ČERNIDE IN VARDE

Leda Dobrinja

Černa varda ali vahta

                V obstoječih objavah o černidi naletimo na dosledno tolmačenje černide kot černe vojske zaradi domnevnih črnih oblačil te ljudske vojske. Ta domneva se je tako razširila, da je prešla v ljudsko izročilo. Inačico černide kot črne vahte najdemo v ustnem izročilu Lokve, Prelož in bližnje okolice,[1] in sicer v povezavi s čuvanjem skupnosti preko staroverskega izročila.

»To, da so preloški staroverci imeli nekakšne gvardjane (stražarje) ali vahto, ki so imeli posebne gorjače iz glovenj z železnim klinom, mi je namignila tudi Hana … Glovnja je bila odebeljeni del zakrnele hrastove veje, na kateri je zrasla bela omela. Iz njih so Kraševci za obrambo pred roparji izdelovali posebne gorjače, ker je bil ta del lesa izredno trd in obstojen. V odebeljeni del so namreč zabili še oster železen sekač.« V besedilu nato preberemo, da so črni gvardjani ali vahta dobili vzdevek po črnih kučmah in ogrinjalu iz črne ovčje kože. Obraz so imeli zakrit, za pasom pa bodalo, čez ramo so nosili gorjače iz glovenj. Imeli so nalogo varovati tiste, ki so še verovali po starem. Tako jih je opisana Hana po spominu svoje babice. V Prelože naj bi prišli kot priseljenci uskoškega porekla in naj bi bili po veroizpovedi pravoslavci, ki so sčasoma prestopili v rimskokatoliško vero, vendar so vzporedno prikrito še vedno ohranili staroverske običaje.[2] Prvine iz opisa so ponazorjene v risbi, kjer je izpostavljena črna barva kožuha in kučme ter tip oblačila z značilnimi gumbi in opankami iz balkanskega kulturnega prostora. Naj tu omenimo, da se je v južni Istri podobna palica z batom na eni strani ohranila kot del pustne oprave pod nazivom bačuka.[3]

Na sliki 1 predstava o vardu na obhodu v Istri (narisala Vesna Mavrič, 2020). Na sliki 2 kmečka vojska v uporih in slika 3. kako si je ljudska domišljija predstavljala črno vahto na Krasu (risba iz dela V siju mesečine avtorja B. Čoka).

V kraškem izročilu izraz černida ni izpostavljen in tudi vloga črne vahte se od nje razlikuje, vendar je povezava z njo očitna. Prav tako ima skupne točke z vardo in kot bomo videli v nadaljevanju, je vse troje povezano. Na Krasu sta se v zvezi s tem usidrala dva podatka, in sicer (najverjetneje napačna) trditev o črni barvi oblačila ter spomin na vdore in naselitev uskokov. Uskoški vpadi so del srednjeveške zgodovine našega prostora, zagotovo pa ne dovolj natančno raziskani, saj se je o priseljevanju z Balkana v begu pred Turki (in naseljevanju zaradi kug) oblikoval stereotip o večinski priselitvi. Vardevanje in vahtanje pa je bilo nedvomno del staroselske obrambe.

Ali je bila černida sploh črna?

A ostanimo pri trditvah, da je šlo pri černidi in tudi pri črni vahti za črno barvo oblačil. Za primerjavo o stanju v našem prostoru in načinu oblačenja v tistem času na Slovenskem si lahko pomagamo z opisi kmetov v kmečkih uporih, kjer se je v obrambi svojih pravic zbrala »ljudska vojska«. To se je zgodilo večkrat, omenimo pa le vseslovenski kmečki upor 1515 ter tolminski kmečki upor leta 1713, ko so se upirali tudi na Čepovanskem v Brdih, pa tudi Brkinci, kmetje v rihemberškem, štanjelskem in svetokriškem gospostvu, in tudi kmetje gospostva Devin, Novi grad in Socerb.[4] Uporniki niso nosili uniform, nedokazana je črna barva černide in tudi enotna barva »ljudske straže«. Prav tako lahko dvomimo o uniformiranosti na hitro skupaj spravljene »vojske«. Nelogično tudi je, da bi oblačila barvali tako s stališča stroškov (če je bila črna naravna barva za barvanje blaga sploh na voljo) kot tudi primernosti barve (naravna rjavkasta barva sukna je bolj varovalna). O črni barvi ovčje kože govori že slovenski rek »biti črna ovca«, črni ovčji kožuhi so bili lahko prej izjema kot pravilo. Temu, da se je ta barva vojske prijela, je verjetno pripomoglo tudi to, da črno v ljudskem nezavednem predstavlja močno prvobitno in bajeslovno prvino. Črni mož je eden od podzavestnih pralikov, orko je povezan s črnim in vsi se tudi spomnimo otroške igre kdo se boji črnega moža; pa tudi sicer je barva povezana z nočjo, neznanim in strahom. Izvora besede černida torej še nismo odkrili. Kaj je potem pravzaprav pomenila? Da si na to dokončno odgovorimo, naredimo še korak nazaj in ponovno v Beneško Slovenijo oziroma Karnijo.

 Karnija in černida

Konec avgusta 2019 je alpsko jadransko državljansko kulturno gibanje FOGOLÂR CIVIC iz Vidma italijanskemu tisku poslalo uradno sporočilo: PRED 541 LETI SO KARNIJCI ZAUSTVILI TURKE PRI “TERMOPILAH” DOLINE INKAROJO (Val d’Incarojo) in “Fogolar civic je to bitko, ki so jo v veliki meri bíli  oboroženi domačini – tako imenovale černide, furlansko-venetska inačica kasnejših in mnogo bolj poznanih tirolskih »Schützen” – prevzel kot eno od osrednjih točk zgodovinske epopeje državljanske obrambe, na katero je vredno ponovno opozoriti tudi v današnjih časih.”[5]

Spominska plošča in prevedeno sporočilo o obletnici bitke med černido in Turki v dolini Inkarojo (Val d’Incarojo) v Karniji

           In prav Karnija nam bo morda pomagala razvozlati vprašanje tega imena. Černido so poznali v Beneški republiki, ki jo je angažirala ob tujih napadih in plenjenju. Lahko pa sklepamo, da je obstajala tudi pred okupacijo Benečanov. Ena od osnov za sklepanje je pravilna posejanost ledinskega imena Varda v severni Istri. Če pogledamo njihovo lego, lahko zaključimo, da gre za varovalni sistem, ki je po vsem sodeč starejši od navedb černid v virih.[6] Ta sistem po slemenih šavrinskega gričevja seka obrambni pas iz časa Beneške republike, ki teče ob Kraškem robu. Obrambni stolpi od Muhovega gradu, Strmca (Socerba), Črnega Kala, Podpeči, Kubeda, Starcev pri Gradinu, leži večinoma na skalah – ki so bele barve. Ime Črni Kal, ki ga skupaj z drugimi okoliškimi imeni Černotiči, Černica damo v zvezo z obrambnim sistemom, kjer je sodelovala černida, ležijo na krasu, ki je bele barve. Prav tako se na goratem območju nahaja Karnija in Karnijske Alpe (Alpe so etimološko najbolj povezane z belim preko Alpe – albe – bele). In prav s temi predeli ima opraviti černida. Poglejmo si, kake so povezave.

Pri etimoloških razpravah o Karniji, Karnih, Kranjcih se mnogi raziskovalci vračajo na koren kar-, ki je povezan s kamnitim in kraškim. Povzetek zgodovinskih virov o tem je povzela dr. Duša Krnel Umek v prispevku Karni in Kranjci v prejšnjem zborniku in med drugim posredovala vire, ki povezujeje besedo karn s pečino.[7] Po Davorinu Trstenjaku naj bi beseda karn tudi v slovenščini pomenila pečino in je Krn še danes ime gore.[8] V istem prispevku pa najdemo tudi logične povezave med Karnijo, Kranjsko pa tudi Kvarnerjem na eni strani ter krajino in pokrajino na drugi. Avtorica navaja zgodovinarja Simona Rutarja, ki je razlagal, da ime Kranjsko izvira iz slovenskega pojma za krajino oziroma pokrajino. »Krájina pomenja ‘domačo zemljo’ in Krajinec je domačin, domorodec’.«[9]

Preden se vrnemo na povezavo med Karnijo in pokrajino, ugotovimo še, da prvi del besede černida dobimo preko glasovne premene iz karn v čer, pri čemer obe označujeta večjo ostro skalo. Premena od ka- v če- je vidna na primer pri priimku Karnel – Černel ali pa pri krajevnem imenu Katinara, ki se po domače glasi Ćietnara. Povezavo med kamnitim, kraškim in čerjo pa zasledimo tudi pri krajevnem imenu So-čer-ga, kjer v naravi najdemo stik dveh kraških žil.[10] Iz tega lahko sklepamo, da je beseda černida tako pomensko kot glasovno povezana s čermi, skalami, krasom (belim torej in ne črnim). Kaj pa zadnji del besede? Odgovor na to se nam je porodil ob pogledu na verigo šavrinskih Vard ob trčenju z beneškim obrambnim sistemom vdolž Kraškega roba in na postojanko černide nad Črnim kalom z vrha kubejske Varde.

Černida in varde

                Prvič smo na skupni imenovalec varovanja med černido in vardo prišli v Istri. Tu so sicer ostala le ledinska imena, a če se je ime določenega slemena ali točke prijelo, pomeni, da je tam šlo za nek stalen pojav. Po vsem sodeč gre za nekdanje stražne točke, kjer so se odvijali redni obhodi za opazovanje dogajanje v okolici. Logično je tudi sklepanje, da je bilo to le del obrambe. Černida je potemtakem označevala černo, skalnato in hribovito vardo. Varda je bila mesto obhoda, beseda pa označuje tudi stražarja (vardjana) in v širšem smislu pomeni ljudsko obrambo. Ali za to predpostavko najdemo kako potrditev? Vrnimo se v Karnijo.

Zuc della Guardia v dolini Inkarojo v Karniji, v bližini katere je černida l. 1478 premagala turško vojsko

Ko smo iskali dolino Inkarojo, kraj znamenite bitke černide proti Turkom, smo v bližini zasledili tri vrhove, od katerih se eden imenuje Zuc della Guardia. In čeprav najdemo v Alpah in na širšem območju še več Vard[11] in čeprav je ime vrha prevzelo italijansko obliko, je to eden najpomembnejših dokazov o povezanosti med černido in varovalnim sistemom po vrhovih hribov in nad prelazi. Veliko očitnejša pa je povezava, ki se je ohranila v Istri.

Ob pogledu na karto z verigo šavrinskih Vard vidimo, da črta na neki točki trči na Kraški rob ter obrambni sistem z utrdbami, ki je za časa Beneške republike. Izhajajoč iz predpostavke, da so staroselska ljudstva za svojo obrambo skrbela sama: tako za nadzor kot za odvračanje napadov, lahko predpostavimo, da so ledinska imena slemen Varde obstajala pred Beneško republiko. Možno je tudi sklepati, da so ljudstva po potrebi sestavila svojo obrambo ali vardo. V tem smislu lahko končnico –da pri černidi povežemo z vardo. Černida tako pomeni dobesedno ČERNO VARDO (gorsko, hribovito, povezano s skalnimi območji, ki simbolično sporoča tudi, da gre za neprebojno obrambno silo), po drugi strani pa tudi KRAJINSKO VARDO, to ju ljudsko, domorodno obrambno silo. V prid tej trditvi se vrnimo k italijanskemu spletnemu viru.

Veriga šavrinskih Vard trči na srednjeveški utrdbeni sistem ob Kraškem robu. Šavrinske Varde so označene v rdeči barvi, utrdbe so temno vijoličaste, lega Črnega Kala, Črnotič in Črnice ter smer Kraškega roba v svetlo vijoličasti barvi.

Černide in krajine

                V poljudnem prispevku o beneških krajinah[12] avtor pravi, da je beneška vojska poleg na jedro pehotnih regimentov in rednih specialnih oddelkov lahko računala tudi na černide ali na krajine. Černide da so bile pomožne narodne enote teritorialnega nabora in sestavljene v glavnem iz kmetov; služile naj bi občasno in tvorile oddelke s podobnimi uniformami in usposabljanjem kot poklicna vojska. Taka vojaška obveznost, po duhu podobna sodobni švicarski vojski, je veljala za vso kopensko državo, od Adde do Istre, trdi avtor. Na čezmorskem ozemlju, to je na drugi strani Jadrana, pa navaja, da so obstajale druge milice, imenovane krajine; »imele so posebne značilnosti, saj je imel od najstarejših časov vsak narod svoje milice, saj je bila tako kot danes vsaka etnična skupnost v boju z drugimi in vsi skupaj v sporu z grozečo turško bližino, katerih vpadi so bili stalni.« Avtor ne navaja virov, na katere se naslanja pri gornjem opisu, po spominu skuša tudi rekonstruirati izgled uniforme dalmatinske krajine in drugih rodov. Pri tem velja omeniti, da nobena ni bila v celoti črna. Za dalmatinske krajine pa pravi, da so bile to gverilske enote s pisanimi narodnimi uniformami in bogate s pentljastimi zaponkami. Avtor kot izraz za ljudsko vojsko uporablja besedo krajina, in ker gre pri tujih avtorjev za pregovorno netočnost pri povzemanju izvirnih staroselskih besed, obstaja možnost, da je bila krajina v tesni povezavi z domorodno vojsko tudi pri černidah. Po vzporednicah z dalmatinsko krajino so tudi černide po vsem sodeč pomenile krajinsko vojsko ali domorodno vardo.

Odlomek iz prispevka Župani, černida in varde; celoten prispevek v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri III.


 

[1] Boris Čok, V siju mesečine, Založba ZRC, Ljubljana 2012.

[2] Kot vir za priseljenstvo je naveden rodoslovec Robert Fonda.

[3] Pričevanje proučevanje starega slovenskega bajeslovja in ljudske glasbe Slave Batista iz Kopra. Pomenljiv je tudi izraz »bat-čuka«, pri čemer bat pomeni kladivo (nekaj, s čimer se udarja), čuk pa se pojavlja v različnih povezavah, ne nazadnje v imenu Zuc della Guardia (dobesedno Vardin čuk) v Karniji. V Prestranku pa čuk označuje nekakšen cepin, nasajen na toporišče kot za sekiro, s katerim se mahne po hlodu v skladovnici, da ga lahko potegneš k sebi.

[4] Veliki tolminski punt, vir: https://www.tolmin.si/objava/89688, ogled 31. 1. 2020.

[5] Prispevek na povezavi:

http://aquileianova.altervista.org/541-anni-or-sono-le-termopili-carniche/?fbclid=IwAR2RcMAJoQ_bjc6nThfM0aQgv3q_s7jIBEW_NC7BSiktJ3BYqLmETCPfQ6k, ogled dne 10. 1. 2020. O staroselskem ljudstvu Karni in njihovi povezavi s Kranjci in Slovenci je pisala dr. Duša Krnel Umek v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri II., 2017.

[6] Glej tudi prispevka o vardah/Vardah v I. in III. poglavju tega zbornika.

[7] Slovensko staroselstvo in Istri II., Vita, zavod za kulturo in izobraževanje, Koper 2017, str. 30, še posebej primerjaj vire med opombami od 63 do 99.

[8] Davorin Terstenjak, O starih Karnih, str. 249.

[9] Simon Rutar, Kranjsko-Krájina, Ljubljanski zvon 4/1884, št. 1, str. 46–47.

[10] O tem v prispevku o Sočergi v našem zborniku II. iz leta 2017.

[11] Glej prispevek Andreja Šiška o vardah v I. poglavju tega zbornika.

[12] Millo Bozzolan, Una craina dalmatina arruolata dall’autore, https://www.venetostoria.com/?p=15504, 15. 5. 2019, ogled 3. 2. 2020.

[13] Podatek je zapisal Dekančan Darjo Gregorič na Facebooku kot komentar pri objavi o dekanski Vardi na fb Ali je v Istri še kdo živ?!, 2019.

[14] Mimogrede, beseda veča dobesedno govori, da gre za zbor starešin. Eden o prvotnih pomenov besed veli  in  veči (večji) je bil očitno tudi star. To izraža beseda večer (v Istri večaer) v smislu stari del dneva, v tržaškem italijanskem narečju pa rečejo staremu človeku »večo« (v it. vecchio). Ostanek zbiranje starešin je tudi v izrazu senat (senex v lat. pomeni star).