KOLEDO – SLOVENSKI MESEČEV KOLEDAR

KOLEDO – SLOVENSKI MESEČEV KOLEDAR

Vlado Rosa, Leda Dobrinja

Slovenski mesečev koledar avtorja Vlada Rose.¹

Slovenski mesečev koledar je naprava za označevanje dni, mesecev, let, desetletij, tisočletij in večjih časovnih obdobij z odprto spiralo v neskončnost. Prva notranja kroga označujeta čas glede na gibanje Meseca, preostali pa Sonca. Izdelal ga je Vlado Rosa in ga l. 2024 tudi predstavil. Še pravi čas je zanj izvedel Prirodoslovni muzej Slovenije, ko je pripravljal razstavo Vsega je kriva Luna, in koledar vključil vanjo.

Koledar je vrisan v leseno ploščo z odprtimi krogi, ki predstavljajo časovna obdobja. Na vsakem krogu so izvrtane majhne odprtine, ki označujejo časovne ločnice. Potek časa se označi s pomikanjem priloženih lesenih kazalcev. Koledarsko ploščo lahko postavimo na mizo ali pa jo obesimo na poseben ali posvečen prostor, kjer je na voljo za ogled in kjer ni nevarnosti, da se oznake po nesreči premaknejo.

Koledar se uporablja s pomočjo premikanja kazalcev po oznakah časovnih tirnic, ki tečejo od središča proti robu spiralnih krogov oziroma koles. Najmanjše časovne enote so v sredini kroga z oznako dni in prehajajo v dneve, mesece, leta ter daljša časovna obdobja tja do 12.000 ali 21.000 let, ki so posledica naravnih cikličnih katastrof.

Začnemo z dnevi v notranjem kolesu v središču časovne naprave, ki je v bistvu nadaljevanje hipotetičnega kroga za merjenje manjših časovnih enot – sekund, minut in ur. V našem primeru je za merjenje slednjih možno dodati klasični urni mehanizem. Kazalec vsak dan premaknemo za eno izvrtino notranje tirnice do 28. dne, ko se zaključi mesečev krog. Tedaj kazalec za označevanje mesecev premaknemo v naslednjo izvrtino, kazalec za dneve pa na začetek prvega kroga.

V naslednjem krogu označujemo mesece tako, da premaknemo kazalec ob vsakem začetku novega mesečevega kolesa na naslednjo izvrtino. Teh izvrtin je 13, kar skoraj sovpada z 1 sončevim kolesom, to je letom (velikim kolesom ali kolesom velikega sonca). Za oznako dodatnih dni, ki ostanejo zaradi razlike med mesečevimi in sončevim velikim kolesom, je v tem krogu še dodatnih 5 izvrtin: vsako leto se kazalec premakne za eno izvrtino, ob prestopnem letu pa za dve. Kazalec se ob tem premakne na zgornjo, to je 5. izvrtino. Ta označuje 366. dan. Kazalec ostane do naslednjega leta, ko se ponovno vrne v 1. dodatno izvrtino. Pri tem kazalec za označevanje dni ostaja na 28. odprtini. Vsako prestopno leto je deljivo s 4.

Meseci so poimenovani na osnovi slovenskih ljudskih imen, kot so se ohranila do danes: prosinec, svečan, sušec, mali in veliki traven, rožnik, mali in veliki srpan, kimavec, vinotok, listopad, gruden. Zadnji, 13. mesec je poimenovan kolodar po eni od razlag koledarja, po katerem gre za dar kolesa, Sonca.² Tu je potrebno opomniti, da je bilo imen in njihovih različic za vsak mesec več in da so se skozi čas ter prostor spreminjala. Tako je bila na primer starejša inačica svečana sečan, vinotok pa je bil ponekod kozoprsk in listognoj. Imena mesecev so podobna kot v sosednjih južnih kulturah, ponekod je pod istim izrazom mišljen različen mesec, npr. mesec prosinec. Izrazi v glavnem označujejo značilnosti časa in opravil v njem.

Ob tem spremljamo tudi spremembo mesečevih men, ki trajajo po 7 dni ali teden. Na koledarju so tedni označeni s stanjem mesečeve mene: prvi krajec, ščip, zadnji krajec, mlaj. Zanimivo je tudi poimenovanje dni v tednu. Iz imen četrtek in petek lahko sklepamo, da so bili dnevi imenovani po svojem zaporedju. Vsak teden pa se je po avtorju koledarja nekoč zaključil s sončevim dnevom, ki je bil namenjen duhovnemu življenju in seveda za počitek, družino in skupnost. Nekateri narodi so še ohranili ime za 7. dan, nedeljo, po Soncu (Sunday, Sontag), ki pa ne sovpada več z mesečevimi menami.³ Zato pri svojem poimenovanju avtor koledarja ohranja isto logiko in zaključuje, da sončevemu dnevu (nedelji) sledi posončev dan, nato dvojek, trojek, četrtek, petek, šestek in nato nov sončev dan.

V naslednjih odprtih krogih so označena desetletja, nato stoletja, tisočletja. Krog za označevanje tisočletij našega koledarja obsega 24 oznak, to je 24.000 let, upoštevajoč podatke o cikličnih naravnih kataklizmah. Puščica, ki stoji na koncu spirale, ponazarja nadaljevanje časa v še daljša obdobja.

Koledar je bil vpeljan ob sončnem zahodu zimskega solsticija 21. grudna 2024 v kamnitem krogu nad Lokvijo na Krasu. Nastavljen je bil v skladu z Evzebijevim štetjem, ki ga posreduje Anton Vramec v svoji kroniki, po katerem je teklo 5986. leto starega slovenskega štetja.⁴ Tega dne smo prešli z 28. na 29. dan 13. meseca, imenovanega kolodar. Naslednji dan je bila nedelja, to je sončev dan. Posebnost tega leta je, da je bilo deljivo s 4, torej prestopno. Tako smo dodali še 366. dan in prešli v leto 5987. Koledar, ki ga avtor na osnovi drugih prvin slovenske dediščine imenuje koledo, predstavlja slovensko štetje. Od tod torej slovenski mesečev koledar.

Koledar je izdelan v treh inačicah, in sicer je večji narejen iz lipovega lesa v izmerah 530 x 530 x 30 mm, mali pa iz orehovega lesa v izmerah 300 x 307 x .. mm. V izdelavi je posebna inačica iz jesenovega lesa v izmerah 300 x 423 x .. mm, ki vključuje tudi dnevno stanje Meseca. Na koledarju sta poleg začetnic avtorja vrisana slovenska simbola nageljna in svarice. Pri računalniški tehnični izvedbi sta sodelovala inženirja Simon Pavlin in Bojan Ivančič.

Še beseda o namenu koledarja. Nekoč je bilo spremljanje časa posvečena dejavnost. Čas je bivanje, obstoj, omejen z začetkom in koncem. Sledenje času je bil sveti obred in čas sam je bil božanstvo. Veščina odkrivanja daljših naravnih krogov je bila v pristojnosti modre osebe, saj je morala imeti sposobnosti prepoznavanja premikov na nebu in zemlji. Tudi krajši časovni izseki, dnevi, tedni in meseci, niso bili manj pomembni za življenje. Glava družine in modri starec sta spremembam sledila s pozornostjo in spoštovanjem. Koledar ima temeljno vlogo pri napovedovanju časa, predvidevanju letnih časov, vremena in opravil na polju, pri živini in v hiši, prav tako seveda pri času za počitek in za duhovno posvetitev. Vse ob svojem času. Na koncu še beseda o duhovnem vidiku spremljanja časa in vprašanju, kako dan, leto in življenje živeti zavestno danes. Vsakokrat, ko se kazalec premakne v novo izvrtino, se odpira nov dan, mesec, leto. Ta premik predstavlja potek življenja. Človek, ki svoj dan živi zavestno, si bo ob tem postavil načrt; pogledal bo, kaj je s starimi nalogami. Zahvalil se bo za dosedanje možnosti in za čas, ki mu je na voljo – za dar življenja. V dneve bo stopal v polnem zavedanju, da živi tu in sedaj in po volji, ki jo je izbral zase in za svet okoli sebe.

Koledar – naprava za merjenje in določanje časa

Vsa ljudstva Zemlje merijo čas po gibanju v naravi, še posebej po gibanju nebesnih teles Sonca, Meseca, zvezd, predvsem zvezde Sirij. Za to so v preteklosti služile stabilne točke v naravi, s katerih je teklo opazovanje sprememb na nebu. Z opazovanjem premikanja nebesnih teles se napovedujejo spremembe v naravi na eni strani, po drugi pa se merijo časovna obdobja in oblikujejo štetja.

Predpostavljamo, da so bili najstarejši koledarji krajinski, tem se pridružujejo megalitske strukture pozabljenih civilizacij. Ostanki monolitov, kamnitih krogov in drugih struktur so v zadnjem času predmet mnogih raziskav. Najbolj znan primerek je Stonehenge, sledijo mnogi drugi, med njimi Goloring v Nemčiji,¹ megalitske strukture na Sardiniji, v Romuniji Sarmisegetuza, v Hercegovini Daorson² in v Makedoniji opazovalnica Kokino. Pri nas veliko pozornosti privlači kamniti krog na Krnu, v ožjem prostoru pa Poganska jama pri Komnu.

Po nekaterih sodobnih študijah so bili prvi koledarji tudi piramide³. V Keopsovi piramidi v Egiptu naj bi bilo ovekovečenih dvoje štetij: staro aleksandrijsko (bizantinsko), ki se začne 5508 let pr. n. št., kot tudi egipčansko štetje, ki je zasnovano na osnovi Sirijevih ciklusov.

Cerkvice so večkrat pomembno vodilo k posvečenim krajem in naravnim koledarjem. Slednji so bili v pristojnosti starca, modreca in kot taki del posvečenih opravil in obredov. Na teh mestih so bile po razširitvi krščanstva po pravilu zgrajene cerkvice. Nekatere izmed njih so prevzele tudi funkcijo ugotavljanja časovnih ločnic, kot je sončev obrat. Taka primera sta cerkvica v Zanigradu⁴ in Poganski jami pri Komnu, kjer ob zimskem solsticiju posveti sončni žarek na oltar oziroma na obredni kamen. Obstajajo pa tudi raziskovanja o merjenju časa po Mesecu. Tako na Sardiniji v bližini kraja Palau, v cerkvici sv. Jurija iz l. 1675, ob zimskem solsticiju skozi nišo na oltar posveti Mesec, in sicer vsakih 18 let. Podobno velja za nuragični vodnjak sv. Katarine.⁵

Sicer pa obstajajo tudi odkritja drugih naprav za merjenje časa – koledarjev. Pred leti je bila v Narodnem muzeju v Ljubljani razstava arheoloških najdb iz Vučidola. Nekaj časa se je govorilo o keramični vazi z vzorcem, ki naj bi predstavljal prvi stari koledar. Tudi v Franciji je bil v Les Eyzies v Dordoniji izkopan artefakt domnevnega mesečevega koledarja izpred 30.000–25.000 let⁶. V Sloveniji pa je po zaslugi raziskovalca Pavla Medveščka ohranjen zapis o večnem luninem koledarju, del bogate ljudske zapuščine Posočja. 

Mesečev koledar

Mesec ima moč premikanja vode v oceanih, določa menstrualni ciklus ženske, njene plodnosti in rojevanja. V zdravilstvu vpliva na čas, ugoden za mirovanje in posege. Vpliva na razpoloženje in mesečnike dviga sredi spanja. Pametni ga upošteva pri odločanju, kdaj stvari začeti in končati.

Mesečev koledar je določanje časa na osnovi stalnega gibanja Meseca po nebu. Približek v današnjem koledarju so meseci. Na določanje časa v davnih skupnostih lahko sklepamo iz njihove povezanosti z naravo. Pri razumevanju starega koledarja nam je v pomoč tudi ljudsko izročilo.

Sonce in Mesec sta najpomembnejši nebesni telesi za življenje človeka na Zemlji. Predstavljata osnovo, po kateri človek uravnava svoje dejavnosti, prav tako sta osnovi za merjenje časa. Sonce je seveda večje in pomembnejše, na osnovi njegovega kroga se merijo leta, znotraj katerih se čas razdeli na osnovi Mesečevih krogov. Lahko bi tudi rekli, da se Mesec predstavlja človeku kot Malo Sonce, kar bi pomensko tudi bil. Izraz mesec lahko izvedemo iz besedne zveze »malo sonce«.¹ Zanimivo, da je latinsko ime Luna po etimološkem slovarju povezavo s staro slovensko besedo »lučna«, »lučina«, »luča«.² Luna je, kot vemo, Zemljin satelit, ki odbija svetlobo Sonca. Še bolj zanimivo pa je, da je izraz ‘menses’, ženski ciklus, povezan s plodnostjo in Mesečevim polnim krogom, poimenovan po Mesecu, in ne Luni.

Merjenje časa po Soncu in Mesecu so poznale vse kulture, nekatere pa so to osnovo ohranile do danes. V literaturi naletimo na trditve, da so bili prvi koledarji pravzaprav mesečevi. Tesno povezanost z ritmom Meseca odkrivajo sodobni raziskovalci, ki se odmikajo v naravna okolja. Na Sardiniji, ki ima bogato zapuščino megalitskih struktur, odkrivajo svete gaje z dobrodejnim učinkovanjem na duševno in telesno stanje človeka. Zaključujejo, da so se obredi v svetih gajih odvijali v skladu z Mesečevim udejstvovanjem.³ Sodobne arheo-astronomske raziskave te domneve potrjujejo. Pomen, ki ga je Mesec imel v starih kulturah, prepričljivo nakazujejo njemu pripisana božanstva.

Môči Mesečeve energije tudi danes sledijo mnoge zdravilne in kmetijske prakse, ena teh je na primer biodinamika. Ta sledi položaju Meseca, pred katerim ozvezdjem zodiaka potuje, in katere energije pošilja v tem času na naše vrtove.⁴ Prav tako moč Meseca narekuje dejavnost tajnih ločin pri njihovih obredih. Tako se žrtvovanja izvajajo ob polnem Mesecu, ko je ženska energija na vrhu svoje moči.⁵

Poznale so vse ga kulture predrimskega in rimskega časa, njegove prvine pa so v uporabi do današnjega dne. Povezanost s simbolom meseca ohranja še posebej islamski svet in mnoge islamske države imajo simbol polmeseca v zastavah. Tudi sodobni islamski koledar se opredeljuje kot lunarni, čeprav je prilagojen sodobnemu sončevemu koledarju Zahoda.

Ne gre torej le za vpliv Mesečeve energije na življenjske cikluse na Zemlji, gre tudi za Mesečev čas, ki je naravnan po prikazovanju nebesnega telesa na Zemlji. Mesec dni je namreč število dni, ki jih Mesec potrebuje, da zaključi svoj krog od nevidnosti do ščipa in vnovičnega »odhoda«. To je najoprijemljivejši in ključni dokaz o pomenu mesečevega koledarja. O uporabi slednjega v preteklosti pa govorijo tudi premični običaj pust in verski prazniki pepelnica, velika noč⁶ – vezom, binkošti, telovo, ki so določeni na osnovi mesečevih krogov. Da se velika noč praznuje na prvo nedeljo po prvi pomladni polni luni, je bilo odločeno na prvem nicejskem koncilu leta 325, sklicanem po nalogu rimskega cesarja Konstantina.

Sicer se uvidi o obstoju mesečevega koledarja, o »naravnih koledarjih« in manipulaciji z ljudmi in ljudstvi skoraj sočasno pojavljajo tudi v drugih virih. V zborniku Slovensko staroselstvo in Istri III. iz l. 2020 je bil objavljen prispevek Rafaela Vončine in Lede Dobrinja Aleksandrijsko štetje in starodavna slovanska zgodovina, ki se dotakne tudi s tem povezane slovenske zapuščine. Prav tako tam najdemo tudi druge prispevke s področja istrske ljudske zapuščine. V istoimenskem zborniku št. I. iz leta 2017 pa je predstavljen poskus rekonstrukcije mesečevega koledarja v Hramu malega sonca v Istri, ki pa ni dokončan.

Pojavljajo se tudi drugi uvidi in krajevna raziskovanja, naj omenimo le Japodsko jamo na Krasu in kamniti krog nad Lokvijo. Ljudska zapuščina Posočja, zbrana v delih Pavla Medveščka z večnim luninim koledarjem, je pripomogla tudi pri oblikovanju pričujočega koledarja. Več o z mesečevim koledarjem povezani slovenski dediščini v nadaljevanju. Glej tudi prispevek Mesečev koledar iz l. 2023, ki sta ga soavtorja pričujoče objave pripravila za predstavitev v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.⁷

3. Manipulacija s časom in z zgodovino

Čas je pomemben dejavnik tako v življenju posameznega človeka kot neke skupnosti, civilizacije in človeštva. Izvor, geneza, razvoj nekega bitja ali entitete na splošno je ključen za samorazumevanje, oblikovanje samopodobe in moči. V zgodovinskem smislu je izvor neke kulture ali civilizacije glavni argument pravice do nekega prostora, obstoja ali nadvlade. Z nastopom Rimljanov in njihovo prevlado je bila malodane izbrisana ali potvorjena celotna predhodna civilizacija, zgodovina pa se je postopoma pisala na novo. V tem procesu je pomembno mesto imelo štetje časa in spreminjanje koledarja. Psihološki in politični manipulaciji bi lahko dodali tudi gospodarsko manipulacijo, kot se je pokazala v spreminjanju koledarja v prid boljšega priliva davkov.

Merjenje časa znotraj Sončevega kroga po Mesecu je najbolj prirodno in logično. Najdemo ga v prostoru Sredozemlja do Indije pri vseh kulturah in civilizacijah, ki sta jih izbrisala rimska sila in filozofija. Ugotavljamo, da je bilo zavedanje starih kultur o lastnem izvoru vseprisotno. Izvor in sosledje časa sta bistvena tako za duševno integriteto posameznika kot zgodovinsko izpričanost skupnosti in naroda. Brisanje, potvarjanje ali poljubni vnosi v logični sistem beleženja časa in koledarja so bili pomembni mehanizmi nadvlade Rimljanov, ko so si z mečem in ognjem podredili staroselska ljudstva in države. Takih posegov je bilo v zgodovini veliko pri vseh imperialnih narodih, ki so svoj razcvet snovali na osvajanju tujega prostora, uničenju in podrejanju drugih. Sledi nekaj primerov spreminjanja starega štetja, ki so neposredno vplivali na usodo Slovencev.

Pomemben dejavnik pri manipulaciji predstavljajo samovoljna določila v merjenju časa. O menjavi koledarjev za časa rimske vladavine, od rimskega kraljestva do rimskega cesarstva, je veliko podatkov. Menjave, popravki in vnašanje novih prvin so se dogajali ves čas rimskega vladanja, krščanskih vladarjev in katoliške cerkve. Na osnovi tega se je štetje rekonstruiralo za nazaj in je polno netočnosti in prilaganja potrebam oblastnikov. Pomembno spreminjanje, ki ga beleži zgodovina, pripisujejo Numi Pumpiliju, Juliju Cezarju in Konstantinu, seveda pa se je nadaljevalo tudi za njimi. Za nas pomembna je reforma julijanskega in uvedba gregorijanskega sončevega koledarja iz leta 1582, ki je še danes v uporabi skoraj po vsem svetu. V zvezi s tem je omeniti menjavo starega štetja, ki ga je pri Rusih l. 1700 izvedel car Peter 1.¹

Zgovorna mešanica je sam rimski koledar, ki se je večkrat spreminjal. Pričenja se z domnevnim nastankom mesta Rima l. 753 pr. n. št., temeljil naj bi na eni izmed inačic mesečevega koledarja ter prvotno štel deset mesecev. Podatki o vseh spremembah in prilagajanjih niso znani. Pomembno spremembo je uvedel drugi rimski kralj Numa Pompilus (715–673 pr. n. št.), ki je leto razdelil na dvanajst »lunarnih« mesecev.

Julij Cezar je naslednji, ki je spremenil koledar, in sicer leta 46 pr. n. št. ter obenem prepovedal vse koledarje, ki so veljali v Rimskem cesarstvu: evzebijev, bizantinski in judovski. Pomemben razlog so bile predvsem državne potrebe po dajatvah in odpravi »razsipanja« ob novoletnem praznovanju. Calenda, prvi dan meseca, je pomenila dan klica k dajatvam. Marčevske calende se povezujejo s starim praznovanjem novega leta, ki je zaradi dolgotrajnega obilnega darovanja za nove gospodarje veljalo za razsipništvo. Julij Cezar je želel izkupiček ob odpravi pomladnih praznovanj preusmeriti v državno blagajno. V zvezi s povečanjem davkov se omenja tudi dodajanje dveh mesecev. Vramec je v svoji kroniki zabeležil, da je Julij Cezar popravil letni proračun 3904 po starem štetju.²

V zvezi s kalendami še par besed z izrazom koledar. Beseda koledar naj bi izhajala iz kalend, kar je seveda prorimska razlaga in glede na druge vire vprašljiva. Na splošno danes velja, da je calendae latinska beseda, ki je v starorimskem luninem koledarju označevala prvi dan v mesecu oz. dan prvega luninega krajca. Pozneje se rimski koledar ni več držal luninih men, izraz kalende pa je ostal kot oznaka za prvi dan v mesecu. Skupaj z idami, ki so prvotno pomenile ščip, (in s kasneje dodanimi nonami) so kalende tvorile osnovo rimskega načina štetja dni. Ti podatki so dosegljivi vsakomur na internetu.³

Ključna vloga spreminjanja koledarja je seveda novo pisanje zgodovine in izpodbijanje pravice premaganih ljudstev do njihove kulture in življenjskega prostora. Z brisanjem starega štetja ali obdobja se zbriše tudi obstoj celih narodov in njihovih držav. Na osebni ravni pa predstavlja vnašanje poljubnih nelogičnih dogem oviro razumevanja logičnih sosledij in razmišljanja. Namen tega in rezultat je večja vodljivost ljudstva. Tak kričeč primerek, ki vnaša zmedo in preprečuje razumevanje je npr. poimenovanje mesecev september – sedmi mesec, oktober – osmi, november – deveti in december – deseti mesec za mesece, ki si sledijo od 9. do 12. meseca. Zadnja sprememba koledarja pa je bila z uvedbo gregorijanskega koledarja.

Zaključimo z mislijo enega izmed avtorjev z etiketo teoretika zarote, Davida Ickea: »Domorodni narodi sveta, ki še živijo z Mesečevim časom, so veliko bolj usklajeni z naravo, ker živijo v istem časovno-energetskem poteku kot narava. Z njim so sinhronizirani. […] Po uvedbi gregorijanskega koledarja je ta postal nespremenljivo standardno merilo časa celega planeta. To pomeni, da se ljudski um, ko pogledamo na uro ali načrtujemo prihodnost s pomočjo koledarja, usklajuje s tem izmišljenim potekom ‘časa’.«⁴

4. Slovensko štetje in slovenski mesečev koledar

V uvodnem delu smo pri podatkih o uvedbi koledarja videli, da je bil naravnan na slovensko štetje. Leta 2014 je namreč izšel ponatis kronike iz leta 1578, ki ga je za Slovence zabeležil zgodovinar Anton Vramec. Gre za knjigo Kronika vezda znovič spravljena kratka slovenskim jezikom v Lublane. Ta govori o štetju po Evzbiju, ki naj bi se pričelo 5200 let pr. n. št. in se le za dobrih tristo let razlikuje od v pravoslavnem svetu poznanega bizantinskega štetja.¹ Kronist Vramec je kot duhovnik pripadal katoliškemu, torej »zahodnemu« svetu, h kateremu pripadamo tudi Slovenci. Vramec je svojo kroniko pisal na osnovi starejših virov, ki so bili verjetno uničeni ali nedosegljivi v vatikanski knjižnici in tako edini dokaz o starem štetju na Zahodu.² Po sedanjem vedenju ga imamo samo Slovenci, zato govor o slovenskem štetju.³

Pri našem mesečevem koledarju gre torej za slovensko napravo za določanje in predvidevanje sprememb v času. Ne le da ga je avtor izdelal po navdihu slovenske dediščine, posebej večnega luninega koledarja iz zapuščine Pavla Medveščka, slovensko osnovo pri merjenju časa dokazuje tudi izrazoslovje.

Pomemben dokaz o povezanosti Slovencev s starim štetjem in koledarjem je izraz mesec, ki velja tako za časovno obdobje kot za nebesno telo, po katerem se to obdobje določa. Mesec dni je število dni, ki jih Mesec potrebuje, da zaključi svoj krog od nevidnosti, mlaja, preko prvega krajca do polne izpostavljenosti, ščipa in nato zadnjega krajca ter vnovičnega »odhoda«. To ujemanje je prisotno v slovanskih jezikih, pri drugih dveh evropskih jezikovnih skupinah pa ne. Za ime nebesnega telesa in izraz za čas, potreben za njegov polni krog sprememb, imamo v angleščini izraza Moon in month, v nemščini Mond in Monat, ki so smiselno povezavi. Že v italijanščini in še prej v latinščini pa Luna in mensis oziroma mese. Pri vseh teh jezikih pa obstaja glasovna sorodnost z našim mesecem, iz česar lahko sklepamo, da je izvor mesečevega koledarja v slovenski oz. staroslovenski, danes imenovani staroslovanski kulturi.

Prav tako se pri koledarju srečamo s slovenskim kolesom. Pri koledarju gre za časovne kroge, cikluse ali kot so to poimenovali v ljudski kulturi, kolesa. Ta so osrednja točka koledarja in z njim povezanega čaščenja. Sam izraz kolo predstavlja tudi koren besede koledar. O izvoru besede koledar obstajajo različne razlage, danes prevladujoča povezuje besedo z rimsko kulturo in njenimi roki izpolnjevanja obveznosti državljanov. S slovenskega vidika gledano pa se ob izrazu kolo spomnimo najdbe najstarejšega kolesa na Barju, saj vemo, da se hkrati s predmetom pojavi tudi izraz zanj. Besed s korenom »colo« najdemo v jezikih, ki izhajajo iz latinščine, kar nekaj in to z dejanskim pomenom okroglega. Poleg tega pa obstaja neposredna zveza z okroglimi obrednimi mesti, kot so bili kamniti krogi, prve cerkvice in konec koncev obredni plesi v krogu – kola. Z obredi in obrednimi plesi so bile obeležene pomembne ponavljajoče se spremembe v okolju, nastopi letnih časov in seveda novega leta.⁴

Tako se je do danes pri Slovencih in drugih slovanskih narodih ohranilo koledovanje, običaj okoli božiča in novega leta, ko obhodniki ob igranju in petju obrednih pesmi hodijo od hiše do hiše in voščijo dobro srečo. Danes mu pripisujejo rimski izvor, če pa se bolje poglobimo, odkrijemo njegov globlji pomen in predvsem njegovo izvornost pri naših prednikih.

Običaj ima izvor v pričakovanju mladega sonca in novega leta ob zimskem sončevem obratu, ki je bilo preko sprememb koledarjev in krščanskega prekrivanja starega verovanja privedlo do obredov o božiču. Vsi poznamo prazničnost božičnega večera z molitvami in petjem ob pričakovanju rojstva Božjega sina v cerkvah in domovih. Še pred kratkim se je to odvijalo ob ognjišču, na katerem je do jutra gorel zajeten čok, leseni panj. Že pozabljeni del obreda, pričevanje o bdenju do jutra in pričakovanju prvega mladega sonca po zimskem sončevem obratu, nam je prenesel raziskovalec ljudske, glasbene in duhovne dediščine s Pivškega, Slavo Batista. Veselje ob vzhodu mladega sonca je bilo nepopisno, se je spominjal Slavo. »Stekli smo na plano, skakali in se veselili ob vzklikih: Koledo! Koledo!« Božji sin, mladi Bog, Božič, je bil po Slavovem tisto, kar je nadomestilo nekdanje praznovanje rojevanja mladega sonca in novega leta.⁵ Po mnogih preoblekah se je prastari običaj ohranil do danes kot obiskovanje sosedov in znancev ob voščilih za novo leto. V Istri je del obreda tudi obdarovanje, imenovano dobra roka. Vse to lepo razloži tudi ime prvega meseca v letu – prosinec.

Avtor mesečevega koledarja pa je prepričan, da ob koledovanju ni šlo le za veselje ob mladem soncu in novem življenju, ampak prvotno za obveščanje ljudi o nastopu novega sončevega kroga, leta. Večje časovne ciklične spremembe je na obrednih mestih spremljal za to pooblaščeni in najverjetneje modri starec. Obhod po domovih, ki je sledilo jutranjemu veselju, pa je pomenilo obveščanje ljudi, da je nastopil nov časovni cikel. Zato tudi upravičena odločitev, da svoj koledar poimenuje koledo.

Vzklikanje »koledo« je samo korak do koledarja. Iz kulturološko sorodnih sredin se ponujajo še druge razlage izvora izraza koledar. Ena teh je, da jo sestavljata besedi »kolo« in »dar«, torej da predstavlja dar kolesa, sonca.⁶ Dodatni, trinajsti mesec po mesečevem koledarju je tako poimenoval kolodar.

Sicer pa smo Slovenci s starimi koledarji in štetji povezani še na en način, in sicer preko raziskovanja naših raziskovalcev Antona Berlota, Ivana Rebca in Mirka Škibina. Najstarejši koledar, štetje, ki ga še pozna stara slovenska in danes slovanska civilizacija, je bizantinsko štetje, ki je poznano tudi kot aleksandrijsko. Vramčeva kronika pa tem raziskovalcem po vsej verjetnosti ni bila poznana. Po prepričanju avtorja pričujočega koledarja pa je staro bizantinsko veljalo za vzhodni, »bizantinski« svet, v zahodnem delu Evrope pa štetje po Evzebiju. Pod vplivom katoliške cerkve, ki je opredeljevala naš svet za razliko od pravoslavja, smo ga uporabljali tudi Slovenci.

O AVTORJU

Vladimir Rosa, rojen 1950 v Podnanosu, je po osnovnem poklicu strugar in prometni tehnik, del poklicne kariere pa je opravil v zavarovalništvu. Pomemben del življenja je posvetil športu kot lokostrelec in lokostrelski trener. Imel je pomembno vlogo pri začetkih lokostrelstva v Slovenski Istri, na osebni ravni pa je med drugim l. 1997 dosegel mesto evropskega prvaka.

Že dlje časa ga zanima zgodovina, posebej še slovenski izvor in starejša slovenska zapuščina. Vse se je začelo po naključju, okoli l. 1983, ko se je ob lokostrelskem srečanju v Italiji srečal z italijanskim kolegom iz okolice Modene. Ta mu je posredoval podatke iz cerkvenega in zgodovinskega arhiva v Modeni – v času Rimskega cesarstva je bila ta upravno središče – o čislanju Slovencev pred 6. stoletjem, za katere mu je povedal katoliški duhovnik. Ti podatki so se nanašali na čas, preden naj bi se »Slovani« priselili na sedanji prostor. Tedaj Vlado Rosa temu ni posvečal nobene pozornosti, saj naše šole ne predpostavljajo obstoja Slovencev na tem prostoru in še manj času. Podatki so znova stopili v ospredje ob obisku sošolca Josipa Koprivca pri Milanu l. 1994, ki mu je povedal zgodbo o žari iz 4. stoletja v cerkvici iz začetka krščanstva v okolici Milana. Sošolec je namreč prebral in razumel venetski napis na žari. Obenem je izvedel tudi za arheološka raziskovanja gradišč Carla Marchesettija na Tržaškem in v Istri.

Odtlej se posveča raziskovanju gradišč, najstarejših ostalin in starih znanj tega prostora. Na neki točki so ga pritegnili tudi stari postopki merjenja kakovosti energij v različnih prostorih in objektih. Sam nagnjen k opazovanju narave, njenih pojavnosti in posebnosti in z inovativnim darom ter veščino izvedbe tehnične in estetske obdelave kovinskih in lesnih izdelkov, se je v zadnjem času lotil izdelovanja izdelkov po navdihu najdb prednikov iz Posočja, Krasa in Istre.