Gorska pravda

Rok Melink

                                  

Relief s panterjema ob trti, na pročelju znamenite slovenske stolnice v Svatnah (Gospa sveta) na Koroškem. Relief, kot je dognano, izvira iz obdobja slovenskega kraljestva-države Norik. Panterja držita s prednjima tacama rog izobilja ob kamniti vazi, iz katere buhti trta, ki predstavlja vir življenja in zdravja.   

Posebno vrsto stare demokratične ureditve pri Slovencih predstavlja tudi Gorska pravda ali gorski zbor, kot so imenovali zborovanje viničarjev ter posestnikov vinogradov. Gorica je namreč star slovenski izraz za vinograd na najugodnejši legi – na gorici ali griču. Od tod tudi naziv Gorska pravda. Na Štajerskem npr. še danes rečejo vinogradu gorica. Dognano je, da so se Slovenci že od nekdaj bavili z gojenjem trte, česar bavarski naseljenci, ki so se priseljevali v slovenske dežele, niso poznali. Prav tako ga niso poznali tudi Langobardi. Avari npr. so ga spoznali šele pri obleganju slovenskih dežel, kot navajajo bizantinski pisci, kar je dodaten dokaz o avtohtonosti in zelo starem izvoru Slovencev. Če bi kdo tu bival pred nami in bi se mi vinogradništva naučili od »staroselcev«, zakaj se ga potem niso tudi Langobardi, Avari in Bavarci?

Na Slovenskem je bilo gojenje vinske trte razširjeno že pred Rimljani. O tem pričajo številne arheološke najdbe in spomeniki. Pa še eno zanimivo dejstvo; še pozno v srednjem veku in še potem so Slovenci gojili trto tudi na Koroškem in Zgornje-Krajnskem, kjer podnebje že dolgo več ne ustreza pogojem za vinogradništvo (kar dokazuje, da je še slabih nekaj stoletji nazaj bilo podnebje tam milejše in ugodno za vinorejo). O tem pričajo številne tedanje listine in imena krajev. Npr. listina iz leta 944 priča o vinogradih v Junski dolini, ki so bili s strani Briksenskega škofa Albuina podarjeni cerkvi. V listini Solnograških(Salzburg) nadškofov iz leta 1091 pa je izpričano, da je samostan v Št. Pavlu na Koroškem dobil dva vinograda. V listini iz L. 1103 pa, da je samostan v Št. Lambertu dobil vinograde v Sulmtalu. V življenjepisu slovenske plemkinje, sv. Eme Karantanske pa je zapisano, da je darovala vse svoje vinograde okoli Trušenj in Ostrovice na Koroškem, samostanu na Krki (nem. Gurk) na Koroškem, ki ga je ustanovila L. 1043.

Na območju Velikovca na Koroškem npr. se je vse do danes ohranilo krajevno ime Št. Jurij na vinogradih. Na Šmarjetni gori pri Kranju in na Kamnitniku blizu Škofje Loke so imeli Brižinski grofje svoje vinograde; vzdrževali so se ti vinogradi še do XVI. stol.. Tudi za Žitaro Ves (Žitara Vas) na Koroškem imamo arhivske dokaze, da se je gojila tam trta še v XV. stol.. Imena krajev ali zaselkov, kot npr. Vinice pri Sodražici, Vincarji pri Škofji Loki itd., nam zgovorno pričajo o vinoreji na omenjenih območjih, dokler je bilo podnebje tam še ustrezajoče. Tudi Blejska okolica je imela še v XI. stol. mnogo vinogradov…

Gorski zbori

Gorski zbori so tako kot vaški, potekali pod lipo (slovenskim drevesom življenja), ki v tem primeru nastopa kot »sodno drevo«, čigar pojav se v tem, kot tudi v drugih primerih pokaže kot nadnaravni simbol – kot božje drevo, kar izvira še iz predkrščanskega časa.

Gorski gospod, zastopnik gosposke, pod katero so spadali vinogradi, je enkrat, dvakrat, po potrebi tudi trikrat na leto sklical mejaše, t. j. posestnike vinogradov (meščane, kmete, graščake) ter sogornike (najemnike vinogradov) na gorski zbor, ki se je vršil navadno pod lipo pri kamniti mizi ali pa v kaki cerkvi. Izmed njih je izbral zaprisežene prisednike, navadno skupaj z njim dvanajst po številu (dvanajstija), kot pri ostalih starodavnih slovenskih pravdnih javnih zborovanjih (političnih, verskih…). Za vse te vaške zbore je v stari Slovenščini obstajal naziv »veča«, ki sega še v prazgodovinski čas.

Dvanajstija in njeno zborovanje ali »veča« ob laštri – pomenljivi družbeno-politični in duhovni kamniti mizi pod lipo.

Dvanajstija je bila sestavljena iz dvanajstih izvoljenih vaških mož, ki jih je izvolilo ljudstvo, ne pa plemstvo. S tem je dokaz o demokratični družbeni in sodni ureditvi slovenske vasi. Dvanajstiji je načeloval župan z enajstimi prisedniki, izvoljenimi s strani ljudstva, ki so predstavljali sodnike, med katerimi je bil tudi dehnar (duhovni mojster). Dvanajstija je predstavljala višjo sodno oblast vasi(in njenih okoliških zaselkov), kar priča, da je na Slovenskem že sama podeželska družbeno-politična ureditev, imenovana vas, vaška srenja ali tudi sosednja, predstavljala samostojni državotvorni kodeks. »Sosednja« se je reklo širšemu območju vasi, torej skupaj z okoliškimi zaselki, ki so spadali pod istega župana, oziroma pod dotično dvanajstijo.  Zgovorno dejstvo je tudi, da se je slovenski izraz »veča« uporabljal tako za vaške pravdne zbore, kot tudi za višje plemiške(grofov, knezov ali kraljev, vojvod, nadvojvod…). Šele v današnjem času so nam namerno vsilili tujski izraz »parlament«, zato da ne bi imeli svojega lastnega, ki je veča.

Pri slovenski vasi so bila zemljišča med seboj razdeljena in ločena med posamične  družine, enako kot hiše oziroma domačije. Te ureditve podeželja, imenovane »vas«, narodi južno in jugovzhodno od nas (Srbi, Črnogorci, Bolgari, Bošnjaki…) niso poznali in so živeli v nekakšnih velikih rodovnih družinah, ki se jim je po srbsko reklo »zadruga«, po Bolgarsko pa »rod«. Temelj zadruge je bila velika družina s skupnim poljem in ognjiščem, kjer živijo vsi skupno, ded in sinovi z družinami in nosijo svoje drugo ime (priimek) po skupnem pradedu. Vodja take družine ali klana je bil najstarejši ded v zadrugi, ki se mu je reklo tudi starešina in ni bil izvoljen z glasovanjem. Podobne temu so bile tudi »staronemške« sippe.

Sippa ali gotsko tudi sibja prav tako ni poznala delitve zemlje na posamične družine in je bila organizirana klanovsko, vsled česar so »germani« tudi tako hitro sprejeli rimski sužnjelastniški fevdalizem za svojega in mu najzvesteje služili. Torej nič podobnega slovenski podeželski ureditvi, imenovani vas ali vaška srenja in njeni demokratični pravdi, dvanajstijam, demokratičnem ustoličevanju plemstva… Slovensko plemstvo je bilo izvoljeno demokratično, s strani ljudstva. Nista ga imenovala plemstvo ali vojska, kot pri sužnjelastniškem fevdalizmu, ki je bil značilen za krščansko Evropo. Pri slovenskem pravu (institutio Sclavenica, Slavica lex) ali pravdi v slovenski državi Karantaniji je bila meddrugim ena od poglavitnih posebnosti,  da je imela tudi ženska izenačeno družbeno in politično opravilno sposobnost, plemstvene (tudi dinastične) in imovinske zadeve so se prenašale tudi po ženski strani, imela je svobodno odločanje pri darovanju…, kar ni bilo značilno za noben drug narod, ki nas je obkrožal.

Število dvanajst

Dvanajstija, ki je temeljila na številu 12-ih mož, nam zaradi tega mističnega in apokaliptičnega števila samo še potrjuje, da je bila družbena organizacija slovenske vasi starodavna, nedvomno še predzgodovinska. Dvanajstica je kozmično število. Sumerci in stari Egipčani npr. so že delili leto na dvanajst mesecev. Tudi v stari zavezi dvanajstica ni redka, npr. 12 sinov očaka Jakoba, ali pa v novi zavezi 12 apostolov. Tudi v Apokalipsi je dvanajstica najpomembnejša, kjer popolnoma prevladuje v izmerah in podobi nebeškega mesta, ki ima 12 turnov. V njem se nahaja tudi drevo življenja, ki rodi 12-krat na leto (vsak mesec torej) svoj sad.

Tudi slovenski gorski zbori so delovali po sistemu dvanajstije. Na čelu dvanajstije pri gorski pravdi je bil »gorski župan«, imenovan tudi rihtar. Ob njem pa kot najuglednejši prisednik »gorski mojster«, ki je imel dolžnost skrbeti za red v vinogradih, t.j. paziti, da so se popravljale poti in meje ter vinogradi redno obdelovali; da živina v njih ni delala škode, ipd..

Na gorski pravdi so pod predsedstvom gorskega župana obravnavali sporne zadeve, kaznovali prestopke, se posvetovali in sklepali o vseh stvareh, potrebnih za dober potek in napredek vinogradništva. Gorski zbori so se ohranili dalj kot ljudski zbori, vse do leta 1848, razen za časa Napoleonove okupacije, ko je francoska zasedbena uprava kraljestva Ilirije z dnem 30. 9. 1811 ukinila vse sodne oblasti starega režima. Poleg Gorske pravde so bile s tem Napoleonovim odlokom ukinjene tudi dvanajstije, ki so vse do tedaj še delovale v Beneški Sloveniji in so bile pomembni temelj slovenskega pravnega vaškega izročila. Vinogorski zbori pa so se po koncu Napoleonove okupacije sicer obnovili, a jih je nova velenemško usmerjena oblast postopoma dušila in jih septembra 1848 dokončno ukinila.

Gorske bukve

Vzgoja vinogradov, delo v njih, razmerja med lastniki in delavci, vse to je sčasoma privedlo do zapletenih odnosov, ki jih je bilo treba ustrezno reševati. Zato je nastalo gorsko pravo – gorska pravda (v virih tudi z imenom vinogorska pravda), ki so ga zapisali tudi v pravno knjigo, imenovano Gorske bukve. Ta je urejala odnose med gorniki in tistimi, ki so obdelovali gorniške vinograde. V njej so bila meddrugim zapisana najvažnejša določila o dajatvah sogornikov. Omenjenim dajatvam pa se je reklo gorščina, gorna ali tudi gornina. Ti izrazi so se uporabljali tudi za dedno najemno pravico do vinograda. Kdor je z davkom ali gorščino zaostal za tri leta, mu je lahko gorski gospod odtegnil dedni zakup vinograda, vendar šele po spoznanju mejašev, da je takšno dejanje upravičeno. Oblast, ki je gorskemu gospodu jamčila za njegove dohodke od posestnikov vinogradov, se je imenovala Gorska palica, nemško Bergstab.


Slika: Ohranjen slovenski izvod Gorskih bukev  iz leta 1582

Bukve so urejale podložniške odnose pri zakupu po gorski pravdi. Poleg dajatev, gorščine, so bukve urejale tudi mejaške zadeve, dedovanje, prenos lastništva… Določene so bile tudi kazenske sankcije za nepravilnosti v vinogradih, za nasilen vdor v zidanico, v vinsko klet… Gorski gospodje so svojim zakupnikom priznavali nekakšno obliko samouprave zaradi vzdrževanja zidanic, stiskalnic, sodov, pa tudi zaradi težkega dela v vinogradu, zlasti rigolanja. Slovenska demokratična samouprava pri Gorski pravdi se je ohranila tudi pod vključitvijo v fevdalno, t. i. Sveto rimsko cesarstvo. Točnega nastanka gorskih bukev ne vemo. Dr. Metod Dolenc v svoji knjigi »Gorske bukve« (Ljubljana 1940) omenja, da se v ohranjenih zapisnikih vinogorskih zborov nahajajo tudi taki citati členov iz gorskih bukev, ki jih v ohranjenih izvodih ni, kar pomeni, da so bili v rabi še drugi, starejši izvodi gorskih bukev, ki so se »izgubili« ali pa bili uničeni.  

Tudi točnega začetka gorskih zborov ne vemo, saj so bile v 19. in 20. st. tozadevne listine povečini uničene, zažgane. Dr. Metod Dolenc v svojem delu »Gorske bukve« (Ljubljana 1940) na strani 12 omenja kot najstarejšo ohranjeno listino, ki priča o gorskem pravu pri nas, iz samostana Heiligen Kreuz na nižjem Avstrijskem iz XII. stol. in je navedena kot »ius montium in vineis quod percrecht dicunt«. Ker pa že sama oblika in način izvajanja gorskih zborov priča o tipični simboliki starodavne slovenske podeželske pravno-politične in duhovne ureditve (dvanajstija), lahko sklepamo, da gorska pravda sega še v bistveno starejši čas. Zelo zgovorna je tudi naslednja navedba: »Koliko smo že izgubili s tem, da se nismo pobrinili, da bi rešili arhive naših gradov, samostanov, cerkva! (V gradu Luknja pri Novem mestu so stotine foliantov z zapisniki vinogorskih zborov v eni zimi 1894-95 v pečeh pokurili; to je dejstvo, ki ga je pisec teh vrstic v mladosti doživel).« (dr. Metod Dolenc, Gorske bukve, str. 9, Ljubljana 1940)

Od kod izrazi gora, gornik in gorniški vinograd?

Ko so krčili nekultiviran svet, navadno je bil gozd, so predelu(navadno na gorici ali griču), ki so ga iztrebili in na njem posadili vinsko trto, rekli gora ali gorica. Tako so nastali gorski vinogradi, njihovemu zakupniku se je reklo gornik ali goršek (od tod tudi istoimenska slovenska priimka Gornik in Goršek, pa tudi Goršak), lastnik pa je bil gorski gospod. Zakupniki so lahko bili podložni kmetje, svobodni meščani, pa tudi duhovniki in manjši fevdalci. Po gorskem pravu je bil uporabnik gorskega vinograda svoboden ne glede na stan in ni bil osebno podložen, temveč je bil podložen le gorskemu gospodu glede na dajatev od gornine.

Uporabniki vinogradov so bili posebna gorska skupnost, ki se je najmanj enkrat letno sestala na zboru z lastnikom – gorskim gospodom. Zbor se je imenoval gorska pravda (gorsko pravo) in je obravnaval vse sporne zadeve med gorniki in gorskim gospodom. Zaradi vse večjega števila sporov je nastala zbirka pravnih predpisov za podložnike. Gorske bukve so vsebovale veliko predpisov o pravilnem obdelovanju vinogradov, o njihovem zavarovanju s plotovi, da jih ne bi poškodovala živina ali divjad, o cestah in poteh, o čiščenju ozar med posameznimi vinogradi, o začetku trgatve, ki se je smela pričeti samo z dovoljenjem gorskega gospoda ali pa po sklepu izvedencev iz vrst sogornikov, da ne bi bilo vino prekislo zaradi prezgodnje trgatve ali pa da ne bi prepozno začeta trgatev zmanjšala pridelka.


Sanjsko lepa Goriška Brda, nebesa na zemlji. Nežen jadranski mediteranski duh v preddverju mogočnih Alp. Pod  žarki  zahajajočega sonca se lesketa Jadransko morje. 

Gorska pravda je pomemben zaklad slovenskega pravnega izročila ter narodnozgodovinske in vinogradniške dediščine Slovencev. Sodi med zelo stare  pravne spomenike na Slovenskem.  Je dokaz o visoko razviti kmečki kulturi in družbeno politični ureditvi slovenske vasi (vaška srenja), katera seže še v prazgodovinski čas. Ob visoko razviti vinogradniški tradiciji smo Slovenci poznali tudi posebne načine postopkov pridelave kakovostnih vin, ki so danes skoraj pozabljeni. Prav tako smo imeli veliko avtohtonih vrst slovenskih trt, katerih vino je po kvaliteti in aromatičnosti, ter naravni vsebini sladkorjev prekašalo številna vrhunska evropska vina. To omogoča tudi zelo specifična in unikatna lega, podnebje ter zemlja vinogradniških območij na Slovenskem, zlasti na Primorskem, deželici stisnjeni med mogočne Alpe in topel jadranski mediteran s tipično kraško specifiko terena.

Domače trte so na slovenskem domovale vse do konca druge vojne, nakar jih je velesrbski režim pod Titovo diktaturo pričel naglo izkoreninjati in jih večinoma povsem izkoreninil. Te pa je načrtno nadomestil s tujimi vinskimi sortami, predvsem v splošen namen brisanja slovenske identitete na vseh področjih. Slovenski kmetje so s solzami v očeh bili s svojimi lastnimi rokami prisiljeni iz svojih rodnih vinogradov izruvati domače slovenske trte, ter jih na svoje stroške nadomestiti s tujimi. Če se je kdo temu glasno upiral, mu je jugoslovanska oblast takoj zagrozila s hudimi sankcijami; odvzem posestva, izobčenje, zapor, najupornejšim pa celo s smrtjo.

Tudi pod »samostojno« Slovenijo, ki je na vseh področjih še vedno povsem okupirana od prej omenjene in tudi druge tujske fraimasonerije, ogroženim slovenskim trtam in vinu (Poljšakica, Cohovka, Tržarka, Klarnica, Čedajec, Istrska belina, Glera, Drenik, Črna rebula, Vitovska grganja… in še mnogim ) ne dovolijo ustrezne nacionalne zaščite in blagovne znamke.

Črna rebula ali pokalca. Avtohtona slovenska vrsta na širšem območju Goriških Brd in Beneške Slovenije. Značilna po svojih orjaških grozdih z orjaškimi jagodami – zapeljivo  vpadljive pravljične barve, kot da bi bilo narisano. V njenem vinu se unikatno čuti okus zemlje s sladkobnim pridihom. Iz pokalce so slovenski staroverci pridelovali s posebnim postopkom  obredno, pa tudi zdravilno vino imenovano Motnik.  

Ravno pridelava posebnih domačih vrst (lahko tudi v omejenih količinah) omogoči tržno ekskluzivo ter zaščito sort,  kar jim tudi na tržišču ustvarja monopolen položaj in zagotavlja visoke cene ter prepoznavnost slovenske vinogradniške identitete. Avtohtone vrste vin so neprecenljivi del domače turistične ponudbe.

Matija Vertovc

Naše vinograde in vino sta omenjala tudi Janez Vajkaard Valvazor v znameniti Slavi vojvodine Krajnske leta 1689 in Anton Muznik v knjigi Goriško podnebje leta 1781. Vsekakor pa pri navajanju naše vinorejske dediščine in njenih zakladov nikakor ne moremo mimo enega najzaslužnejših strokovnih zgodovinskih piscev, izobraženca, našega primorskega rojaka, Matije Vertovca (1784 – 1851) iz vinorodnih Šmarji na Vipavskem. Bil je vsestranski izobraženec, duhovnik, zgodovinar, vinogradnik in strokovni pisec. Dobro je poznal Latinščino, Grščino, Nemščino, Italijanščino, Hrvaščino in Francoščino. Prav s pomočjo znanja tujih jezikov je prebiral tedaj najpomembnejšo strokovno literaturo in tako dosegel uspehe na področju zgodovine, geografije, kemije, fizike, astronomije, kmetijstva, zlasti pa se je posvečal vinogradništvu in kletarstvu. Ogromno je tudi potoval po Evropi in si dopolnjeval znanja. Svoja dela je objavljal v strokovnih člankih in samostojnih knjigah. Spodbujal je tudi ostale vinogradnike, da bi mu sledili. Bil je aktivni član goriške, krajnske in štajerske Kmetijske družbe.

Bil je objektiven zgodovinopisec in svoje strokovne študije objavljal v številnih domačih in tujih glasilih. Pri nas zlasti v Bleiweissovih novicah. V svojih zgodovinskih študijah je navajal, da smo Slovenci tu živeli že pred prihodom Rimljanov. Da se je Trst pred prihodom Rima imenoval Terg(Trg) in pod Rimom preimenoval v Tergeste (a še vedno ohranil prvotni slovenski koren), iz katerega sledi tudi okrajšava Terst oziroma Trst… Da se je Oglej imenoval tudi Ogled… Poleg tega pravilno navaja, da ko so se narodi južno od nas, tkm. »Južni Slovani« priselili sem iz področji med Balkanom in Malo Azijo, smo Slovenci že bivali tu.

Vertovc se je v svojem ožjem prijateljskem krogu družil in dopisoval tudi s pesnikoma Francetom Prešernom in Valentinom Staničem (ki je bil prav tako vsestranski izobraženec). Sestajali so se meddrugim v Šembidu(Št. Vid), današnji Podnanos na Vipavskem, ko je Vertovc tam delal kot župnik ter na gradu Prežek na Dolenjskem, ki je bil v lasti Prešernovega prijatelja Andreja Smoleta. Tam so se srečevali tudi z ostalimi slovenskimi literati iz domoljubnih krogov. Kot je razvidno iz njegovih zapisov, je Vertovec vino častil kot božjo kapljico, ki je zdravilna v ustreznih omejenih količinah in je nasprotoval pivskim zlorabam oziroma prekomernemu pitju te zdravilne tekočine.

Čedajc, slovenska avtohtona sorta iz Čedada (po katerem se tudi imenuje) in okolice. Cvetica duha in okusa njegovega vina spominja na slastni Muškat. Beneški Slovenci so ga poznali kot zelo zdravilno vino. Poleg drugih bolezni so s tem vinom, kot pravijo, zdravili  škrlatinko in celo raka. Kot je razvidno po Vertovčevih opisih v Vinoreji (1844), je ta trta bila takrat še razširjena v Beneški Sloveniji, v srednjem Posočju, v okolici Gorice in  na Krasu. Danes jo ima le še nekaj zasebnikov v Beneški Sloveniji.    

Vertovčevo znamenito strokovno knjižno delo s področja vinogradništva je »Vinoreja za Slovence«, natisnjena v Ljubljani 1844, kot priloga h Kmetijskim in rokodelskim novicam. V njej popisuje in opisuje avtohtone slovenske trte, piše tudi o »mnogoterosti vinskih tert, o čislanju tertnih plemen«, o sortah in njihovih značilnostih. Podrobneje je opisal 35 belih in 12 rdečih sort. Njegov popis domačih sort je tudi prva obsežna tovrstna ampelografija v slovenskem jeziku. Na prošnjo Petra Kozlerja, avtorja znamenitega Zemljovida slovenskih dežel, je pripravljal tudi knjigo o svetovni zgodovini, a ga je žal prehitela smrt. Je pa za njim ostal dragocen spomenik, saj je eden ključnih narodnih simbolov – državna himna Zdravica nastala prav po njegovi zaslugi. Vertovc je namreč poprosil Prešerna, da napiše hvalnico in zaščitnico Slovencem skozi simboliko trt in vina. To se je zgodilo leta 1843, ko je v Šembid (Podnanos) povabil rojaka Staniča in Prešerna (ki ju je imel za najboljša slovenska pesnika) prav s tem namenom, da ju poprosi, da napišeta vsak svojo hvalnico slovenskim vinskim trtam, skozi katere naj veje zaščitnica slovenskemu narodu. Vertovc je takrat objavil svoj spis, hvalnico »Vinske terte, hvala!« v Kmetijskih in rokodelskih novicah, že naslednje leto pa je izšla njegova knjižna študija Vinoreja za Slovence, do takrat največje strokovno delo na področju vinogradništva. Še istega leta je Valentin Stanič na Vertovčevo prošnjo napisal svojo najlepšo pesnitev, sonet z naslovom »Hvala vinske terte«, v katerem skozi vinske trte in hvalnico zaščitniku slovenstva Vertovcu dejansko govori o slovenskem narodu. Pesnitev ima velik domoljubni naboj.

Valentin Stanič: Gospodu Matiju Vertovcu, modrimu učeniku vinoreje, gorečimu branitelju Slovenščine

Hvala vinske terte

Ko slavna terta tvoje domačije,
karkolj žarečih kapljic v sebi hrani,
raztoči bližnim krajem – daljni strani,
de radost se v serce človeško lije

Tako deliš nam svoje bogatije,
beseda tvoja »vinorejo« oznani,
pa tud junaško čast slovensko brani,
in starih vraž verige nam razbije.

Zato, kopač domačiga zaklada!
Naj hram ti polnijo tovori vina,
naj vab’ tvoj glas ko cvet in sad nograda:

De bode okopana korenina,
de nam Slovenije terta več ne strada,
ter tuja ne zarašča je rastlina.

Valentin Stanič, 1843

Javna občila, ki so bila takrat popolnoma pod nadzorom novonastalih protislovensko usmerjenih ideologij (pangermanske in ilirjanske-južnoslovanske) so Staničevo pesnitev povsem bojkotirala. Ta je bila prvič javno objavljena šele dvanajst let po njenem nastanku in s tem že dolgih devet let po Staničevi ter pet let po Vertovčevi smrti, v Bleiweissovem »Koledarčku za leto 1856«.


Valentin Stanič (1774 – 1847). Rodil se je v Bodrežu pri Kanalu ob Soči. Bil je goriški prosvetitelj, vzgojitelj, pisatelj, pesnik, tiskar, izvornik modernega alpinizma v Vzhodnih Alpah in prvi slovenski alpinist, pisec strokovnih besedil, veliki dobrotnik slovenskega ljudstva, borec proti mučenju  živali, ljubitelj cvetja… Šolal se je in študiral v Trbižu, Celovcu in Salzburgu(izvorno slovensko je Solnograd). Bil je vsestranski izobraženec in raziskovalec ter zaščitnik slovenskega naroda. Umrl je leta 1847 v Gorici.


Istega leta, 1844, kot Stanič, je Vertovcu tudi Prešeren izpolnil prošnjo ter napisal Zdravico (ta je obenem eno največjih pesnikovih del) in tudi njegova pesnitev je bila v javnosti dolgo prepovedana ter na koncu celo cenzurirana. Prvič je bila javno objavljena šele po padcu Metternichovega absolutizma, 26. malega travna (aprila) 1848 v Bleiweissovih novicah, a v cenzurirani in spremenjeni obliki. Meddrugim ni bila več napisana v izvorni slovenski Bohoričici, ampak v novonastali ilirjanski gajici, s pohrvatjenim oziroma posrbljenim naslovom »Zdravljica«. Slovenska beseda je »zdravje«, ne pa »zdravlje«. Prešeren je že leto zatem zagrenjen umrl. Istega leta so bili dokončno ukinjeni tudi Gorski zbori oziroma Vinogorska pravda. V teh temačnih časih smo poleg Vinogorske pravde v kratkem obdobju izgubili tudi tri omenjene, velike podpornike slovenskega vinorejskega izročila, domoljubne velikane: Matijo Vertovca († 1851), Valentina Staniča († 1847) in Franceta Prešerna († 1849).

Danes imamo vinogorsko Prešernovo Zdravico za svoj narodni simbol, a v cenzurirani in oskrunjeni obliki, s potujčenim naslovom, s samo osmimi, namesto devetimi kiticami in hudo spremenjeno vsebino. Spodaj original Zdravica iz leta 1844. Šesta kitica, ki je odebeljena, je še vedno izbrisana.

Zdravica
(France Prešeren, 1844)

Spet terte so rodile,
prijatl’i vince nam sladko,
ki nam oživlja žile,
serce razjasni in oko.
Ki vtopi
vse skerbi,
veselo upanje budi.

Komu pervo zdravico
napili bomo krog in krog?
Slovencov porodnico,
deželo našo živi Bog.
Brate vse,
kar nas je
sinov slovenske matere!

V sovražnike ‘z oblakov
rodu naj na’šga treši grom!
Prost, ko je bil očakov
naprej naj bo Slovencev dom!
Naj zdrobe
njih roke
verige vse, ki jim teže!

Edinost, sreča, sprava,
k njim naj nazaj se vernejo!
Otrok kar ima slava
vsi naj si v roke sežejo,
de oblast
spet in čast,
ko ble ste, boste naša last!

Bog živi vas Slovenke,
prelepe žlahtne rožice!
Ni take je mladenke,
ko naše je kervi dekle;
ko do zdej,
za naprej
slovite drage vekomej!

Ljubezni sladke spone
naj vežejo vas na naš rod,
v njim sklepajte zakone
de nikdar več naprej od tod.
Hčer, sinov
zarod nov
ne bo pajdaš sovražnikov!

Mladen’či! Zdaj se pije
zdravica vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije,
noben naj vam ne osmerti strup!
Ker po nas
bode vas
jo serčno varvat’ klical čas.

Žive naj vsi narodi,
ki dan dočakat hrepene,
da koder sonce hodi
ne bo pod njim sužne glave!
Kup’ca ta
njim velja
naj Bog jim dobre sreče da!

Visoko zdaj prjatl’i,
kozarce zase vzdignimo!
Saj smo se vsi pobratli,
saj eno misel mislimo;
Bog naj te,
Bog naj me,
naj nas živi tovar’še vse!

Amen. 

Ob vsej bogati vinogradniški oziroma vinogradniško-pravni zgodovini in narodni simboliki pa imamo Slovenci tudi najstarejšo trto na svetu, ki je stara že okoli 450 let in je vpisana tudi v Guinessovo knjigo rekordov. Raste na stavbi starega pristana ob reki Dravi na Lentu, znanem predelu Maribora. Trta kljub svoji starosti še vedno vsakoletno obrodi. Je sorte Žametovka, imenovana tudi Žametna črnina ali Modra kavčina. Stavba ob kateri raste in se po njej vzpenja, se danes simbolično imenuje Hiša stare trte.


Slike: Hiša stare trte in njen najlepši okras – okoli 450 let stara trta žametovke, najstarejša trta na svetu, njeno grozdje in vino. Trta še vedno obrodi, kar je za njeno starost pravi čudež. Vsako leto iz njenega grozdja pridelajo od 35 do 55 vin kg in z njenim vinom napolnijo okoli 100 stekleničk ekskluzivne embalaže, ki držijo po 2,5 dl vina na stekleničko.

Slovence od nekdaj spremljata trta in vino. Družbeno-pravdno izročilo in druge posebnosti naše vinogradniške dediščine so narodni spomenik neprecenljive vrednosti. Prav tako tudi naše stare avtohtone sorte vinskih trt in posebni načini pridelave naših vin. Ti zakladi so za vekomaj zapisani v našem izročilu. Naj ne ostanejo zapisani samo v zgodovini. Še vedno je čas, da jih ustrezno zaščitimo in jim damo svoje mesto tudi v sedanjosti.

Uporabljena literatura:
– dr. Metod Dolenc: Gorske bukve, Ljubljana 1940
– dr. Metod Dolenc: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, Ljubljana 1935
Glas Vendov: letnik 1, št. 2, oktober 2009, Gorica
– dr. Josip Mal: Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, letnik XXIII, Ljubljana 1942
– dr. Jožko Šavli: Karantanija, Bilje 2007
– dr. Jožko Šavli: Slovenska znamenja, Gorica – Bilje 1994
– KGZS (Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica): Stare primorske sorte vinske trte, Nova Gorica 2015
– Matija Vertovc: Vinoreja za Slovence, Ljubljana 1844
– Carlo Podrecca: Slavia italiana – le vicinie, Čedad 1887
– Leopold Verbovšek: Komu (ni)smo tujci?, Ljubljana 1995
.