METULUM, METULOI, METALOM in OBMOČJE PREDELAVE ŽELEZOVE RUDE – Pogovori o Metulumu
Zapisala Leda Dobrinja
Metulum je starodavno ime za japodsko naselje, ki ga je po dolgem in težkem obleganju leta 35 pr. n. št. osvojil takratni rimski general in triumvir Oktavijan (kasneje Avgust in Princeps). Ime tega naselja najdemo le pri antičnih piscih: Apijanu, Kasiju Dionu in Strabonu. Ker je Apijan uporabil Oktavijanovo poročilo in spomine, je jasno, da je tudi Oktavijan temu naselju in dogodkom okoli njega posvečal precejšnjo pozornost. Omenjeni avtorji naselje imenujejo METULOI, kot središče japodske skupnosti (ljudstva, plemena). V kasnejših itinerarjih in geografskih delih Metulum sploh ni omenjen. Na začetku besedila o obleganju Metula Apijan navaja, da je bil to glavni kraj Japodov, ki ga sodobni avtorji imenujejo prestolnica ali glavno mesto. Ker so bili Japodi organizirani v ohlapno zavezništvo, je bil Metulum kraj, kjer so se občasno zbirali voditelji posameznih skupnosti, morda pa je bil tudi kraj verskega kulta. – Hrvaška Wikipedija
Slovenski avtorji ga umeščajo v glavnem na Notranjsko, bodisi v Metulje v občini Bloke bodisi v Šmihel pod Nanosom, kot je to umestitev dobro utemeljil Janez J. Švajcar v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri III.1 Dimitrij Kebe pa svoje samostojno iskanje zaključi takole: »Po Linhartovem zemljevidu iz leta 1788 sem po trdem delu in raziskovanju v naravi leta 1999 končno odkril lokacijo Metuluma. … Ugotovil sem, da se plast mesta Metullum nahaja tam, kjer se danes nahaja Cerkniško jezero. V bližini teče reka, ki ponika. ….«2
Na sliki zgoraj Bitka za Metulum, vir: J.V. Valvazor, Slava vojvodine Kranjske in zemljevid Iapidije in Istre.
Tudi med neodvisnimi in prosto mislečimi raziskovalci beseda nanese na Metulum. Anton Bizjak iz Zagona pri Postojni je veliko raziskoval na območju Šmihela in Nanosa in naletel na razne najdbe. Njegovo razmišljanje o Metulum je naslednje.
»Smatram, da se ime Metulum ni nanašalo na en sam kraj, ampak da na širše območje, ki je povezano s pridobivanjem rude. Lahko da ime označuje kraje, kjer se je dejavnost odvijala, čisto možno pa, da se nanaša na območje. Ime pomeni dobesedno lom rude – metala oziroma rude, ki vsebuje kovine.« Že takoj se pojavi pomislek, da beseda metal ni slovenska beseda, nakar Anton odgovori, da se je tako zdelo za mnoge »tujke«, ki so se izkazale za naše in da bo potrebno zadevo še nadalje raziskati.
Na 1. sliki Anton Bizjak razkazuje nenavadno kamenje na Železni rebri pod Nanosom, desno pa motika iz 1. st. pr. n. št., ki jo je našel v Šmihelu pod Nanosom.
In res, če pogledamo izvor besede, je zapisano, da izhaja iz lat. ’metallum’, ta pa iz grške besede métallon, ki da označuje bodisi rudnik bodisi kovino. Italijanski Spletni etimološki slovar pa pravi, da beseda metallon označuje izkop, rudnik in tisto, kar je bilo najdeno v nedrju zemlje; da gre za besedo z negotovim izvorom in da je predmet razprav v smislu, da izvira na primer iz mateyo (povezava z matematika) ali iz META, to je MED, vmes in -ALLON, ki izhaja iz korena AL- v pomenu iti, gibati se…3
Če je izvor besede za etimologe negotov, je gotovo dejstvo, da imamo v slovenskem prostoru vrsto podobno zvenečih krajevnih imen, ki so posejana od Notranjske do Dolenjske in Istre. Najbolj značilna so: Metlje pri Ložu, Metnaj nad Stično, Metulje na Blokah, ki vsa ležijo na območju nekdanjih rudnih najdišč. V tesnem sorodu je tudi Metlika, katere latinsko ime se glasi prav Metulum, čeprav ni podatka o rudi v njeni okolici. Na drugi strani najdemo pri Reki Matulje.
Razprava o Metulumu se nadaljuje s Samom Milharčičem, ki mi kmalu po izmenjavi podatkov posreduje zemljevid, ki lepo ponazarja razprostranjenost Japodov in Iapidije ter kopijo objave iz ustnega izročila o Metulumcih in Predjamski jami.4
V nadaljevanju pisma pa preberem: »Zadnjič sem prebiral prilogo Najdišča na Notranjskem5, ki si mi jo poslala. O talilnicah železa in kako na Ulaki vedno piha veter. Spomnil sem se na Gradišče Veliki Devin (1029 m.n.v) iz železne dobe. Je blizu Koritnic. Julija smo bili na njem in je pihalo za znoret. Sem si mislil, tukaj pa že ni moglo biti gradišče. Vidim, da je smiselno imeti tam talilnico. Je eno redkih gradišč na vzhodni strani Pivške kotline. Baje da je neraziskano.
Zanimivo je, da Janez Ludvik Schönleben umešča Metulum na vzhodni del Pivške kotline, nekam v območje Velikega Devina. Sam menim, da to ni bil Veliki Devin. Nekje sem prebral, da so ljudje včasih hodili k Velikemu Devinu in, če se ne motim, so tam imeli nek oltar…«
Na sliki kovači po upodobitvi v Valvazorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Na drugi sliki pa oranje z doma izdelanim lemežem, kot sva si ga s Samom zamislila ob gledanju zgibanke Da bo zemlja dobro obrodila, ki jo je izdal NM Postojna. Sliki izdelani s pomočjo UI.
V naslednji elektronski pošti prispejo naslednje misli o Metulumu. »Ime Meta-lom je precej logično, še posebej, ker poznamo besedo kamno-lom. Podobno imamo tudi izraze žledo-lom in ledo-lom. Preko AI pa sem našel še eno razlago: Metul se v nekaterih narečjih pojavlja tudi kot izpeljanka iz metati; nekaj, kar se meče. V starih zapisih se najdejo oblike kot metulica za igračo ali predmet, ki se meče. V ljudskem jeziku se je metul včasih uporabljal za »met« (dejanje metanja).
Poskusi to še malo raziskati. Mogoče so prvim kopjem rekli metu. Čeprav pri nas, pa verjetno tudi na širšem območju, rečemo, da sem nekaj metal oziroma metu. Metu sem kopje, sulico. Mogoče je vse povezano. Lahko bi pomenilo, da lomijo rudo za metanje. Metu-lom. Verjamem, da je bila prva ruda uporabljena za izdelavo orožja, naj bo bronasto ali železno. No, to je ena teza ….«
Sledi malo pozornosti in brskanja po literaturi in kmalu nastopi trk z meta-lomom in metanjem. Kamen kot nekaj, kar se meče, mar ne? V prispevku o Metulumu Janeza J. Švajncarja piše: »Zato ni treba ugibati, kakšni neki so bili tisti bojni stroji, ki jih je s seboj tovorila Oktavijanova vojska, ko se je odpravila proti vzhodu. Zanesljivo ni imela oblegovalnih stolpov in ne ovnov z varovalnim pokritjem, še manj velikih lučal raznih vrst, ki bi proti sovražniku pošiljala več deset kilogramov težke kamne.«6
Med tem časom teče prevajanje dela o starodavnem železarstvu avtorja Alfonsa Müllnerja. Pred kratkim smo namreč navezali plodne stike z raziskovalcem in inženirjem metalurgije, g. Ivom Cundričem, ki nam je odkril veliko delo tega arheologa. V prispevku, ki nam ga je poslal, je citat iz njegovega dela, ki navaja Diodorjeve besede o otoku Atalia: »Otok je zelo bogat z rudo, ki jo drobijo in talijo, da bi iz nje dobili železo. Delavci rudni kamen lomijo, nato te kose žgejo. Pražene kose rude še razdrobijo. Tako pripravljeno rudo potem talijo na visoki vročini v posebnih, umetelno narejenih pečeh. Tako dobijo izdelke podobnim velikim gobam, ki jih potem razrežejo na približno enake kose«.
»Trgovci jih nato kupujejo ali menjajo ter jih odvažajo na tržnice. Končno pridejo do kovačev, ki z veliko spretnostjo izdelajo različne železne izdelke, od okrasnih predmetov, do motik, srpov in drugega orodja. Ti izdelki se nato prek trgovcev razširijo po vsem svetu in tako številne dežele uživajo koristi njihovega dela«.7
Lemež in kopača, najdena v Bukovju. Vir: Da bo zemlja dobro obrodila, zakladna najdba poznorimskega poljedelskega orodja, Notranjski muzej Postojna, 2021.
Ko preletimo kazalo tega dela, se v poglavju Železarne na Kranjskem oko zaustavi ob kraju Kamnopeč (str. 249-305). Jasno je, da se v pečeh ne tali kamen ampak ruda. In konec koncev se pri nas razprostirajo znameniti Dolomiti.
Raziskovanje o Metulum in njegovem izvoru se nadaljuje.
1Glej prispevek Janeza J. Švajncerja Metulum z vojaškega vidika, Slovensko staroselstvo in Istri III, Vita zavod in KD Beseda slovenske Istre, Koper 2020.
2 Dimitrij Kebe, Kje je bilo japodsko mesto Metulum, vir: https://www.korenine.si/zborniki/zbornik01/htm/kebe_metulum.htm
3 https://www.etimo.it/?term=metallo
4 Navedba je iz knjige Šmihel pod Nanosom – vas tisočerih skrivnosti avtorice Gabrijele Brovč, Osnovna šola Miroslava Vilharja Postojna, samozaložba, 1999, str. 70.
5 Alfons Müllner, Geschichte des Eisens in Inner Österreich von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts, Str. 54, Wien und Leipzig, 1909.
6 Janez Švajncer, Metulum z vojaškega vidika, 4. stran spisa.
7 Alfons Müllner, Geschichte des Eisens in Inner Österreich von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts, Knjiga V, p. 13, Wien und Leipzig, 1909.