Ploh ut palente

Elida Dobrinja

Je bla anbot ena mama in je imela puno utruk. Rada je jih je imela vse. Ni imela kaj jin dat jes eno jin je čjuhala palento. Je blo malo te palente. Lih za eno dobro pest, ti utruce pa lačne. Su sa uni veliki utruce gnjale ukulen mame eno kotla s palento in krčale: »Jas, jas, daj mana, daj mana (meni)!«, manjše otroke pa so odrivali stran, še posebej ta najmanjšega. Mati ni znala, kaku bi lahko dala anka ta mikinme utruke kaj za jes. Sa ja spunla. Ja pregradila vrata sis anen plohan, taku na počes, da sa ja dalo prit čes, ma sa ja moglo skočet. Ano ja rakla ten sojen utrokon: »Uni ki bo prvi pršo čes ploh, bo dobo največje kus palente!« Eno su sa zakadele ti taveliki utroce in poskakali vse ven čes ta ploh in čes vrata. Ja ostal samo ta miken votrok na tej strani ploha, ki ni revau skočet čes eno ki su ga anka ta većje odrivali na stran in nazot. Ni revau nanka bet žalosten ta miken, ki ga je vre mama poklicala in mi dala najvećje kus palente, dokler su ble ustale utroce veneh!
Po pripovedovanju moje mame Lede Dobrinja. Njej je pa povedala njena nona ut Kavalićj Karlina Bembič.
Naslovno fotografijo avtorice je posnela Milena Piciga, 2019.