ANDREJ ŠIŠKO IN NJEGOVO RAZISKOVANJE SLOVENSKE ZGODOVINE – dr. Duša Krnel Umek
Predstavitev knjig Andreja Šiška Slovenci in Slovenije, ki je v organizaciji KD Beseda slovenske Istre potekala v Obrtnem domu v Kopru dne 3. malega travna 2025. Uvodno prestavitev avtorjevega raziskovalnega dela, ki sledi, je izvedla dr. Duša Krnel Umek. Več o predstavitvi sledi v kratkem.
Duša Krnel Umek – Andrej Šiško, Sloveni/Slovenci in Slovenije
V današnjem večeru bo Andrej Šiško predstavil knjige Sloveni / Slovenci in Slovenije, ki so zadnje v vrsti 23 strokovnih, poljudnoznanstvenih in znanstvenih del predvsem s področij zgodovine in etnologije, ki jih je napisal kot samostojne knjige, jih uredil ter sodeloval pri urejevanju in pisanju. A njegovo delo ni samo kabinetno, ampak se je kot zaveden Slovenec rodoljub in domoljub zavedal, da je potrebno tvorno delovati v družbi. Bil je med prvimi, ki je stopil v bran domovini v napadu na Slovenijo leta 1991, bil je proti vstopu Hrvaške v NATO, dokler ne se določi državna meja in proti Sporazumu o arbitraži, ko je bil o tem razpisan referendum. In tedaj sem ga spoznala, ko sva bila na nekem soočenju na televiziji, mislim, da leta 2009. Oba sva že takrat vedela, da bodo posledice sprejema Sporazuma o arbitraži slabe za Slovenijo in to se je zdaj tudi potrdilo. Zavzema se za ponovno poimenovanje slovenskih zgodovinskih dežel in s tem obuditev našega zgodovinskega spomina.
Andreja Šiška je ves čas zanimala tudi slovenska preteklost in zavedal se je, da je o pravi zgodovini malo znanega, pa mnogo prikritega in potvorjenega, zato je začel objavljati najprej na spletni strani Zveze domoljubnih društev Hervardi, potem pa tudi v tiskanih knjigah. Navedla jih bom samo nekaj, najprej knjigo Jurija Venelina, ki jo je Andrej Šiško predstavitev v Kulturnem domu v Loparju pred 15 leti.
Starodavni in današnji Slovenci je prvo delo tujega raziskovalca o Slovencih – staroselcih, ki je bilo prevedeno v slovenščino leta 2009 (2. izdaja 2012). Delo ruskega zgodovinarja, ki je izšlo leta 1841, je bilo neznano slovenski strokovni javnosti, saj ga ni bilo v Narodni in univerzitetni knjižnici. Nanj je opozorila ruska slovenistka in znanstvenica Iskra Čurkina leta 1992 in čeprav je bila njena knjiga Rusko – slovenski stiki, v kateri govori o Venelinu, prevedena leta 1995 tudi v slovenščino, za Venelina v slovenski strokovni javnosti ni bilo zanimanja. Tudi po ponatisu ruske knjige leta 2004 v slovenski akademski srenji ni bilo zanimanja za knjigo, zato gre posebna zahvala Andreju Šišku, glavnemu uredniku, da je oskrbel prevod v slovenščino in napisal obsežno urednikovo poročilo na 30 straneh. (295-327). (Iz predgovora k drugi izdaji).
Drugo pomembno delo je knjiga Anton Vramec in Slovenci, ki je izšlo leta 2014 in obsega 569 strani, dodana pa sta tudi faksimile Kronika vezda znovič spravljena kratka slovenskim jezikom iz leta 1578 in prečrkovanje le-te. Knjiga je pravo odkritje na področju poznavanja slovenske zgodovine na ozemlju, ki je bilo v raziskovanju do nedavnega tabu tema. Če je bilo o izgubi slovenskega narodnega ozemlja na severu napisanega največ, je bilo o izgubi slovenskega ozemlja na zahodu napisanega že manj in že tu je bilo glede Istre in jugozahodnega dela veliko zamolčanega. Zamolčano pa je bilo v celoti vedenje, do kje je segalo avtohtono slovensko prebivalstvo na vzhodu in na jugu, saj ni res, da bi od nekdaj tekla meja tako kot teče državna meja in da se ni nikoli ni spreminjala. Vedno se je spreminjala in vedno v škodo Slovencev.
Andrej Šiško je Antona Vramca po 435 letih ponovno odkril Slovencem in iztrgal pozabi prvega slovenskega zgodovinarja, ki je napisal prvo tiskano zgodovinsko knjigo v slovenskem jeziku. Z obširnimi poglavji o slovenskem panonskem slovstvu, spreminjanju imen naroda in jezika in prisvajanju zgodovine pa je odkril pomemben del naše zgodovine, ki ni bila poznana, ki je bila sto in več let prikrita in potvorjena. Tako je mogoče izvedeti, kako so hrvaški avtorji vsiljevali svoje poglede, vdajali pa so se jim tudi pisci na Slovenskem, prirejali in ponarejali imena slovenskega naroda, dežele in države, ki se je tudi na jugu skozi stoletja krčila. Knjiga o Vramcu je eno od takih del, ki odkriva novo poglavje v poznavanju naše preteklosti. (Iz recenzije)
Tretje pomembno delo je obsežen prispevek Davorin Trstenjak kot zgodovinar na 140 straneh (str. 97-238) v Trstenjakovem zborniku iz leta 2023, kjer je bil tudi sourednik. Trstenjak se po Šiškovem mnenju uvršča med tiste slovenske razumnike 19. stol., ki so razmišljali in delovali ne samo na omičnem področju, ampak tudi politično in državotvorno in ga uvršča med trojico velikih mož slovenstva tedanje dobe, ki jo tvorijo Jernej Kopitar, Franc Miklošič in Davorin Trstenjak. Trstenjak se je zavedal prelomnega časa, v katerem je živel in z utemeljevanjem, da smo Slovenci kot domorodci in staroselci od nekdaj živeli na tem ozemlju, postavil naš narod v enakopravni položaj z drugimi evropskimi narodi in v skladje s politično idejo Zedinjene Slovenije. Andrej Šiško je s predstavitvijo nekaterih njegovih pomembnih prispevkov, ki jih je primerjal tudi z novejšimi dognanji o izvoru Slovencev, ugotovil pravilnost tedanjih Trstenjakovih del o izvoru Slovencev. Potrebno je poudariti, da sta imela Venelin in Trstenjak neodvisno drug od drugega podobne poglede na razširjenost Slovenov v starem veku in sta zavračala pozni prihod v 6. stol. n. št. (Iz predgovora)
Sloveni/Slovenci in Slovenije je četrto in najpomembnejše delo, ki je izšlo med leti 2021 in 2024 v treh delih in petih knjigah, ki skupaj obsegajo 2.386 strani.
1. del Viri in slovstvo (389 strani)
2. del Starodavno ime Slovenije (409 strani)
3/I Pregled pisanj o Slovencih, Slovenih, Slovanih (627 strani)
3/II Pregled pisanj o Venetih, Sclavih, Venedih, Vindih (372 strani)
3/III Razčlenjevanje ter razkritje laži in zavajanj (589 strani)
Primerjamo ga lahko s temeljnim delom slovenskega zgodovinopisja Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku Franca Kosa, ki vsebuje regeste dokumentov od leta 501 do 1269. Delo Andreja Šiška je temeljno delo za poznavanje etnogeneze Slovenov / Slovencev in razširjenosti imena Slovenije. Ime naroda in razširjenost ozemlja analizira skozi številna slovenska dela in iz prevedenih del od 6. stol. do 21. stol., torej skozi čas, ki ni tako kratek, kot nam ga skušajo prikazati in na ozemlju, ki je bilo v zgodovini večje, kot je sedanja država.
Če so se pojavili prvi ohranjeni zapisi v 6. stoletju, to še ne pomeni, da se ime Sloveni ne bi pojavilo že pred tem, saj je to ime, ki so ga naši predniki uporabljali sami zase. Narodna skupnost s tem imenom je živela na območjih današnje Slovenije in širše Srednje Evrope, saj so ime Sloveni uporabljali tudi naši bližnji sorodniki Slovaki, še več, ime Sloveni so v prvem tisočletju našega štetja uporabljali prebivalci severne Rusije – predvsem današnjih Pskovske in Novgorodske oblasti. Predniki današnjih Slovencev in Slovakov so jezik ves čas imenovali “slovenski”, kar je ohranilo tudi pravo ime za staro cerkveno slovenski jezik še v 19. stol. Ime Slovani je bilo v slovenščino vpeljano šele v 19. stoletju, zlasti pod vplivom češkega panslavizma. O vseh teh vprašanjih, pod čigavim vplivom, o vzrokih in posledicah spreminjanja narodnega imena, išče odgovore Andrej Šiško, ko navaja številne vire in slovstvo.
Slovenska osamosvojitev leta 1991 je bila res prelomno zgodovinsko dejanje, a do resničnega poznavanja naše zgodovine bo potrebno še veliko dela. A najprej je potrebno povedati, zakaj je sploh potrebno razmišljati in o slovenski preteklosti pisati na osnovi novih podatkov, ko naj bi bilo vendar o njej že vse napisano, tako vsaj mislijo tisti, ki zagovarjajo pozni prihod Slovenov v Evropo. Zato, ker drži aforizem Leva Gumiljova, ki je pisal o zgodovini etnosov ali narodov: »Kdor vlada zgodovini – vlada sodobnosti, kdor vlada sodobnosti – vlada prihodnosti«. Zato je poznavanje lastnih korenin še kako pomembno bodisi za posameznika kot za narod. In tega pomena se še kako zaveda Andrej Šiško.
V globalnem svetu, ko je na voljo vedno več informacij, virov in literature, je tudi do novih odkritij do neke mere možno priti lažje. Po drugi strani pa množica podatkov predstavlja možnost, da se skrije čedalje več znanja in dogajanje pokaže lažno in nepošteno. Zato so za razumevanje današnjega časa pomembne njegove knjige Resnice je zmaga (2011), Zedinjena Slovenska varda (2020) in Zbornik: mir, svoboda, zmaga: slovenska država, družba in politika (2017). A resnica, ali kakor piše Andrej Šiško RESJEDA, slej ko prej pride na dan. Na vsaki kolikor toliko za novosti odprti univerzi Andrej Šiško za svoja dela ne bi imel samo doktorata znanosti, temveč bi imel na znanstvenem inštitutu projekte in predavanja na univerzi. In prav za taka znanstvena dela sta bila v začetku zasnovana Znanstveno raziskovalno središče in Univerza na Primorskem v Kopru.
A Znanstveno raziskovalno središče v Kopru je dva dni pred 3. 4. 2025 odpovedalo oddajo dvorane za predstavitev knjig Andreja Šiška v njihovi knjižnici, kot je bilo prvotno objavljeno na vabilu.
Opomba: Delo Franca Kosa je izšlo med leti 1902 in 1928 (delo je dokončal Milko Kos). Franc Kos je služboval kot srednješolski profesor na učiteljišču v Kopru v letih 1887 do 1890, a zaradi nespodbudnega okolja za Slovence le kratek čas.
Portorož, 3. 4. 2025