PISMO JOSIPA AHTIKA IZ 1907
Pismo, ki ga je l. 1907 v času prenove svoje hiše v Kopru napisal Josip Ahtik in ga vzidal v stene hiše, da bi pričalo o razmerah Slovencev v tedanjem Kopru, državi in sploh na svetu. Podpisala sta ga še Ahtikova žena, sin in svak ter dve drugi osebi. Pismo je bilo najdeno ob prenovi po l. 2010 in je bilo prvič objavljeno kot priloga zbornika Slovensko staroselstvo in Istri iz leta 2015. Pismo prepisala L. Dobrinja.
V Kopru, 7. veletravnja, 1907
Predno zapustijo zidarji izgotovljeno hišo, želim zazidati mal spomenik, ki naj priča našim naslednikom o duševnih in telesnih bojih, katere smo imeli, – da priborimo naslednikom boljo bodočnost.
Koper (Capris, Justinopoli, Capodistria) je dandanes laško mesto z okroglo 9000 dušami. Slovencev in sploh zavednih Slovenov nas je okoli 1200 duš, a nezavednih, oziroma že poitalijančenih pa okoli 3000.
Nekdaj pa je bila tu teologija za glagoljaše. Božja draga se imenuje še danes tretjina mesta proti Miljskim hribom obrnjena.
Občina je jako razsežna, a vsebuje mnogo čisto slovenskih vasi: Pobege, Bertoke, Srem (Sermin), Rižano, Čežarje, Ferencan, Barban, Paderno i.t.d. V okolici mesta je 3000 duš – skoraj vsi Slovenci.
Občinski zastop je v rokah stranke, ki se imenuje liberalna, pa nima za nas, Slovence in tudi ne za Lahe, ki nečejo biti nje pristaši – nikakega čuta pravice. Listopada 1906 smo skušali skupaj s krščanskimi kmeti Italijani vreči stranko, ki jej pravimo »camora«, pa ni šlo.
V Kopru zboruje navadno zadnja leta deželni zbor Istre, ki pa sedaj ne deluje, ker »camora« neče niti slišati, da vladni odposlanec odgovarja na slovenske in hrvatske interpelacije – v slovenščini. In vendar nas je v Istri Slovencev 190.000 poleg Lahov, ki jih je komaj 115.000!!
Vlada pa je namreč avstrijska, dunajska, ker smo v državi Avstrijsko – Ogrskej, kjer je načelo: manjšina naj zapoveduje večini.
V Avstriji hoče vlada imeti vse urade nemške – za 8.000.000 Nemcev proti 16.000.000 Nenemcev, v Ogrskohrvatskej pa hoče vlada imeti vse narode madžarske – za 6 milj. Madžarov proti 12 milj. Nemadžarov.
Nas Slovenov pa se bojijo »kakor peklenšček križa«. Sloven – to je njih strah, Panslavizem = njih pogubljenje.
In vendar ne zahtevamo drugega, nego jednakost vseh narodov. Vi, ki čitate toliko časa po našej smrti, vam je najbrž znano iz zgodovine vse to, – ali pa tudi ne, ker šola v državnej roki neče navajati ljudi na to, kar je res, nego samo na to, kar je ugodno državnej ideji. Mogoče pa, da živite že v državi, kjer poznate Lahe, Nemce, Madžare kakor pohlevne malenkostne, mirne narodiče sodržavljane, ki so zadovoljni, da imajo jednake pravice kakor večina = Sloveni. Danes pa nas hočejo Nemci uničiti, Lahi pa nas kar priznati nečejo, ob Dravi nas hočejo razkričati za Nemce, ob morju pa za Italijane, samo, da se ne združimo in se jim ne vpremo. Zato pošiljajo uradnike Nemce in Lahe v naše kraje in pošiljajo Slovene izven dežele mej tujce; zato avstroogrska vojska neče vedeti za naše jezike in narečja = kdor ni ponemčen, ne postane oficir, a vojska se od leta do leta pomnožuje, da brani državo, ki v notranjem ustroju nima pravice do obstanka v takih razmerah.
Vlada iz Dunaja (Beča) pritiska na vse urade, šole, deželne zbore i.t.d., da se mej Slovene različnih narečij vnaša razpor.
Na jugu podpira Lahe proti nam, v sredini so Nemci zariti mej nas, na severu pa podpira jeden naš – slovenski narod, Poljake, samo da se ne zjedinijo z drugimi, pritiskanimi Sloveni.
Sedaj pa (1907) imamo nov državno-zborski volilni zakon. Od tega pričakujemo mnogo naravnejega razvoja v državi. Vendar so Slovenom odvzeli Nemci mnogo krajev (slovenskih) in so jih vtaknili v volilna okrožja Nemcev (na Koroškem preko 90.000 duš) – in tako so dali tudi v Istri Lahom 3 volilna okrožja, kjer je povsodi jedna tretjina naših duš, mejtem, ko v slovensko hrvatskih okrožjih Lahov niti ni.
Lani so si Rusi in Japonci razdelili otok Sahalin. Mogoče da je bila ruskojaponska vojska – zadnja moritev v tako širokem stilu, vendar nenaravni razvoj državnih idej in kolonizacijskih sil pripravlja pač še huje, neizogibne splošne moritve, ako se državniki o pravem času ne spametujejo. Misel na mirno sporazumljenje prireja v Haagu konferenco za mir. No, samoljubje državnikov in kronanih glav hoče žrtvovati cvet svojih narodov za svoje nekrščanske ideale in pohlep.
Bolgar in Srb v Makedoniji se vzdigujeta iz turškega robstva – krščanska Evropa ju tlači nazaj v robstvo. Svobodni črnci v Afriki se dvigajo zoper tlačitelje in mesarje Nemce, ki jih kar zarobujejo. Angleži si prisvajajo svobodne državice in … (nerazločna vrstica – op. prepisovalke). Rusi imajo »dumo« kamor voli vsak državljan svojega poslanca. Samodržtva je konec. Bolgari se pritožujejo na svojega (nemške krvi) kneza. Rumunski kmetje hočejo tudi živeti … reveži nimajo zemljišč, ker so jim vse »veleposestniki« ugrabili, a sedaj se maščujejo. Srbija gleda z usmiljenjem na toliko Srbov in jednarodnih bratov, ki niso še združeni v državi. Črnagora ima svojo državno skupščino; samodrštvo je nehalo. Hrvatska se pogaja z Ogrsko za skupno obrambo a – vse to – vse naravne toke razvoja balkanskih Slovenov hoče razbiti nemška intriga, ki hujska državico proti državici, narod proti narodu, samo, da se ne združijo plemena v moč, ki bi se vstavljala tatinskemu prodiranju Nemcev v vse tuje (nenemške) pokrajine.
Ko čitate to, bode gotovo že vse rešeno in pozabljeno. Živeli bodete v srečnejih razmerah … Bog daj!
Rojen v Vojniku (ob Hudinji, ki se steka v Savinjo) 20/3 1867, klical sem se Josip Ahtik, oče Jakob, mati Jera. Niso me hoteli dati v nadaljne šole, proti njih (roditeljev) volji sem se učil ponoči, po dnevi delal na kmetiji očetovi, ker pa ni bilo tam bodočnosti, – imel se še tri brate, – všel sem 21 let star od doma v pisarno odvetnika dr. Serneca v Celje. Od tam so me vzeli v (tako sovražljeno) vojaško službo, kjer me je (na Bazovici pri Trstu) strela zadela, ko sem hotel govoriti na telefonu (1891). Okreval sem, – služil še tretje leto, slaboten pri vojakih; šel zopet v pisarno dr. Sernca, oženil se 19. 4. 1896 z Milko (Marijo) Šprahmanovo, sestro celjskega organista. Preselil sem 1897 v Slovensko Bistrico, odtam 1898 v Trst. Otrok se je rodil v Slov. B., imenuje se Milko – Josip. L. 1904 pa sem prišel v Koper kakor uradnik posojilnice in hranilnice, katere pisarno vodim vestno še sedaj.
Kupil sem tu-le zemljišče s staro hišo, katero sem deloma podrl ter pozidal to-le deloma novo hišo s pomočjo posojilnice in svojega svaka Ivana Šprahmana, ki je učitelj na c.k. vadnici učiteljišča v Kopru ter objednem odbornik posojilnice. Podučuje tudi mojega sinka.
Dosedaj je malo hiš v Kopru, ki bi bile v slovenskih rokah: posojilniška hiša, … (nečitljivo, op. prepisovalke), Zorko.va, Pivkova, i.t.d., moja …
Pesništvo, romantiko i.t.d. sem popolnoma opustil, ker ni časa za to. S politiko pa se pečam bolj površno še. Dramatiko sem ljubil in spisal več iger, pa tudi navdušeno sem igral. Opustil sem tudi to, – ni časa.
***
V Kopru imamo že 25 čitalnico, 23 let posojilnico, 0d 27/12 1906 pa godbeno (tamburaško in pevsko) društvo Zvezda.
Le časopisa nimamo, kjer bi človek slobodno razvijal svoje misli in ideje.
***
Tudi imamo verske prepire sedaj ob morju. Bog nam grehe odpusti vsem skupaj, ali čistih rok nima v tem nobedna stranka, najmanje pa duhovniki, ki nečejo priznati naše pravice na cerkven staroslovenski jezik. In še tisti, ki priznavajo, morajo molčati, ker nadpastirji ne dovolijo razprav o tem.
Verujem v Boga, večno našo dobroto, ki je vse narode poklical k skupnemu življenju na zemlji. Vem, da je ustroj krščanske vere, posebno katoliške, najpopolneji. Vem pa tudi, da dandanes ravno kristjani najbolj živinske strasti razvijamo. Bog se nas usmili! Ako bo cerkev delala po navodilu državnikov v Beralinu ali Dunaju, no, potem je krščanstvo v zapadnej Evropi propalo.
Vi, učitelji, ki vam bo jasno, kar nam sedaj še ni, bodete sodili.
V uradu imamo električno luč, vodovod, telefon. – Drugih ugodnostij nimamo. Oh, kaj vse pa bodete imeli Vi po tolikem času!
Mogoče, da bo vladala celo v resnici bratovska ljubezen mej vsemi narodu na svetu, ko se bo našlo to-le pismo v zidu.
Priporočam se Večnemu v milost, pozdravljam
Vas, dragi zanamci
Vaš,
Josip Ahtik
hišni posestnik v Kopru 7/5/7
Milko Ahtik sin Milka Ahtik soproga
Ivan Sprahmann tast
Ivan Sprachmann
Slovenci Koparski: