KOZLOVCA JE ENO SAMO STRMO POBOČJE

Kozlovca je južni predel stičišča dveh hribov nad Loparjem, kjer ima svoj izvir eden izmed pritokov Rokave (po domače Potok, v kartah naveden kot Pinjevec, v stari karti iz časa Avstrije pa imenovan tudi Saja). V bistvu gre za strmo pobočje, ki pada od predela Ravna proti potoku, kar priča tudi njegovo ime – Koz – lovca (koz, iz katere izhaja tudi ime Kozina in verjetno tudi Kozje in Kozjansko, označuje prav strmino). Zaradi oddaljenosti od vasi, ker leži sorazmerno visoko in so pridelki pozni, in ker je težko dostopen in za obdelavo zahteven, je ostal tudi najdlje zapuščen in necenjen. Vodna žila, ki seka pobočje, je v času deževja živa in je vode veliko, ko udari suša, pa se izsuši in voda povsem izgine. Prvi in pravi izziv za pustolovsko naravo je bil, kaj iz njega narediti. Prva prednost je odmaknjenost od obdelovalnih območij, glavna pa zavetna lega.  Prvi korak in zakon pri udomačevanju krajine in premagovanju višine je torej terasiranje.

Obstoječe terase so bile očiščene, nekaj pa je narejenih na novo. Njihovo utrjevanje in vzdrževanje pa je stalna naloga. Kljub temu se po deževnih obdobjih, ki sledi večji suši (da nastanejo velike razpoke) kak predel vdre in s seboj odnese manjše rastlinje in včasih tudi drevo. Včasih so kamenje, ki so ga pri prvi obdelavi izkopali iz terena, zložili v podporne zidove. Ti so danes ena glavnih prvih kulturne krajine.

Kamenje in zidovi kot del mrtve narave pa niso mrtvi. Če jim ne posvečaš pozornosti in jih ne vzdržuješ, jih zob časa že po nekaj letih ali desetletju načne in pričnejo se rušiti. Zgoraj levo vidimo stari suhozid, ki so ga korenine pa suša in deževje načeli, na desni pa novi kos zidu, ki smo ga skušali zavarovati in utrditi s cementnim špricem.

 

Ob pomanjkanju delovne sile in sredstev si ženske pomagamo z domišljijo. Na levi vidimo začasno utrjevanje terase s tanjšimi debli, vejami in kanelami, zgoraj pa prosto postavljeno kamenje, ki smo ga izkopali. Z zlaganjem nastajajo svojevrstni kamenjaki, ki nudijo domovanje suhozidnim rastlinam. Na našem so našle mesto lakota, trta ter kapra.

 

Nepogrešljive pri premagovanju strmin so njivske poti in stopnice. Položni del med oljkami zgoraj je širok za dober kolovoz, steze v koronah (strmi del med terasami) pa je včasih utrjen s kamnitimi ploščami. Na desni so novejše stopnice že malo bolj utrjene.

 

Brežine se počasi ponovno zaraščajo in korenine oklepajo zemljo pred vodno silo. Naselilo se je vse polno samoniklih rastlin, ki so se jim pridružile gojene sadne in grmičaste vrste. Tudi kamni in drevesa pridobivajo svojevrstne oblike in narava dobiva prijaznejšo udomačeno podobo. Vprašanje pa je, kako te strmine izkoristimo v tekmi z naravnimi silami vode, zemlje, vetra in sončne pripeke.