ANTHONY AMBROZIC IN NJEGOVO ODKRIVANJE SLEDOV SLOVENOV

Angel Martelanc

Približno pred enim letom sem dobil v dar štiri knjige, ki jih je napisal prof. Antony Ambrozic. Po moji (grdi) navadi sem jih ‘preletel’, bolj kot prebral. Zdaj sem jih ‘prebral’. Gre za ‘iskanje’ sledi naših davnih, davnih prednikov. Našel jih je – ogromno – od današnje Francije tja do Bližnjega vzhoda. Skoraj neverjetno. Zato moram povedati kaj o tej zadevi. Začel bom pa takole.

O Keltih se  govori, razpravlja in debatira že stoletja. Vsi tisti, ki so do sedaj karkoli pisali o njih, so – vsaj z mojega vidika – zadevo obravnavali z zelo ozkega zornega kota, včasih skoraj kot pravljice. Prikazovali so jih kot nek čuden pojav po vsej Evropi, zdaj tu, potem pa na čisto drugem koncu sveta, vsekakor pa v zelo grdi luči. Našli so jim tudi kar nekaj potomcev, posebno na Škotskem, Irskem in Walesu. Kar pa je najbolj netočno, je to, da jih še danes opredeljujejo kot nek točno določen narod, narod trgovcev in bojevnikov. Tako pojmovanje je prav gotovo nastalo zaradi nepopolnega poznavanja pomena starogrške besede ‘ethnos’. Poglejmo, ali je mogoče razčistiti pojme. Grško-slovenski slovar, ki ga je sestavil prof. Anton Dokler, založil knezoškofijski zavod Sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano leta 1915, piše takole:

Primarni pomen je torej točno določen in se prav lepo prilagaja Keltom. To sem zaslutil že, ko sem pisal pred nedavnim izšlo knjigo Razmisleki o naši preteklosti ali Je naša zgodovina ta prava. Takrat sem pri Polibiju naletel na stavek, ki omenja Venete, oziroma “… ‘Enete, ki se po oblekah in navadah zelo malo razlikujejo od Keltov, govorijo pa drugačen jezik”. To je povsem razumljivo, kajti vojska in trgovci po navadi govorijo precej drugače kot kmetovalci ali obrtniki. Zato jih moramo obravnavati le kot ‘kaste’. Dandanes je še dosti bolj zapleteno. Razdeljeni smo po opravilih, službah, poklicih in drugih ločitvah, da je medsebojno sporazumevanje prav težko.

Kot je splošno znano, najstarejšo omembo Keltov najdemo v starogrških virih. Sosedi so jih poznali po tej posebnosti, ki je še danes zapisana v raznih enciklopedijah: trgovci in bojevniki. Pogostoma se zgodi, da taki ljudje niso zelo priljubljeni, raje bi rekel, da so osovraženi in zato tudi ‘kleti’, ki preide v ‘kelti’. Pomembno pa je tudi to, da starogrško besedo ‘kléptes’ mi prevajamo kot tat ali slepar.

Ti Kelti – trgovci in bojevniki – so bili le del, sloj nekega večjega srednjeevropskega naroda, ki je proizvajal  blago, ki so ga ti trgovci prodajali sosedom. Zelo cenjeno je bilo, na primer, noriško jeklo. Ne vem, ali je ta narod imel svoje lastno ime, za sosede so bili vsi Kelti oziroma Keltoi. Vsekakor pa je bil to narod naših zelo davnih prednikov. Tako pač kažejo tudi genetske analize DNK-a.[1]

Južni sosedje so bili tedaj stari Grki, ki tudi niso še imeli skupnega imena. To in tudi sedanje poimenovanje je nastalo šele po helenistični dobi pred približno dva tisoč leti. Eden od teh starih Grkov – Plutarh 1.–2. stol. n. št.) je zapisal (v današnjem poimenovanju) nekako takole: “Od pradavnine so živeli Kelti od Atlantika do Ukrajine, od tod do Urala pa so se imenovali Kelto-Skiti.” Strabon pa je v približno istem obdobju omenil, da so “Skythòi kai Nomàdes”, torej eno in isto – premikali so se ali skitali.

Dobrih sto let prej pa je Gaj Julij Cezar v Commentarii de belli gallico zapisal: “… qui ipsorum lingua Caelte nostra Galli appellantur,” po naše: “… ki se v svojem jeziku imenujejo Kelti, v našem pa Galci.” Med temi tremi zapisi – po času seveda – najdemo opis načina bojevanja Galcev, kakor ga omenja Tit Livij v Zgodovini Rima (Ab Urbe condita): Borili so se nagi, na sebi so imeli samo čelado in orožje – torej goli ali gali in od tod ime Galci. To pa se v raznih drugih govoricah piše Galati, bere pa Galaci. Pomen pa je vedno isti. Tudi Polibij jih opiše na podoben način.

Za časa Julija Cezarja v Italiji ni bilo več Keltov – veletrgovcev z oboroženim spremstvom.[2] Večinoma so se zatekli v osrednji del današnje Francije, tedanjo Galijo. Cezar jih je ukrotil, nekaj pa jih je le pobegnilo čez morje na Britanske otočje ali čez reko Ren. Koliko so ti lahko vplivali na tamkajšnje domače prebivalstvo, pa je zelo vprašljivo, vsekakor pa ne enako na vse. To lahko sedaj pustimo ob strani. Poudariti pa moramo še to, da so, tako v Galiji kot tudi tu pri nas, miroljubni domačini ostali doma in se ukvarjali z običajnimi opravili, toda pod imenom Galci – tu pri nas Veneti – enako kot tisti na skrajnem severozahodu Francije, ki se danes uradno imenuje Bretanija, nekoč pa Armorica; prebivalci pa sebe imenujejo Brejžci.

Tu je prof. Antony Ambrozic začel raziskovati in našel je sledi naših davnih sorodnikov in njihovih potomcev. Kot rezultat imamo sedaj kar nekaj njegovih knjig in člankov, objavljenih v zbornikih Korenine Slovenov in Evropejcev[3], vse pa je pisano v angleščini (on namreč živi v Kanadi), kar pa je vsekakor velika prednost; to omogoča dostop veliko večjemu številu bralcev. Gospod Ambrozic bi bil za delo, ki ga je opravil, vreden dosti večjega poznanja in večjega upoštevanja, posebno tu pri nas.

Da bi njegove knjige v celoti prevajali v slovenščino, se mi zdi praktično nemogoče, kajti pisane so za tuje bralce. Najbolje bi bilo povzeti njegova dognanja in razmišljanja in jih podati širši domači publiki – z našega zornega kota – , prevesti pa le nekatere primerne oziroma primarne odlomke.

Kot rečeno, prof. Ambrozic je začel raziskovati najprej po Franciji potem pa po Evropi, vse tja do Male Azije, sedanje Turčije. Našel je nešteto slovenskih imen krajev, mest, naselij, hribov, rek in drugih voda, posebno na starih zemljevidih, kot so na primer Tabula Peutingeriana, Antoninijev potopis ali pa Atlas Historique de la France, ki ga je rekonstruiral Auguste Lognon. Poleg tega pa obravnava tudi razne napise na “spomenikih”, shranjenih v muzejih; prečrkoval jih je v naš črkopis, uskladil z našo današnjo govorico ter prevedel v angleščino. Napisi v južni Franciji imajo tole posebnost: črkopis je že iz helenističnih časov, malo spominja že na cirilico. Škoda, da avtor omenja le kraj in letnico najdbe ter muzej, kjer se predmet nahaja. Očitno ni našel drugih podatkov.

Oglejmo si kak primer…

(Cel prispevek bo objavljen v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri III., ki bo natisnjen predvidoma do pomladi 2020. Naslovna slika predstavlja vojščaka, upodobljenega na Kotlu iz Gundestrupa. Nekaj o delih Anthonyja Ambrozica si lahko preberete na predstavitveni strani pričujoče spletne strani: https://istra-nasa.si/)

——————————————————————————————————————————————————

[1] Glej A. Perdih, Izvor Slovencev in Evropejcev, Založništvo Jutro, 2016.

[2] Prodiranje na nova tržišča je šlo vedno zlepa ali pa s silo – enako kot danes.

[3] Zbornik Mednarodne konference Korenine Slovenov in Evropejcev, Proceedings of the international topical conference Origin of Slovenes and Europeans, 1–14., Založništvo Jutro, Ljubljana.