BERT PRIBAC – In memoriam

V sredo, 13. 5. 2020, je za vedno zatisnil svoje utrujene oči Bert Pribac, magister informatike in bibliotekarstva, pesnik, publicist in prevajalec. Rodil se je 16. 1. 1933 v Srgaših nad Koprom materi Terezi, roj. Dodič, in očetu Simonu, kot deveti izmed šestnajstih otrok. Po končani gimnaziji v Kopru je 1959. leta absolviral primerjalno književnost v Ljubljani, a je pred diplomo z ženo in majhnim otrokom emigriral. Kot študent je bil namreč občasno prevajalec pri jugoslovanski razmejitveni komisiji z Italijo, čemur so sledili pritiski nanj, da bi vohunil, kar pa se mu je uprlo. Sledil je glasu sovje vesti ter se je med verjetno lepo režimsko kariero in ohranitvijo lastnega dostojanstva odločil raje za kalvarijo begunstva. Čemur so potem sledili tudi vsi njegovi bratje in sestre ter oba starša, zaradi česar se je Pribca vse življenje polaščala tesnoba, ko je razmišljal, kako težko in neizpolnjeno je bilo njihovo življenje. Dejal je še, »da jih v svojih sanjah in molitvah išče v Božjem spominu in upa, da jih bo kdaj našel«. Njegova pokončna drža je potem postala njegova stalnica, ki ga je spremljala vse življenje. Še celo v tujini je bil najprej v Trstu in potem še v Nemčiji tarča neuspešne ugrabitve s strani represivnih jugoslovanskih služb. Zaradi česar se je v Nemčiji zatekel pod varstvo zavezniških vojaških sil, ki so mu svetovale odhod v Avstralijo. Kar je tudi sprejel in z družino pristal na novi celini z dvema culama v rokah, zložljivim vozičkom za otroka, z nekaj drobiža v žepu in kot je dejal v intervjuju za Primorska srečanja (št. 255/2002), »z veliko zagrenjene mladosti za seboj…Bili smo utrujeni kot zemlja…,a v srcih so nam tlele iskre upanja, nečesa neizrekljivega«. In zgodil se je čudež. Za človeka, ki si je vse življenje marljivo nabiral znanje in je že do mature  prebral okrog dva tisoč knjig, pa aktivno obvladal tri velike evropske jezike in zraven tega še tri za silo, ni bilo namreč nič nemogočega. Začel se je preživljati s težkim fizičnim delom, vmes opravil maturitetni izpit iz angleškega jezika, magistriral iz informatike bibliotekarstva na Univerzi v Sydneyu in postal direktor bibliotekarske službe v avstralskem zveznem ministrstvu za zdravstvo. Dejal je, »da ga je Avstralija sprejela prav materinsko…, pa da je ne more več spraviti iz spomina in da duševno še vedno biva v dveh deželah…« Postal je tudi avstralski svetovalec za medicinsko bibliotekarstvo in informatiko pri svetovni organizaciji za zdravstvo (WHO) in se v tem svojstvu udeležil številnih posvetov in predavanj na skoraj vseh celinah. Ustvaril si je dom in družino ter ima iz dveh zakonov troje sinov, dve hčerki pa je izgubil še pred njunim rojstvom. V triinštiridesetih letih zdomstva se je razdajal tudi za slovensko skupnost v Avstraliji na vseh mogočih področjih, tudi pri vzdrževanju stikov z matico ter ima pomembne usluge, da je Avstralija med prvimi priznala samostojno državo Slovenijo. Trudil se je tudi za premagovanje nazorskih razlik med izseljenci, a mu je to težko uspevalo. Kot politični begunec je bil namreč za projugoslovanske kroge kompromitiran, za desničarje pa s svojim preteklim sodelovanjem z režimom sumljiv jugo-agent. Poskušal je razumeti ene in druge, ohranjal svojo neodvisno držo ter se najraje družil s preprostimi Brkinci, Kraševci, Vipavci, Prekmurci idr. In pred tremi desetletji, ko je previharil svoje viharje, se je začelo Pribčevo postopno vračanje v staro domovino. Najprej z vse pogostejšimi obiski, ko je doživljal zelo topel sprejem, in med katerimi si je tudi zgradil nov dom v Srgaših, da bi se leta 2005 spet dokončno ustalil v svoji rojstni vasi, kjer je po svojih močeh še naprej ustvarjal in delal bilanco svojega viharnega življenja. Zraven tega je negoval svoj vinograd in oljčni gaj in se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. Ostal je širok, odprt, človeški, z razprtim srcem na dlani. Vse, kar se mu je primerilo v življenju, je poskušal razumeti. Ni gojil nobenega žolča, niti do tistih, ki so bili v krutih časih do njega kruti. Bil je spravljen s seboj ter je to spravno držo žarčil tudi v okolje.

Pribac je eden najvidnejših književnih ustvarjalcev Slovenske Istre. Izdal je sedem pesniških zbirk, v katerih je v veliki meri opeval  Istro in njene ljudi. Najprej Bronasti tolkač, 1962, V kljunu golobice, 1973, in Kiss me Koštabona – Poljubi me Koštabona, 2003, pa zbirke Vonj po jasminu, 2008, Prozorni ljudje, 1991, razširjeni in novi Bronasti tolkač, 2000, ter zbirko satiričnih pesmi Podobe zlodjev in svetnikov, 2010. Bronasti tolkač je bil sprva prepovedan v Jugoslaviji in smo ga prijatelji in znanci tihotapili in si ga razmnoževali s kopiranjem. Na internetu je predstavil svojo zbirko pesmi v angleščini Windows from Brindabellas (Vetrovi iz Brindabelskih gora) in na koncu še otroške zgodbice Trinajst plus tri. V že navedenem intervjuju je avtor dejal, da so bile njegove pesmi v izgnanstvu vsaj sprva »ena sama velika tožba, izpoved situacije, ko nimaš poslušalca, a veš, da se ti mora duša razkričati, ker drugače lahko umreš od same žalosti… Pa da so kot studenci njegove zavesti ter jih je pustil, da tečejo prosto kot voda po koritu  potoka«.  Kot skromen prispevek k spravnim naporom je leta 2000 objavil knjižni esej Slovenske spravne motnje. Ob sporu okrog razmejitve v Istri pa je leta 2010 izdal študijo Piranski zaliv je lahko samo piranski ter istega leta tudi  knjigo Tam pod južnim križem, o kateri je Peter Kovačič Peršin zapisal, »da gre za knjigo o slovenski usodi današnjih dni«. Pribac je tudi plodovit prevajalec in posrednik med avstralsko in slovensko literaturo. Prevedel je iz angleščine v slovenščino tri zbirke poezij: Konec sanjske dobe (antološki prerez sodobne avstralske in aborigenske poezije), 2003, Vesolje okrog kuščarja (izbor avstralske poezije  20. stoletja), 2003, in Zajemalka časa (izbor petih avstralskih pesnikov, skupaj s Tejo Pribac), 2005. V angleščino je prevedel Pavčkovega Jurija Murija in libreto Planinske rože Radovana Gobca ter svoj prevajalski opus kronal  še s prevodom Zlatega čolna (Golden boat), to je širokega izbora pesmi Srečka Kosovela. Ob predstavitvi zbirke v prostorih slovenske ambasade v Londonu, septembra 2010, ki se je je udeležil tudi Pribac, je založnik Chris Emery Hamilton napisal na spletu, da je bil to eden najlepših dogodkov v njegovem življenju. Pribac pa je pri tem oddal, da tudi v njegovem. Iz francoščine je prevedel tudi znamenite pesmi Omarja Khajama Rabaijatije, 2007, in prevedel v angleščino pesmi Mile Kačič, Vanje Strle in Kosovelove pesmi v prozi. Obsežno je tudi njegovo družboslovno in predvsem strokovno publicistično delo (prek 50 daljših tekstov v angleščini), ki ga Pribac postavlja v samo središče svojega bogatega ustvarjalnega življenja. Kot npr. zelo odmevni strokovni deli Dvestoletna spominska bibliografija avstralskega zdravstva (1988), ki ji je bil pobudnik in sourednik, ter se še danes uporablja  v avstralskih biomedicinskih  knjižnicah, in pa Health and Medical Libraries Online Catalog (HEMLOC) kot prvi online knjižnični katalog v Avstraliji.

Leta 2012 ga je predsednik republike Danilo Tuerk odlikoval z Redom zaslug za prizadevno uveljavljanje istrske kulture in za prispevek k premoščanju slovenske politične razdvojenosti. Leta 2010 se je žirija Kocjančičeve nagrade nagibala k izboru Pribca za nagrajenca, a so koprske Popovičeve občinske oblasti dale vedeti članom žirije, da Pribac v MO Koper ne bo potrjen, ker da je član lokalne opozicijske stranke Oljka. Leta 2012 je žirija izbrala za nagrajence avtorja tega prispevka in Berta Pribca, a je peščica izolskih rdečih Kmerov  preprečila podelitev nagrade prvemu ter je kot kolateralna škoda nastradal tudi Pribac. Kljub njegovemu izjemnemu intelektualnemu opusu. Z dvakratno preprečitvijo podelitve Kocjančičeve nagrade mu je bila tako storjena prava kraja.

Koper, 20. 5. 2020                                                                                                    Milan Gregorič