Leda Dobrinja, ki je tudi dodala uvodni del in zaključno poglavje.)
[1] Pričevanje Slave Batista, različni viri.
[2] Ivan Tomažič, Matej Bor, Jožko Šavli, Etruščani in Veneti, drugi venetski zbornik, Wien, Editiones Veneti, 1995, str. 14 in 15.
[3] https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/, ogled 26. 11. 2019.
[4] God na primer povezuje z godenjem, pogajanjem pa tudi ženitovanjskem. Ker sta bili jesen in zima pri Indoevropejcih in tudi Slovanih primeren čas za te zadeve, je god torej tudi izraz za praznik in leto.
[5] Isti vir, str. 15.
[6] Prav tam.
[7] Tako je svečan v Istri sečan, ki vrača pozornost na naravo in delovna opravila (sečnja). Zelo zanimivo je tudi eno starih imen za mesec oktober, to je listognoj, ki ponazarja žarenje listja v jesenskih barvah. Različice opažamo tudi med sosednjimi jeziki, tako uporabljajo Hrvatje za listopad ime studeni, ki je tesno povezan s slovenskimi studenci in škedenci, iz katerih izvira hladna voda.
[8] V Istri za oznako nekega obdobja leta uporabljamo besedo čas ali »cajt« nekega opravila, kot je na primer cajt čeriešenj, čas (obiranja) češenj ali cajt bandime, čas trgatve, ki nas bo privedlo do vodnatega časa ali časa s pojavljanjem dežja, ki je značilen za čas trgatve. Isti pomen ima etimološko tudi it. beseda l’autunno, to je vodnato.