TIT LIVIJ – OD NASTANKA RIMA 2. del
41. KNJIGA, poglavje 4 – 6
(Knjiga govori o dogodkih okoli l. 178 pr. n. št. in se na več mestih posveča vojni med Istri in Rimljani. Prevedla Leda Dobrinja po italijanskem in angleškem prevodu; dopolnitve prevajalcev se nahajajo v oklepaju. Prevod se nadaljuje v naslednji objavi.)
…
(4. I) Takoj za tem zapove svojemu nosilcu insignije, A(vel)u Bekuloniju, možu priznane hrabrosti, da prednje prinese insignijo. Ta je nato rekel, da bi lahko, če bi mu ostali sledili, pospešil operacijo in ko so bile sile zbrane, je zalučal insignijo čez ogrado in bil je prvi, ki se je prebil skozi vrata. Med tem z druge strani s konjenico prihajata T(it) in G(aj) Elij, vojaška tribuna tretje legije; sledili so jim tisti, ki so jim zapovedali dva po dva zajahati tovorne živali in nato še konzul s preostankom vojaških enot. Vendar je le malo Istrov, ki se niso preveč predali pijači, mislilo na beg; drugi so prešli iz spanca v smrt in Rimljani so dobili nazaj vse svoje stvari razen vina in jedače, ki jih je sovražnik použil na banketu. Tudi bolni, ki so ostali v taboru, so, komaj so videli svoje tovariše znotraj ograde, zgrabili za orožje in naredili velik pokol. Še posebej pa je iznad vsega izstopalo dejanje konjenika G(aj)a Popilija: njegov vzdevek je bil Sabel. Ta je ostal v taboru zaradi ranjenega stopala in ubil največje število sovražnikov. Ubitih je bilo okoli osem tisoč Istrov, nikogar niso zajeli kot ujetnika, saj Rimljani zaradi srda in prezira sploh niso razmišljali o plenu. Vendar pa se je njihov vinjeni kralj uspel rešiti, saj so ga njegovi povlekli z banketa, ga na hitrico posadili na konja in mu tako pomagali k begu. Od zmagovalcev je umrlo dvesto sedemintrideset vojakov, v največji meri pri jutranjem begu kakor tudi pri ponovnem osvajanju tabora.
(5. I) Čisto slučajno pa bi lahko prišlo do tega, da bi K(nej) in L(ucij) Gavilij, nova Oglejčana, ki sta prišla s potrebščinami in ne vedoč, kaj se tu dogaja, skoraj vstopila v tabor, ki so ga zasedli Istri. Pustila sta natovorjene vozove in zbežala nazaj v Oglej, kjer se je razširila splošna panika in nered ne le v njihovem mestu, temveč po nekaj dneh tudi v Rimu. Sem prispe novica o tem, da je sovražnik zasedel tabor in da je prišlo do bega (kar se je v resnici tudi zgodilo), poleg tega pa tudi o izgubi vsega in o splošnem uničenju vojske. In tako je bil, kot se to rado zgodi v nevarnih okoliščinah, razglašen izredni vpoklic in to ne le v Rimu, ampak na območju cele Italije. Rekrutirani sta bili dve legiji rimskih državljanov, od zaveznikov Latinov pa je bilo zahtevano še deset tisoč pehotnikov in petsto konjenikov. Konzul M(ark) Junij je dobil ukaz, da obišče Galijo in da od mest te province zahteva kontingent vojakov glede na zmožnost vsakega izmed njih. Ob istem času je bilo določeno, da pretor T(iberij) Klavdij izda povelje pehoti četrte legije, pet tisoč zaveznikom Latinov in dvesto petdeset konjenikom, da se zberejo v Pisi in da v odsotnosti konzula poskrbi za varnost te province; prav tako tudi, da pretor M(ark) Titinij v Riminiju zbere prvo legijo in enako število zavezniških vojakov in konjenikov. Neron odrine v bojni opravi proti Pisi v provinci; Titinij je v Rimini poslal vojaškega tribuna G(aj)a Kasija z nalogo, da prevzame poveljstvo legije in ostal v Rimu, da bi vodil rekrutiranje. Konzul M(ark) Junij je potem, ko se je iz območja Ligurov premestil v provinco Galijo in takoj za tem, ko je od mest Galije, preko katerih je šel, zahteval pomožne kontingente, od kolonij pa vojake, prispel v Oglej. In ko je bil tu obveščen, da je bila vojska rešena, je v Rim poslal pismo, da bi zaustavil alarmantno stanja in potem, ko je razpustil pomožne enote, ki jih je zahteval od Galov, je nadaljeval, da bi se pridružil kolegu. V Rimu je po nepričakovani novici nastopilo veliko veselje; novačenje se je zaustavilo; klicani v pripravah za zaprisego kot tudi vojaške sile v Riminiju, ki jih je napadla kuga, so bili demobilizirani. Istri, utaborjeni nedaleč od konzula, ko so slišali za prihod drugega konzula z novo vojsko, pa so se kljub številčni moči razkropili naokoli in se vrnili v svoje skupnosti. Konzuli so legije vrnili v Oglej za zimsko namestitev.
(6. I) Ko se je upor Istrov končno pomiril, je senat odločil, da se konzuli dogovorijo, kdo od njih se bo vrnil v Rim, da bi predsedoval ljudskemu zboru (centurijatski odbori). Ker sta plebejska tribuna A(vel) Licinij Nerva in G(aj) Papirij Tord v svojih govorih ljudstvu ostro kritizirala odsotnega Manlija in predlagala zakon, da on po marčevskih idah1 več ne bi ohranil vojaškega poveljstva – ki je bil konzulom za vodenje provinc že podaljšano za leto dni –, da bi svoje delovanje zagovarjal takoj po odstopu s položaja. Temu predlogu je ugovarjal njun kolega K(vint) Elij in po velikem vztrajanju dosegel, da predlog ni bil sprejet. V tistih dneh je bil ob vrnitvi iz Španije v Rim T(iberiju) Semproniju Grakhu in L(uciju) Postumiju Albinu, po zaslugi pretorja Titinija, odobren sprejem v senatu (v hramu Belone), da bi poročala o svojih podvigih, zahtevala priznanje časti in da bi se javnost obvestila o zahvali nesmrtnim bogovom2. … (poglavje se nadaljuje v tem stilu)
Se nadaljuje.
1Kar se tiče januarskih kalend, le te predstavljajo začetek novega leta mnogo pred Cezarjevo reformo, kot to dokazuje predjulijski koledar …
2Ko so se l. 197 (pr. n. št.) zapolnila politično administrativna mesta Španije …