BESEDE, KI SO GANILE ANDREJA ŠIŠKA IN NOVA POBUDA ZA SLOVENSKI DOM V KOPRU
Dne 3. malega travna 2025 je v Kopru potekala predstavitev 5 knjig Slovenci in Slovenije avtorja Andreja Šiška. Organizirala sta ga KD Beseda slovenske Istre in Pobuda za ponovno oživitev slovenskega doma Koper. Avtorjevo raziskovanje nepoznanega dela slovenskega zgodovine je predstavila dr. Duša Krnel Umek, svoje delo, ki je želo veliko zanimanje obiskovalcev, pa je predstavil avtor predstavil sam. Predstavitve se je udeležilo lepo število obiskovalcev, med njimi tudi dejavne osebnosti iz političnega, kulturnega in gospodarskega življenja. Posnetek pogovora bomo objavili v kratkem, kot zanimivost pa povratne besede enega od obiskovalcev: “Moram … pohvaliti predstavitev Šiškovega dela. O naši zgodovini sem od njega več izvedel kot od vsega učenja v šolah. Lepo je bilo…” Po predstavitvi je sledil del z vprašanji in odgovori, ki se je razvil v izmenjavo mnenj in predlogov in prijetno druženje. Spodaj nekaj posnetkov s predstavitve, dodajamo le nekaj misli organizatorjev, ki so uokvirile dogodek.
Besede o evtanaziranju Slovencev, ki so ganile Andreja Šiška
Prisotne sem v imenu KD Beseda slovenske Istre in pobude za ponovni Slovenski dom Koper pozdravila Leda Dobrinja. Preden sem predala besedo gostu, Andreju Šišku, je želela na plano misel, ki me je obdajala zadnje dni: “Naš narod umira, je vse manjši, se utaplja. Res mali narod, ki kopni, v naš prostor in na vodilna mesta pa prihajajo drugi in zasedajo kulturni, medijski, gospodarski prostor. Zdi se, da se uresničuje skriti načrt izriniti in izbrisati naš narod; da pa nekaj umre, mu moraš spodrezati korenine, izbrisati spomin. Zdi se, da smo Slovenci v stanju narodne evtanazije, saj večina to sprejema brez besede. Kot da gre za uspavanost, neke vrste sladko smrt, v katero nas spremljajo s šolskimi programi, preko medijev, na prireditvah, v okolju na splošno. Vsakodnevno kopnenje slovenskega, ki večine več ne boli, kot da se nas ne tiče. Evtanazija je za ta pojav aktualen izraz, le da teče na skupinski ravni.” Taka je bila misel, ki se je našega gosta dotaknila, ga ganila; do uresničenja tega pa ne bo prišlo, je odvrnil. “Vem, da ne bo, ne sme priti.”
Slovenski dom, ki ga ni in obnovljene beneške hiše v Kopru so palače, samo Marsičeva, ki je za Slovence predstavljala narodni dom, je hiša
Dean Plahuta je ob koncu predstavil Pobudo za ponovni slovenski dom v Kopru. “Evo, to je pobuda, ki se je oblikovala ob vprašanjih ljudi, zakaj v Kopru nimamo slovenskega doma.” Pred 150 leti in do fašizma so v Kopru že delovala slovenska kulturna društva: glasbeno, dramsko, tamburaško društvo in orkester, čitalnica, Ciril-Metodova družba, učiteljišče in še kaj. Leta 1906 pa je vse do ukinitve v času fašizma l. 1923 delovala t.i. Marsičeva hiša na Brolu, v kateri sta delovali Ciril-Metodova šola ter Slovenska hranilnica in posojilnica, ki je bila žarišče slovenskega kulturnega in gospodarskega razvoja. V Kopru se danes obnavljajo in označujejo beneške palače in ulice, o Slovencih ni ničesar. “Marsičeva hiša, ki je bila v bistvu slovenski narodni dom nima niti zunanje oznake. Vse obnovljene beneške hišo so danes poimenovane palače, le Marsičeva, ki je res lepa in v resnici tudi palača, se imenuje HIša.” Gre torej za pobudo, da se Kopru vrne “pozabljeno” slovensko stran in da se slovenski dom ponovno oživi.
Po predstavitvi so sledila vprašanja in pobude obiskovalcev, lepa energija pa se je nadaljevala v kratkem druženju, ki je sledilo in ostala tudi v nadaljevanju.