TIT LIVIJ – OD NASTANKA RIMA 1. del
41. KNJIGA, poglavje 1 – 3
(Knjiga govori o dogodkih okoli l. 178 pr. n. št. in se na več mestih posveča vojni med Istri in Rimljani. Prevedla Leda Dobrinja po italijanskem in angleškem prevodu; dopolnitve prevajalcev se nahajajo v oklepaju. Prevod se nadaljuje v naslednji objavi.)
POVZETEK
V Vestinem hramu je ugasnil ogenj. Prokonzul Ti(berij) Sempronij Grakh je premagal Keltiberijce, sprejel njihovo predajo in v spomin na svoja dejanja v Španiji zasnoval mesto Grakhuri. Tudi Vačeni in Luzitanci so bili podjarmjeni, pokoril jih je prokonzul Postumij Albin; eden in drugi sta slavila zmago. Antioh, sin Antioha, ki ga je oče predal Rimljanom kot talca, je bil po smrti brata Selevka, ki je nasledil očeta, iz Rima vrnjen v kraljestvo Sirije. Če pustimo ob strani njegova verska čustva, zaradi katerih je zgradil mnoge mogočne svete hrame mnogim zaveznikom, v Atenah olimpijskemu Jupitru, v Antiohiji kapitolskemu (Jupitru), kot kralj ni bil kaj prida. Cenzorji so opravili popis prebivalstva: popisanih je bilo 258.294 državljanov. Plebejski tribun K(vint) Vokonij Saks je predlagal zakon, ki je komur koli prepovedoval, da bi kot dedinjo imenoval ženo; podprl ga je M(ark) Katon: njegov govor še obstaja. Poleg tega zajema zmagovite podvige več poveljnikov proti Ligurijcem in Istrom ter Sardinijcem in Keltiberijcem, kakor tudi prve znake vojne proti Makedoncem, ki jo je pripravljal Filipov sin Perzej; v Kartagino je poslal predstavništvo: zaslišano je bilo ponoči. Ampak tudi druga grška mesta je hujskal.
41. KNJIGA
(1. I) ***1 govorilo se je, da je (Veliki Epul) oborožil enote, ki jih je oče namenil za mirovne naloge, kar je bilo pri mladih, željnih plena, zelo dobrodošlo. Med tem ko je konzul vodil svet v zvezi z vojno proti Istrom, so nekateri smatrali, da bi z njo morali začeti takoj, preden bi sovražnik zbral vojne sile, drugi spet da bi se morali predhodno posvetovati s senatom. Prevladalo je mnenje, ki ni dopuščalo odlaganja. Konzul, ki se je odpravil z območja Ogleja, je tabor postavil na mestu, kjer se Timava nekako zajezi, in to nedaleč od morja. Z desetimi ladjami sem prispe eden od dveh pomorskih poveljnikov (duumvir) G(aj) Furij. Dva pomorska poveljnika (duumvira) sta bila zadolžena, da se postavita po robu ilirskemu ladjevju z nalogo, da z dvajsetimi ladjami branita jadransko obalo, pri čemer je Ancona predstavljala osrednjo točko; na desni je bil L(ucij) Kornelij zadolžen braniti obalo do Taranta, na levi pa G(aj) Furij do Ogleja. Te ladje so bile torej, skupaj s tovornimi ladjami in velikimi zalogami potrebnega, poslane v najbližje istrsko pristanišče, konzul pa jim je s svojimi legijami sledil in se utaboril kakih pet milj od morja. V kratkem se je v pristanišču razvil lepo obiskan trg in od tu so se stvari tovorile v tabor. In da bi se ta dejavnost odvijala bolj varno, so bila vse okoli na vseh straneh tabora postavljena stražna mesta. V smeri Istre je bila za nadziranje postavljena na hitro in z novimi rekruti sestavljena kohorta iz Piacenze; v prostoru med morjem in taborom je bil za postavitev dveh stotnij zadolžen častnik, vojaški tribun druge legije M(ark) Ebuzij in ti sta imeli tudi nalogo ščititi tiste, ki so skrbeli za prinašanje vode z reke. Vojaška tribuna T(it) in G(aj) Elij sta vodila tretjo legijo preko Ogleja z nalogo poskrbeti za varnost tistih, ki so skrbeli za zaloge živeža in drv. V isti smeri, na razdalji kakih tisoč korakov, je bil tabor Galov; poveljeval mu je poglavar Katmel z ne več kot tri tisoč oboroženimi možmi.
(2. I.) Istri so se, takoj za tem, ko se je tabor Rimljanov premaknil proti široko razpotegnjeni vodi reke Timave, postavili na skriti kraj za gričem in od tam so, preko prečnih poti, sledili pohodu sovražnika in bili pozorni na vsako priložnost; nič jim ni ostalo skrito, ne kaj delajo na kopnem in ne na morju. Ko so videli, da so zaščitne enote pred taborom šibke, trg natrpan z neoboroženimi ljudmi, ki so trgovali brez vsakega zaklona, kakršne koli kopenske ali morske zaščite, so hkrati napadli dve stražni mesti, tistega, ki ga je držala kohorta iz Piacenze in drugega iz stotnij druge legije. Jutranja megla je zakrila njihov napad: ko je ob prvi toploti sonca izparila in je bila vidljivost nekako že jasna, čeprav varljiva, ker je optično pomnožila izgled vseh stvari. Kakor se to rado dogaja, se je tudi tedaj poigrala z Rimljani in pokazala enoto napadalcev mnogo številčnejšo, kot je v resnici bila. Zgroženi zaradi le te so vojaki enega in drugega stražnega mesta, umikajoč se v tabor v velikem neredu, proizvedli paniko, ki ni bila mnogo večja od tiste, ki so jo nosili v sebi. Tako niso bili v stanju povedati, pred kako nevarnostjo so zbežali in ne odgovoriti tistim, ki so vprašali, kaj se dogaja. In pri vratih so se slišali kriki, saj tam ni bilo zaščitne enote, ki bi zadržala prve napade in iz slepega spopada enih, ki so se valili na druge, ni bilo mogoče zaključiti, ali se sovražnik že nahaja znotraj obrambnega pasu. Slišati je bilo en sam glas, ki je kričal: »Na morje, na morje.« In le ta, ki ga je mogoče brez vsakega razloga dvignil en sam, je končno odmeval po vsem taboru z vseh strani. In tako, najprej nekaj njih, (nekateri) z orožjem, veliko več njih brez njega, so se, kot bi jih nekdo vodil, na hitro obrnili proti morju, nato še v večjem številu, na koncu skoraj vsi in sam konzul, po brezuspešnih poizkusih, da bi bežeče prepričal, da se vrnejo, in se je znašel nesposoben, da bi uveljavil zapoved preko svoje moči, s prestižem in na koncu s prošnjo. En sam je ostal, M(ark) Licinij Strabon, častnik, vojaški tribun druge legije, ki je tam ostal s tremi stotnijami svoje enote: njega so, pri nameri, da zbere svoje može na osrednjem prostoru tabora, pretoriju, in jih ohrabri, presenetili Istri, ki so napadli opustošeni tabor, ne da bi se jim po robu postavil kdor koli oborožen. Spopad je bil ostrejši, kot bi pričakovali od malega števila braniteljev in ni se končal, preden niso bili ubiti vojaški tribun in tisti okoli njega. Ko je bil zrušen poveljnikov šotor (in) izropan vsega, kar je v njem bilo, se je sovražnik obrnil proti šotoru kvestorja, na trg in na peto cesto, kvintano2. Tam so našli pripravljeno in na dosegu roke izobilje vsega in v kvestorjevem šotoru stole za že pogrnjeno mizo: njihov kralj se je usedel in začel veselo jesti in piti, za njim pa še vsi ostali, pozabljajoč na sovražnika in vojno in si kot tisti, ki nimajo pri prehranjevanju lepih manir, s pretirano lakomnostjo polnili želodce s hrano in vinom.
(3. I) Povsem drugačna situacija se je ob tem času kazala med Rimljani: osuplost na kopnem in na morju, pomorščaki razstavljajo šotore, v vsej naglici vračajo raztovorjene zaloge ponovno na ladje; prestrašeni vojaki skačejo v čolne in celo v morje; nekateri pomorščaki v strahu, da ne bi prišlo do prenatrpanosti plovil, ne dovolijo vkrcanja neurejenim skupinam vojščakov, medtem ko drugi odrivajo ladje proti odprtemu morju. Tako je prišlo do pretepa, ki je prerasel v pravo bitko, kjer je bilo tako med vojščaki kot mornarji ranjenih in ubitih, vse dokler konzul ni zaukazal, da se ladjevje zapelje daleč stran od obale. Nato je poskrbel, da se neoboroženi ločijo od tistih, ki so še imeli orožje. Od ogromnega števila vojakov je le tisoč dvesto še posedovalo orožje in zelo malo konjenikov je s seboj privedlo konje; vsa ostala neurejena množica, kot so nosači in tisti, ki so skrbeli za hrano, bi gotovo postala plen sovražnika, če bi le ti le nadaljevali z bojevanjem. Tedaj je bil končno odposlan sel, da pokliče tretjo legijo in enoto galskih zaveznikov in obenem so se z vseh strani vojaki pričeli vračati, da bi skupaj ponovno osvojili tabor in izbrisali sramoto. Vojaški tribuni tretje legije so zaukazali raztovoriti drva in živež z živali in stotniki so dobili ukaz, da najstarejši vojaki dva po dva zajahajo raztovorjene živali, konjeniki pa, da vsak k sebi na konja vzame enega od najmlajših pripadnikov pehote: veliko čast za njihovo legijo bi predstavljalo, da s hrabrostjo ponovno osvojijo tabor, ki ga je zaradi strahopetnosti mož izgubila druga legija. In zavzeti ga ponovno bi bilo lahko, če bi barbare iznenada presenetili, ko bi bili sami vsi zaposleni s plenjenjem; kakor so ga s presenečenjem zavzeli, tako ga na enak način lahko ponovno osvojijo. To razlago so vojaki poslušali z velikim navdušenjem: nosilci insignij so v veliki naglici dvignili le te in vojaki niso prav nič zamujali za njimi. Kakor koli, prvi, ki so dosegli obrambno ogrado, so bili konzul in enote, ki so jih vrnili z morja. L(ucij) Ecij, prvi tribun druge legije, se ni ustavil pri vzpodbujanju vojakov, pač pa je razumljivo razložil, da če bi imeli zmagoviti Istri namen zadržati posest tabora z istim orožjem, s katerim so ga osvojili, bi v prvi vrsti zasledovali sovražnika, ki so ga razorožili, do morja, nakar bi postavili vsaj straže obrambnega pasu; verjetno pa je, da namesto tega ležijo v snu, pijani, ko ubiti.
1Manjkajoči začetni del te 41. knjige bi moral zajemati razdelitev provinc in vojsk in (v skladu s povzetkom in Obsequentom) novico o požaru, ki se je razplamtel na Forumu, o ugasitvi svetega ognja v Vestinem hramu, s tem povezano kaznijo odgovorne vestalke in praznovanje lustruma; poleg tega pa še podvige Ti(berija) Sempronija Grakha in L. Postumija Albina v Španiji in morda priznanje Perzeja kot kralja Makedonije in njegove prve sovražne korake proti Rimljanom. V besedah tik pred tistimi, ki so bile prenesene, so se morali predstaviti razlogi, ki so napeljali konzula A. Manlia Volsona, da je nadaljeval z vojno proti Istrom. Na ekstremnem severovzhodnem delu polotoka, ki so si jih Rimljani prisvojili po dveh vojaških operacijah leta 222 in 220, so ti v času hanibalske ekspedicije ponovno pridobili neodvisnost in se sedaj postavljali po robu koloniji Oglej, vzpostavljeni na ozemlju, ki je bilo odvzeto Karnom; vojaško so bili napadeni leta 178 takoj za tem, ko so se omilile sovražnosti do Ligurov. Nadaljnje informacije o vojnem dogajanju v Istri v 41. knjigi, str. 9-11 in 43. knjigi, I 4-12.
Se nadaljuje.