KEOPSOVA PIRAMIDA IN STARO ŠTETJE

Keopsova piramida in staro štetje

Rafael Vončina, Leda Dobrinja

(Besedilo predstavlja nadaljevanje prispevkov Aleksandrijsko štetje in starodavna slovanska zgodovina in Špranja v odkrivanju slovanskega štetja, ki je bila objavljena na tej rubriki – glej spodaj; celotni prispevek je bil objavljen v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri III., Koper 2020.)

Pri iskanju starega slovanskega štetja se bomo oprli tudi na raziskovanje tretjega slovenskega avtorja, Mirka Škibina. Ta se s starim koledarjem sreča ob proučevanju Keopsove piramide, o kateri govori v knjigi Velika piramida govori.[1] Pri tem naleti tako na egipčanski koledar kot tudi na starejše aleksandrijsko in slovansko štetje. Kako je mogoče, da se štetje Etruščanov oziroma Rasenov nahaja tudi v egipčanski civilizaciji, pa je še velika zgodovinska uganka. Nekaj opore pri iskanju odgovorov najdemo ob podatkih o Laneni knjigi, s katero se ukvarja knjiga Etruščani so bili Slovani.[2] Le-ta je izšla nekaj let za knjigo o Veliki piramidi, zato začnimo s prvo.

V knjigi o Veliki piramidi se avtor, kot mnogi drugi, sprašuje, ali je ta kolosalna zgradba le grobnica, shramba žita ali kaj drugega, in že tudi kmalu odgovori: piramida je s svojo sestavo in razmerji matematično sporočilo znanja, vedenja, gnoze tedanje družbe. Kot ugotavlja, je bila njena izgradnja dodobra načrtovana in pripravljena do potankosti. Zgradba je sama po sebi tudi koledar in izmere na neki točki privedejo do letnice 5508 pred našim štetjem. Izmer piramide je bilo veliko, pot do ključev razumevanja in osnovne merske enote v njej pa je bila dolga. Ključno pri razumevanju je bilo odkritje piramidnega palca (pp), ki meri 25,5 mm. To je bila tudi osnovna merska enota, s katero je v nadaljevanju mogoče osmisliti pomen vseh izmer v njej.

Keopsova ali Velika piramida je bila izmerjena do potankosti. Zgoraj eden od grafičnih prikazov iz knjige.

Škibin je na osnovi izmer prišel do zaključka, da se v gradnji nahajajo sporočila o dveh štetjih, in sicer starem štetju z letnico 5508 pred našim štetjem in o egipčanskem štetju, zasnovanem na osnovi Sirijevih ciklusov. Na strani 187 tako pravi: »Podobno šteje Piramida 5508. leto do točke 0, kar lahko opazimo v celotni razdalji 5508 pp od dna jaška v spodnji sobi vhoda, kakor tudi v nakazanem izračunu te dolžine v vzpenjajočem se hodniku (1579 x 3) + 1275 – 204 = 5508, ki nas na kraju spet privede na točko 0 in potem z začetkom velike dvorane še 3672 let po točki 0… In tako lahko ugotovimo, da je med našim štetjem in štetjem po Piramidi približna razlika kakšnih 7 let: 238 – 231 = 7.«

Pri izmerah so bili pozorni na dolžine, naklone, odprtine, razne oznake, sorazmerja. Pri tem se je pojavilo tudi število 4233 in avtor zaključuje, da število predstavlja začetno leto staroegipčanskega Sirijevega koledarja, prvega velikega Sirijevega cikla, ki je trajal 1461 let. 4233 predstavlja število let obdobja, ki se je začelo z uvedbo novega uradnega štetja po Sirijevem koledarju in vse do točke 0 Piramidinega štetja. Na osnovi teh izračunov je bil Sirijev koledar uveden 153 let pred dokončanjem Velike piramide. Piramidino štetje je torej predvidelo točko 0 in začetek novega štetja, ki sovpada s Kristusovim rojstvom. Kristus se je rodil 4233 let po pričetku Sirijevega koledarja.[3]

O letnici 5508 govori že prej. Na strani 143 jo povezuje z najnižjo točko celotnega piramidinega načrta, kar predstavlja najbolj oddaljeno točko v preteklosti. Leto 5508 pred začetno točko 0 na vhodu v zgradbo je postavljeno kot začetna točka Piramidinega štetja. »Ta začetna točka zapisa piramidine kronologije je postavljena natančnih 1275 let ali tisoč nagibov pred začetkom štetja let uradnega staroegipčanskega državnega koledarja po Siriju.« In to je leto 4233. Število 1275 torej povezuje začetek štetja iz daljne preteklosti s koledarskim staroegipčanskim štetjem po Siriju.

Eden izmed izračunov, ki kažejo povezavo med izmerami v piramidi in starimi štetji let

So Egipčani uporabljali slovanski koledar?

V knjigi iz leta 2013 pa se Mirko Škibin ukvarja s tolmačenjem napisa na lanenem povoju, v katerega je bila ovita egipčanska mumija, ki jo hrani Arheološki muzej v Zagrebu. Naslov knjige je Etruščani so bili Slovani.[4] Z njim pa avtor odgovarja na vprašanje, ki sta si ga Berlot in Rebec postavila l. 1984 v zgoraj obravnavani knjigi So bili Etruščani Slovani?. Škibin se v knjigi ubada s tolmačenjem etruščanskega zapisa, ki je razumljiv z uporabo današnje slovenščine. Na lanenem povoju se namreč nahaja rokopis, znan kot Zagrebška lanena knjiga, ki je hkrati edina knjiga na laneni osnovi na svetu in najstarejša evropska knjiga. Rokopis je tudi najdaljši etruščanski napis na svetu.

Vprašanje pa je, kako se je etruščanski napis znašel na povoju egipčanske mumije. Delni odgovor nanj dobimo v objavi o Zagrebški laneni knjigi ali Liber linteus Zagrebiensis na hrvaški Wikipediji. Tam preberemo: »Predpostavlja se, da vsebuje vrsto obrednih pravil, ki so vezana na verske rituale starih Etruščanov. Ker je etruščanski jezik še vedno slabo poznan, je doslej znan pomen samo nekaterih besed, ki omenjajo žrtvene darove in datume nekaterih verskih praznikov. Ti ovoji z napisom odpirajo nedvoumno možnost obstoja močnih povezav med starodavno Etrurijo in Egiptom. […] Ena od predpostavk je, da je v Egiptu obstajala mala etruščanska skupnost prebežnikov (kot v Aleksandriji), ki je prevzela egipčanske običaje mumificiranja[5] Toliko v uvod o Laneni knjigi, osredotočimo se sedaj na vsebino, ki jo zasledujemo.

Lanena knjiga je razdeljena je na dvanajst stolpcev, od katerih so nekateri zelo poškodovani. Škibin drugega za drugim prečrkuje, skuša najti pomen posameznih besed in nazadnje še smisel celega zapisa. Na koncu na str. 248 zaključi, da je knjigo pisal nekdo, ki je bil stari Sloven ali Slovan. Možno, da je to bilo tudi več oseb, rabov ali svečeniških služabnikov v Izidinem templju. Nastala pa naj bi z namenom, da bi služila kot pripomoček pri duhovnem tempeljskem delu. Iz besedila je namreč razbrati, da gre za duhovna spoznanja, ki jih je svečenik delil s prisotnimi v templju.

Vprašanje pa je, kako so se Etruščani znašli v Egiptu in kdo so pravzaprav bili. Za razliko od razlage na wikipediji, avtor na str. 66 ugotovi: »Raši niso bili samo Slovani. Bili so duhovno zelo razsvetljeni in z Božjim Duhom obdarovani ljudje. Ljudstvo slova, to je besede, ljudstvo Božje besede. Podobno kakor Hebrejci. […] in najbrž ob istem času, to je v zadnji polovici oziroma četrtini 2. tisočletja pred našim štetjem, ob svoji selitvi iz Male Azije in Egeja preko Egipta v staro Etrurijo, dobili svojo Gnozo v Egiptu.«

Škibin v knjigi bere podatke o gnozi, starem znanju, vedenju, verovanju, kar je bilo tesno povezano s čaščenjem Izide in Reja, le-to pa s Soncem, Sirijem in z ozvezdji v ozadju.[6] Zapis govori veliko tudi o Sirijevem koledarju, s katerim smo se srečali v knjigi o Veliki piramidi. Na str. 73 navaja: »Moramo vedeti, da se astronomski dogodek vzida Sirija skupaj s Soncem, to je skupnega vzhajanja boginje Izide in boga Reja, ki je vsako leto predstavljal začetek Sirijevega zvezdnega leta, to se pravi novega Izidinega koledarskega leta, pomikal po 365-dnevnem egipčanskem koledarju vsaka štiri leta za en dan naprej.« Avtor doda, da je to moral vedeti le svečenik v Izidinem templju, ki je moral vsako leto napovedati začetni dan praznovanja Sirijevega oz. Izidinega novega leta. Ob štiriletnem zamiku pa se nam postavi tudi vprašanje organiziranja olimpijskih iger v stari Grčiji.[7] Tudi na str. 76 govori o povezavi med glavnim božanstvom in Soncem, Sirijem in koledarjem.[8]

V nadaljevanju Škibin navaja, da se je koledarsko štetje let po Siriju po kronologiji Velike piramide v Gizi začelo leta 4233 pred prelomno točko 0, ki Piramidino štetje razdeli na prej in potem. To je bilo leta 4233 pred našim štetjem in to da je najstarejši znani datum v naši zgodovini. Nato nadaljuje: »V tem poletnem času sredi julija so se začele v Egiptu dvigovati in naraščati vode Nila, ki so začele poplavljati zemljo, kar je sploh omogočalo v Egiptu življenje. So pa bili to zelo vroči in sušni dnevi, dnevi žeje, dnevi žejne in presušene zemlje, ki so jim pravili »pasji dnevi« ali »dnevi pasje vročine«, ker se ravno takrat pojavila »Pasja zvezda«, Sirij, ali zvezda ozvezdja Velikega psa.«[9]

Zapis na enem od stolpcev v Laneni knjigi, kot jo danes najdemo na spletu

Pri tolmačenju se avtor vedno znova vrača na Raše. Na str. 82 dva znaka prečrkuje v besedo ura, ki pomeni tudi čas in doba.[10] V knjigi naletimo tudi na omembo letnih časov. Zimo na primer omenja na str. 57 in nato na str. 83 v stavku »Te zime enkrat …«. Ker pa v Egiptu zime ni, nam to kaže, da so v Egipt priseljeni Raši v vsakdanjem življenju ohranili tudi svoj stari koledar in poimenovanja letnih časov, še dodaja. In prav omemba zime je za vprašanje Rašev v Egiptu pomembna.[11]

O mešanju egipčanske in rašenske civilizacije ter možen odgovor na to, kako se je napis znašel na mumiji, naletimo na str. 148. V osmem stolpcu knjige se nahaja napotek svečenikoma, ki opravljata službo božjo v templju in avtor se sprašuje, ali ta drugi svečenik ali svečenica v templju ni bila prav mumificirana pokojnica, čeprav v Izidinih templjih menda ni bilo ženskih svečenic. »Menda pa so bili Raši pri tem izjeme, saj je znano, da so Etruščani, v nasprotju z drugimi takratnimi ljudstvi, visoko cenili in spoštovali ženske, ki so bile v njihovi družbi povsem enakovredne z moškimi, čemur so se pisci takratnega časa pravzaprav čudili.« Zabeležka je dragocen vir odkrivanja odnosov v rašenski civilizaciji, žal pa Škibin nikjer ne pove, kako je prišel do svojih zaključkov. Tudi v zvezi s koledarjem Rašev, Rasov, Rasenov so podatki skopi.[12]

Mirko Škibin se je v svojem delu spopadel s skrivnostnimi in tabu temami svetovne zgodovine. Ena teh je tudi slovenska prisotnost v Evropi, ki je še posebej neljuba za naše zahodne sosede. Prisotnost slovanskega in slovenskega pri Etruščanih je za naše sosede namreč vprašanje istovetnosti. Isto velja seveda tudi za Slovence.[13] Ime Sleven najdemo namreč tudi v Laneni knjigi.

Konec prispevka sledi. 

(Zbornik lahko naročite preko spletne trgovine oziroma z naročilom preko elektronske pošte: istrske.teme@gmail.com.)

——————————————————————————————————————————————–

[1] Mirko Škibin, Velika piramida govori, Nova Gorica, samozaložba, 2007.

[2] Mirko Škibin, Etruščani so bili Slovani, Nova Gorica, samozaložba, 2013.

[3] Isti vir, str. 79.

[4] Mirko Škibin, Etruščani so bili Slovani, Nova Gorica, samozaložba, 2013.

[5] https://sh.wikipedia.org/wiki/Zagreba%C4%8Dka_lanena_knjiga. V prispevku najdemo še: »Z raziskovanjem spremljajočega papirusa, ki se je nahajal med pogrebno opremo pokojnice, je bilo ugotovljeno, da vsebuje več poglavij Knjige mrtvih s podatki o pokojnici. Nesi-hensu je bila žena Paher-hensuea, ‘božanskega krojača’ iz Teb, ki je izdeloval oblačila za obredne statue boga Amona. Kako se je etruščanski napis znašel ovit okoli Egipčanke v dobi, ko so Etruščani izgubljali prevlado v severni Italiji (ko se je krepila Rimska republika), ostaja ena od velikih skrivnosti arheologije.« Ogled strani 15. oktobra 2019.

[6] Avtor napis na 1. traku tolmači takole: »… A ko se pojavi enkrat poleti, ob svitu, ob skupnem heliaktičnem vzhodu Sirija in Sonca, na jutranjem nebu magični sij zvezde Sirij, te najsvetlejše zvezde nočnega neba, ki pooseblja in predstavlja vrhovno boginjo Izido, sij, ki je skrivnostno zlit s Sijem našega Očeta, boga Sonca Reja, že veje ta sijoči sel in glasnik novega dne in tudi oznanjevalec začetka novega Izidinega leta, na egiptovsko zemljo …«[6] (str. 41). Ta sij je povezan in govori tudi o notranjem svetu,[6] »kot notranje obsijanje in obžarčenje notranjega, nevidnega duhovnega sonca boginje Izide in boga Reja.« (str. 43).

[7] Naj se tu spomnimo, da so Egipčani poznali 365-dnevni koledar s pribitkom četrt dneva, leto pa so razdelili na 12 mesecev po 30 dni in dodatni mesec 5 dni praznikov, v katerih so častili svoja božanstva. Za prestopna leta vsako 4. leto se niso odločili, saj po mnenju svečenikov nobenemu božanstvu ne bi bilo po godu, da ima praznik samo vsake 4 leta.

[8] Pravi pa naslednje: »Praznični dan boginje Izide je bil v Egiptu v začetku vsako leto 19. julija po danes julijanskem koledarju, ko se je zvezda Sirij, ki je poosebljala boginjo Izido, spet pojavila na vzhodu kakšne tri četrt ure pred Soncem – Rejem. To je bil t. i. heliaktični vzhod Sirija, skupni vzhod Sirija in Sonca, ko se je začelo Sirijevo novo leto. In levo zgoraj nad Sirijem in Soncem, nad Izido in Rejem, je bilo ta dan v jutranji svetlobi vidno še ozvezdje Raka.«

[9] Prav tam, str. 76.

[10] Izraz ura je v istrjanskem govoru ohranila pomen časa do danes. Soznačnica za uro je v Istri tudi cajt. Op. L. D.

[11] Vpliv egipčanske kulture na evropskih tleh je v literaturi večkrat ponovljen. Najdbe določenih simbolov in predmetov na naših tleh pripisujejo čaščenju Izide in Reja. O najdbi srebrne ploščice na slovenskih tleh je Škibin pisal v prispevku, ki je bil objavljen v 1. št. zbornika Slovensko staroselstvo in Istri (Vita zavod, Koper 2015). Prav tako na primer pripisujejo čaščenju Izide najdene predmete na območju Ogleja. Izida naj bi bila na Apeninskem polotoku zelo cenjena, saj so tam ostanki svetišč, ki jih pripisujejo prav tej boginji.

[12] Če drži, da se je aleksandrijsko štetje (po rasenskem ali staroruskem ali slovanskem koledarju) začelo 5508 let pred našim štetjem in predstavlja bizantinsko ero, potem 4233 let pr. n. št. pomeni, da je spis nastal 1275 let pred Kristusom, ko naj bi bila sezidana Keopsova piramida. Morda pa Lanena knjiga ni prvi zapis teksta, ampak gre za prepis zapisa starejšega datuma in tudi Velika piramida je zagotovo starejša. Težko si je namreč predstavljati, da bi si vsak rab, svečenik ali učitelj sam izmišljal vsebino, kaj bo pridigal vernikom kot nekaj sproti izmišljenega.

[13] Slovenci bi lahko veliko prispevali k odkrivanju zgodovine tudi z ostanki vodenja skupnosti, kot so srenje in izbira starešine. Ženska je imela v Istri na primer v mnogih pogledih enakopraven položaj z moškim.