ISKANJE SLEDOV ZA MAKEDONCI

Anthony Ambrožič (prevedla Leda Dobrinja)

Proučevanje grškega helenističnega obdobja se sooča z dvoumnostjo in negotovostjo. Začudenje se pojavi z vprašanjem časa obstoja makedonskih prednikov, Filipa Makedonskega in njegovega sina Aleksandra, imenovanega tudi Veliki. S proučevanjem razvoja v obdobju, v katerem sta delovala njegova starša, se skrivnostna dvoumnost samo veča.

Kdo sta bila ta makedonska začetnika, ki jima je tako iznenada uspelo napraviti konec večnemu prepiranju med Grki? Kdo sta bila moža, ki jima je z golo močjo volje uspelo vliti v pisano množico upornih mestnih držav tako novo življenjsko energijo?

Njun nenadni pojav na grškem prizorišču je bil vzrok, da so zgodovinski raziskovalci iskali odgovore na vprašanje o izvoru sile, ki je oblikovala dinamiko njune nenadne pojavitve. Kateri mit je navdihnil njune ambicije? Katera notranja moč značaja je napajala njuno neizprosno silovitost v doseganju ciljev?

Od samega začetka njunega nenadnega vzpona so Grki sprejemali provincialna povzpetnika z začudenjem. Po bitki pri Hajroneji, kjer se je Filip dvignil iz svojega odmaknjenega severnega brloga in od enega potrpežljivega dogovora do drugega združil neobvladljive mestne države v spoštovanja vredno silo, so ga sprejeli za svojega. Ko se je v nadaljevanju poročil z epirsko grško princeso Olimpijo, je bila v njihovih očeh njegova posvojitev polnopravna. Ko je ob času Olimpijin sin Aleksander nadaljeval z zavračanjem grožnje perzijskega jarma, ki je prežal z druge strani Dardanel, je ta pravica do prestola pomenila popolno prisvojitev vsega, kar je bilo makedonsko.

Upoštevano ni bilo niti dejstvo, da je Filip obžaloval poroko z vraževerno ukazovalno Olimpijo vsakokrat, ko se je posmehovala njegovemu tujemu naglasu ali ga spomnila, da izhaja iz zaostalega zaledja. Prezrto je bilo tudi dejstvo, da je bila prva državna naloga tega vzgojenega ideala, modre krvi epirske kraljevsko rdeče barve, po Filipovi smrti živo zažgati Filipovo mlajšo ženo. Prezrto je bilo tudi dejstvo, da je bila v Aleksandrovi bitki proti Perzijcem pri reki Granik dobra tretjina vojske, ki se je obrnila proti njemu, sestavljena iz Grkov, medtem ko so bili glavnina njegovih Makedonci.

Natančni Grki pa so trdili, da so oni sami svoja lastna manjkajoča obsodba, do katere je prišlo s čistim udarcem neomajne trdovratnosti odločnega načina njene razglasitve. Nazadnje je celo Filipov zaostali podeželski tuji naglas, ki je tako rezal prefinjeno atiško uho Atencev in Špartancev, ob svojem času postal nekaj, kar velja za predhodnico pogovorne skupne grščine iz zgodnjega obdobja njenega nastajanja.

Če v nasprotju s tem lahkotnim poveličevanjem Aleksandrovo napredovanje proučimo v praksi, se soočimo z različnimi dejavniki, ki nas privedejo do drugačnega zaključka.

Eden od teh je dejstvo, da so bili odločilna moč, od katere je bil Aleksander pri svojih številnih vojnih operacijah odvisen, njegovi Makedonci. To lojalno in disciplinirano jedro Makedoncev je bilo tisto, na katerega se je oprl v ključnih trenutkih svojih bitk. V nasprotju z običajno grško prakso se je on vedno bojeval na čelu svojih enot. Nagonsko je vedel, da je ključ do položaja vodje za častnike in podrejene, da se boriš njimi z ramo ob rami in da na pohodih prenašaš iste preizkušnje kot oni.

Sleherni njegov neuspeh je nastopil zato, ker se je prekršil proti makedonskim rojakom ali se oddaljil od njih. Ko je osvojil Egipt, enote njegovega takojšnega  sprejetja faraonskega naziva sploh niso sprejele soglasno. Njegova nagnjenost k vraževerju, ki jo je podedoval po Olimpiji, ga je pri lojalnih Makedoncih pripeljala v nezavidljiv položaj, ko je vztrajal, da je kot faraon obenem tudi sin najvišjega božanstva, Amona Raja. Prekoračil je vse meje še sprejemljive lahkovernosti. Kasneje, potem ko je vkorakal v Babilon in do tal požgal perzijsko glavno mesto Perzepolis, je začel pospešeno prevzemati perzijsko nošo in običaje. Ena od praks, ki je bila za tisto, kar je ostalo od njegovih makedonskih privržencev, žaljiva, je bilo priklanjanje pred vladarjem, ki je bilo ne le za Makedonce, ampak tudi za Grke, rezervirano le za bogove. Na drugi strani pa so jo Perzijci podelili tudi svojim kraljem. Sedaj se je od Makedoncev pričakovalo, da se bodo vrgli na tla pred Aleksandra, moža, ki je pred tem skupaj z njimi kot navaden vojak prenašal vse težave taborov, pohodov in bojevanja.

Njegova odvisnost od njegovih makedonskih konjenikov in pešakov je bila najbolj očitna, ko je nazadnje dosegel točko, ki so jo njegovi risarji zemljevidov imenovali konec sveta. Začudeno je strmel v nižino Gangesa, ki se je za vzhodnim obzorjem brezkrajne zemlje vlekla v neskončnost. Njegove zdesetkane sile, med njimi celo vedno vdani Makedonci, so se pridružili splošnemu odporu, da bi mu sledili do Indije. Šele ko je dojel njihovo zoperstavljanje, je končno privolil na to, da ne more dalje.

To je pomenilo konec tega izjemnega vojaškega poveljevanja v zgodovini vojn. Na vseh vojaških šolah po vsem svetu se Aleksandrova zmaga pri Gaugameli še vedno natančno proučuje. Šele 25-leten je zmagal v boju s petkrat močnejšo konjenico Perzijca Darija. Njegovo poveljevanje vojski je morda primerljivo samo s tistim, ki ga je izvajal 80-letni Belisarij, ki je v svoji zadnji bitki določil smer sili, ki je bila desetkrat številčnejša, samo da bi rešil Justinjanovo cesarstvo. Celo zmage Napoleona in Cezarja ter Saladinova taktika udari-in-beži proti križarjem se zdijo blede v primerjavi z njegovimi.

Kdo so bili potemtakem ti Makedonci, ki so se s skalnatega severa tako iznenada spustili na grško prizorišče? Katera dinamika, katera moralna načela, katere vrline urjenja in discipline, katera ljudska predrznost so jih gnale do takega izbruha življenjske moči in bojne srčnosti? In kateri jezik so govorili? Ali lahko zares prodremo skozi meglico in bajko grškega poveličevanja, ki sta jih zavili v legendo skoraj prej, preden so odšli s prizorišča? So to bili zares Grki?

Nekatere izmed odgovorov lahko izvlečemo s podrobno proučitvijo starodavnih virov. Eden izmed teh je opis Kvinta Kurcija, ki je črpal predvsem pri Klitarhu, sinu Dinona (Plinij, N. H. x 49, str. 136), ki je spremljal Aleksandrove pohode vojaških oddelkov in pisal njihovo kroniko. V prispevku v reviji The Augustan (vol. xxvI: 3) je priznani jezikoslovec dr. Charles Brayant-Abraham na novo predstavil Kurcijev opis (iz Hist. Alex. Magni Maced. iv 11.4), ki se nanaša na dogodek iz Aleksandrovega kraljevanja: nekega armadnega poveljnika Filota, rojenega v Makedoniji, je njegov makedonski rojak obtožil »da se ni sramoval, da je svoje može, ki so govorili njegov jezik, poslušal preko prevajalcev«. Po mnenju dr. Brayanta-Abrahama odlomek kaže na to, da je »Filot potreboval prevajalca, da bi razumel materni jezik«.

V skladu s tem, kar pravi dr. Bryant-Abraham, je, potem ko je prišlo z Aleksandrom do besedne izmenjave, »Aleksander jezno pripomnil, da Filot zanemarja govorjenje v jeziku njihovih očetov: ‘ali ste doslej že kdaj videli, da bi Filot zavrnil jezik naših očetov? V resnici pa ni voljan, da bi se ga učil. Naj potemtakem torej le govori, da je v njegovem srcu, saj se boš spomnil, da je nasproten našim običajem kakor tudi jeziku.’«

 Z zgoraj povedanim dr. Bryant-Abraham jasno odpravi z dvomom v zvezi s površnim domnevanjem, da je bil makedonski jezik le severno helenistično narečje. Nasprotno, on zaključuje s pozivom, da se vse makedonske napise ponovno prouči in s tem dokaže, da je bila stara makedonščina tako »močno različna od tedanje pogovorne grščine (koine), da bi prav lahko bila tudi tuji jezik«.

 V novejšem prispevku z naslovom »Popravki in nadaljnje smernice pri venetskem raziskovanju«, ki je bil objavljen v The Journal of Ancient and Medieval Studies (september 2001) dr. Bryant-Abraham zapiše med drugim (z ljubeznivostjo The Augustan Society): »Raziskani bi morali biti vsi napisi, ki so povezani s časom Filipa Makedonskega pred časom helenizacije njegovega sina Aleksandra, ki se je zgodila pod pokroviteljstvom Aristotela. Zato bi morali spodbuditi in podpreti tesno sodelovanje makedonskih in grških raziskovalcev. Vzpodbuda za delo v tej smeri so odkritja Anthonyja Ambrožiča, ki je uspešno dokazal venetsko prisotnost v helenističnem mestu Dura-Europos, ki ga je Aleksander zasnoval v sirski puščavi in so ga uničili Sasanidi v letu 256 po Kr., kakih 400 let pred prvim domnevnim vdorom Slovanov na Balkanski polotok. Ti venetski napisi iz Dura-Europosa nudijo pomemben, čeprav še vedno posreden, dokaz, da bi Aleksander in njegovo makedonsko ljudstvo prav lahko bili Veneti« (str. 87).

Glede uporabe slovenskega jezika kot pripomočka, ki pomeni prelomno točko v tolmačenju, dr. Bryant-Abraham na str. 86 istega prispevka pravi, da mora »slovenščina v resnici odslej zasesti svoje mesto edinega preživelega narečja venetščine. …« Na str. 83. dr. Bryant-Abraham nadaljuje z besedami, da zato »velika vrednost izjemno ohranjenih slovenskih narečij pri tolmačenju teh napisov dviga ugled slovenskega jezikoslovja in lahko ta alpska narečja celo družno sprejmemo kot ‘mater vseh slovanskih jezikov’«.

 Kot odziv na vzpodbudo iz smernic iz gornjih prispevkov je bilo nato uspešno razvozlanih 24 starofrigijskih napisov. Splošno gledano, predstavljajo le-ti celotno starofrigijsko prizorišče v smislu, da je bilo njihovo prečrkovanje samo nesporno. Preostale napise vidimo kot eno- ali dvobesedne delce ali pa so tako skromno ohranjeni, da obstaja znatno akademsko razhajanje o tem, katero črko natančno velja pripisati mnogim od njihovih simbolov.

Dešifrirani deli spadajo v obdobje od 8. st. pr. Kr. do sredine 4. st. pr. Kr. Jasno je, da je bil to jezik Frigijcev, ki so se v Anatolijo preselili na začetku 12. st. pr. Kr. in zapolnili praznino, ki je nastala z razkrojem Hetitskega kraljestva. Kaže, da je bila naselitev v glavnem miroljubna. Glede na to, da so bili Grki na Egejski obali na zahodu tedaj vpleteni v tako imenovano trojansko vojno, so s skrbjo opazovali premike na Anatolski planoti na vzhodu. Njihovi zapisi vedno znova vztrajajo pri tem, da so Frigijci prišli iz Makedonije in Trakije.

Ker je stara zgodnja slovanščina nenehno prisotna v napisih iz Dura-Europosa, najpozneje so ji raziskovalci pripisali čas 170 let po Kr., ji lahko sedaj sledimo nazaj do prvih makedonskih priseljencev v Anatoliji izpred 3200 let. V luči novih dokazov na frigijskih napisih lahko mirno zaključimo, da spadata kralj Midas, ki slovi po »zlatem dotiku«, kot tudi kralj Gordij, povezan z »gordijskim vozlom«, v to jezikovno in kulturno dediščino. Nadalje lahko sedaj z gotovostjo trdimo, da sta Filip Makedonski in njegov čudežni sin Aleksander tudi prispevala v to povsem negrško jezikovno zapuščino. In nazadnje, z besedami dr. Bryant-Abrahama, »Makedonci so danes popolnoma upravičeni, da to kulturno in jezikovno dediščino zahtevajo nazaj«.

 (Objavljeno v knjigi Anthony Ambrozic, Gordian Knot Unbound, Cythera press, Toronto, 2002. Prevedeno z dovoljenjem avtorja za objavo v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri III., ki bo izšel spomladi 2020.)