OD NASTANKA RIMA in VOJNE Z ISTRI

OD NASTANKA RIMA in VOJNE Z ISTRI

Tit Livij – 41. knjiga

(Poglavja od 1 – 11, kot se nanašajo na dogodke okoli l. 178 pr. n. št. in na vojno med Istri in Rimljani na našem območju. Prevedla Leda Dobrinja po italijanskem in angleškem prevodu; dopolnitve prevajalcev se nahajajo v oklepaju.)

POVZETEK

V Vestinem hramu je ugasnil ogenj. Prokonzul Ti(berij) Sempronij Grakh je premagal Keltiberijce, sprejel njihovo predajo in v spomin na svoja dejanja v Španiji zasnoval mesto Grakhuri. Tudi Vačeni in Luzitanci so bili podjarmjeni, pokoril jih je prokonzul Postumij Albin; eden in drugi sta slavila zmago. Antioh, sin Antioha, ki ga je oče predal Rimljanom kot talca, je bil po smrti brata Selevka, ki je nasledil očeta, iz Rima vrnjen v kraljestvo Sirije. Če pustimo ob strani njegova verska čustva, zaradi katerih je zgradil mnoge mogočne svete hrame mnogim zaveznikom, v Atenah olimpijskemu Jupitru, v Antiohiji kapitolskemu (Jupitru), kot kralj ni bil kaj prida. Cenzorji so opravili popis prebivalstva: popisanih je bilo 258.294 državljanov. Plebejski tribun K(vint) Vokonij Saks je predlagal zakon, ki je komur koli prepovedoval, da bi kot dedinjo imenoval ženo; podprl ga je M(ark) Katon: njegov govor še obstaja. Poleg tega zajema zmagovite podvige več poveljnikov proti Ligurijcem in Istrom ter Sardinijcem in Keltiberijcem, kakor tudi prve znake vojne proti Makedoncem, ki jo je pripravljal Filipov sin Perzej; v Kartagino je poslal predstavništvo: zaslišano je bilo ponoči. Ampak tudi druga grška mesta je hujskal.

41. KNJIGA

(1. I) ***1 govorilo se je, da je (Veliki Epul) oborožil enote, ki jih je oče namenil za mirovne naloge, kar je bilo pri mladih, željnih plena, zelo dobrodošlo. Med tem ko je konzul vodil svet v zvezi z vojno proti Istrom, so nekateri smatrali, da bi z njo morali začeti takoj, preden bi sovražnik zbral vojne sile, drugi spet da bi se morali predhodno posvetovati s senatom. Prevladalo je mnenje, ki ni dopuščalo odlaganja. Konzul, ki se je odpravil z območja Ogleja, je tabor postavil na mestu, kjer se Timava nekako zajezi, in to nedaleč od morja. Z desetimi ladjami sem prispe eden od dveh pomorskih poveljnikov (duumvir) G(aj) Furij. Dva pomorska poveljnika (duumvira) sta bila zadolžena, da se postavita po robu ilirskemu ladjevju z nalogo, da z dvajsetimi ladjami branita jadransko obalo, pri čemer je Ancona predstavljala osrednjo točko; na desni je bil L(ucij) Kornelij zadolžen braniti obalo do Taranta, na levi pa G(aj) Furij do Ogleja. Te ladje so bile torej, skupaj s tovornimi ladjami in velikimi zalogami potrebnega, poslane v najbližje istrsko pristanišče, konzul pa jim je s svojimi legijami sledil in se utaboril kakih pet milj od morja. V kratkem se je v pristanišču razvil lepo obiskan trg in od tu so se stvari tovorile v tabor. In da bi se ta dejavnost odvijala bolj varno, so bila vse okoli na vseh straneh tabora postavljena stražna mesta. V smeri Istre je bila za nadziranje postavljena na hitro in z novimi rekruti sestavljena kohorta iz Piacenze; v prostoru med morjem in taborom je bil za postavitev dveh stotnij zadolžen častnik, vojaški tribun druge legije M(ark) Ebuzij in ti sta imeli tudi nalogo ščititi tiste, ki so skrbeli za prinašanje vode z reke. Vojaška tribuna T(it) in G(aj) Elij sta vodila tretjo legijo preko Ogleja z nalogo poskrbeti za varnost tistih, ki so skrbeli za zaloge živeža in drv. V isti smeri, na razdalji kakih tisoč korakov, je bil tabor Galov; poveljeval mu je poglavar Katmel z ne več kot tri tisoč oboroženimi možmi.

(2. I.) Istri so se, takoj za tem, ko se je tabor Rimljanov premaknil proti široko razpotegnjeni vodi reke Timave, postavili na skriti kraj za gričem in od tam so, preko prečnih poti, sledili pohodu sovražnika in bili pozorni na vsako priložnost; nič jim ni ostalo skrito, ne kaj delajo na kopnem in ne na morju. Ko so videli, da so zaščitne enote pred taborom šibke, trg natrpan z neoboroženimi ljudmi, ki so trgovali brez vsakega zaklona, kakršne koli kopenske ali morske zaščite, so hkrati napadli dve stražni mesti, tistega, ki ga je držala kohorta iz Piacenze in drugega iz stotnij druge legije. Jutranja megla je zakrila njihov napad: ko je ob prvi toploti sonca izparila in je bila vidljivost nekako že jasna, čeprav varljiva, ker je optično pomnožila izgled vseh stvari. Kakor se to rado dogaja, se je tudi tedaj poigrala z Rimljani in pokazala enoto napadalcev mnogo številčnejšo, kot je v resnici bila. Zgroženi zaradi le te so vojaki enega in drugega stražnega mesta, umikajoč se v tabor v velikem neredu, proizvedli paniko, ki ni bila mnogo večja od tiste, ki so jo nosili v sebi. Tako niso bili v stanju povedati, pred kako nevarnostjo so zbežali in ne odgovoriti tistim, ki so vprašali, kaj se dogaja. In pri vratih so se slišali kriki, saj tam ni bilo zaščitne enote, ki bi zadržala prve napade in iz slepega spopada enih, ki so se valili na druge, ni bilo mogoče zaključiti, ali se sovražnik že nahaja znotraj obrambnega pasu. Slišati je bilo en sam glas, ki je kričal: »Na morje, na morje.« In le ta, ki ga je mogoče brez vsakega razloga dvignil en sam, je končno odmeval po vsem taboru z vseh strani. In tako, najprej nekaj njih, (nekateri) z orožjem, veliko več njih brez njega, so se, kot bi jih nekdo vodil, na hitro obrnili proti morju, nato še v večjem številu, na koncu skoraj vsi in sam konzul, po brezuspešnih poizkusih, da bi bežeče prepričal, da se vrnejo, in se je znašel nesposoben, da bi uveljavil zapoved preko svoje moči, s prestižem in na koncu s prošnjo. En sam je ostal, M(ark) Licinij Strabon, častnik, vojaški tribun druge legije, ki je tam ostal s tremi stotnijami svoje enote: njega so, pri nameri, da zbere svoje može na osrednjem prostoru tabora, pretoriju, in jih ohrabri, presenetili Istri, ki so napadli opustošeni tabor, ne da bi se jim po robu postavil kdor koli oborožen. Spopad je bil ostrejši, kot bi pričakovali od malega števila braniteljev in ni se končal, preden niso bili ubiti vojaški tribun in tisti okoli njega. Ko je bil zrušen poveljnikov šotor (in) izropan vsega, kar je v njem bilo, se je sovražnik obrnil proti šotoru kvestorja, na trg in na peto cesto, kvintano2. Tam so našli pripravljeno in na dosegu roke izobilje vsega in v kvestorjevem šotoru stole za že pogrnjeno mizo: njihov kralj se je usedel in začel veselo jesti in piti, za njim pa še vsi ostali, pozabljajoč na sovražnika in vojno in si kot tisti, ki nimajo pri prehranjevanju lepih manir, s pretirano lakomnostjo polnili želodce s hrano in vinom.

(3. I) Povsem drugačna situacija se je ob tem času kazala med Rimljani: osuplost na kopnem in na morju, pomorščaki razstavljajo šotore, v vsej naglici vračajo raztovorjene zaloge ponovno na ladje; prestrašeni vojaki skačejo v čolne in celo v morje; nekateri pomorščaki v strahu, da ne bi prišlo do prenatrpanosti plovil, ne dovolijo vkrcanja neurejenim skupinam vojščakov, medtem ko drugi odrivajo ladje proti odprtemu morju. Tako je prišlo do pretepa, ki je prerasel v pravo bitko, kjer je bilo tako med vojščaki kot mornarji ranjenih in ubitih, vse dokler konzul ni zaukazal, da se ladjevje zapelje daleč stran od obale. Nato je poskrbel, da se neoboroženi ločijo od tistih, ki so še imeli orožje. Od ogromnega števila vojakov je le tisoč dvesto še posedovalo orožje in zelo malo konjenikov je s seboj privedlo konje; vsa ostala neurejena množica, kot so nosači in tisti, ki so skrbeli za hrano, bi gotovo postala plen sovražnika, če bi le ti le nadaljevali z bojevanjem. Tedaj je bil končno odposlan sel, da pokliče tretjo legijo in enoto galskih zaveznikov in obenem so se z vseh strani vojaki pričeli vračati, da bi skupaj ponovno osvojili tabor in izbrisali sramoto. Vojaški tribuni tretje legije so zaukazali raztovoriti drva in živež z živali in stotniki so dobili ukaz, da najstarejši vojaki dva po dva zajahajo raztovorjene živali, konjeniki pa, da vsak k sebi na konja vzame enega od najmlajših pripadnikov pehote: veliko čast za njihovo legijo bi predstavljalo, da s hrabrostjo ponovno osvojijo tabor, ki ga je zaradi strahopetnosti mož izgubila druga legija. In zavzeti ga ponovno bi bilo lahko, če bi barbare iznenada presenetili, ko bi bili sami vsi zaposleni s plenjenjem; kakor so ga s presenečenjem zavzeli, tako ga na enak način lahko ponovno osvojijo. To razlago so vojaki poslušali z velikim navdušenjem: nosilci insignij so v veliki naglici dvignili le te in vojaki niso prav nič zamujali za njimi. Kakor koli, prvi, ki so dosegli obrambno ogrado, so bili konzul in enote, ki so jih vrnili z morja. L(ucij) Ecij, prvi tribun druge legije, se ni ustavil pri vzpodbujanju vojakov, pač pa je razumljivo razložil, da če bi imeli zmagoviti Istri namen zadržati posest tabora z istim orožjem, s katerim so ga osvojili, bi v prvi vrsti zasledovali sovražnika, ki so ga razorožili, do morja, nakar bi postavili vsaj straže obrambnega pasu; verjetno pa je, da namesto tega ležijo v snu, pijani, ko ubiti.

(4. I) Takoj za tem zapove svojemu nosilcu insignije, A(vel)u Bekuloniju, možu priznane hrabrosti, da prednje prinese insignijo. Ta je nato rekel, da bi lahko, če bi mu ostali sledili, pospešil operacijo in ko so bile sile zbrane, je zalučal insignijo čez ogrado in bil je prvi, ki se je prebil skozi vrata. Med tem z druge strani s konjenico prihajata T(it) in G(aj) Elij, vojaška tribuna tretje legije; sledili so jim tisti, ki so jim zapovedali dva po dva zajahati tovorne živali in nato še konzul s preostankom vojaških enot. Vendar je le malo Istrov, ki se niso preveč predali pijači, mislilo na beg; drugi so prešli iz spanca v smrt in Rimljani so dobili nazaj vse svoje stvari razen vina in jedače, ki jih je sovražnik použil na banketu. Tudi bolni, ki so ostali v taboru, so, komaj so videli svoje tovariše znotraj ograde, zgrabili za orožje in naredili velik pokol. Še posebej pa je iznad vsega izstopalo dejanje konjenika G(aj)a Popilija: njegov vzdevek je bil Sabel. Ta je ostal v taboru zaradi ranjenega stopala in ubil največje število sovražnikov. Ubitih je bilo okoli osem tisoč Istrov, nikogar niso zajeli kot ujetnika, saj Rimljani zaradi srda in prezira sploh niso razmišljali o plenu. Vendar pa se je njihov vinjeni kralj uspel rešiti, saj so ga njegovi povlekli z banketa, ga na hitrico posadili na konja in mu tako pomagali k begu. Od zmagovalcev je umrlo dvesto sedemintrideset vojakov, v največji meri pri jutranjem begu kakor tudi pri ponovnem osvajanju tabora.

(5. I) Čisto slučajno pa bi lahko prišlo do tega, da bi K(nej) in L(ucij) Gavilij, nova Oglejčana, ki sta prišla s potrebščinami in ne vedoč, kaj se tu dogaja, skoraj vstopila v tabor, ki so ga zasedli Istri. Pustila sta natovorjene vozove in zbežala nazaj v Oglej, kjer se je razširila splošna panika in nered ne le v njihovem mestu, temveč po nekaj dneh tudi v Rimu. Sem prispe novica o tem, da je sovražnik zasedel tabor in da je prišlo do bega (kar se je v resnici tudi zgodilo), poleg tega pa tudi o izgubi vsega in o splošnem uničenju vojske. In tako je bil, kot se to rado zgodi v nevarnih okoliščinah, razglašen izredni vpoklic in to ne le v Rimu, ampak na območju cele Italije. Rekrutirani sta bili dve legiji rimskih državljanov, od zaveznikov Latinov pa je bilo zahtevano še deset tisoč pehotnikov in petsto konjenikov. Konzul M(ark) Junij je dobil ukaz, da obišče Galijo in da od mest te province zahteva kontingent vojakov glede na zmožnost vsakega izmed njih. Ob istem času je bilo določeno, da pretor T(iberij) Klavdij izda povelje pehoti četrte legije, pet tisoč zaveznikom Latinov in dvesto petdeset konjenikom, da se zberejo v Pisi in da v odsotnosti konzula poskrbi za varnost te province; prav tako tudi, da pretor M(ark) Titinij v Riminiju zbere prvo legijo in enako število zavezniških vojakov in konjenikov. Neron odrine v bojni opravi proti Pisi v provinci; Titinij je v Rimini poslal vojaškega tribuna G(aj)a Kasija z nalogo, da prevzame poveljstvo legije in ostal v Rimu, da bi vodil rekrutiranje. Konzul M(ark) Junij je potem, ko se je iz območja Ligurov premestil v provinco Galijo in takoj za tem, ko je od mest Galije, preko katerih je šel, zahteval pomožne kontingente, od kolonij pa vojake, prispel v Oglej. In ko je bil tu obveščen, da je bila vojska rešena, je v Rim poslal pismo, da bi zaustavil alarmantno stanja in potem, ko je razpustil pomožne enote, ki jih je zahteval od Galov, je nadaljeval, da bi se pridružil kolegu. V Rimu je po nepričakovani novici nastopilo veliko veselje; novačenje se je zaustavilo; klicani v pripravah za zaprisego kot tudi vojaške sile v Riminiju, ki jih je napadla kuga, so bili demobilizirani. Istri, utaborjeni nedaleč od konzula, ko so slišali za prihod drugega konzula z novo vojsko, pa so se kljub številčni moči razkropili naokoli in se vrnili v svoje skupnosti. Konzuli so legije vrnili v Oglej za zimsko namestitev.

(6. I) Ko se je upor Istrov končno pomiril, je senat odločil, da se konzuli dogovorijo, kdo od njih se bo vrnil v Rim, da bi predsedoval ljudskemu zboru (centurijatski odbori). Ker sta plebejska tribuna A(vel) Licinij Nerva in G(aj) Papirij Tord v svojih govorih ljudstvu ostro kritizirala odsotnega Manlija in predlagala zakon, da on po marčevskih idah3 več ne bi ohranil vojaškega poveljstva – ki je bil konzulom za vodenje provinc že podaljšano za leto dni –, da bi svoje delovanje zagovarjal takoj po odstopu s položaja. Temu predlogu je ugovarjal njun kolega K(vint) Elij in po velikem vztrajanju dosegel, da predlog ni bil sprejet. V tistih dneh je bil ob vrnitvi iz Španije v Rim T(iberiju) Semproniju Grakhu in L(uciju) Postumiju Albinu, po zaslugi pretorja Titinija, odobren sprejem v senatu (v hramu Belone), da bi poročala o svojih podvigih, zahtevala priznanje časti in da bi se javnost obvestila o zahvali nesmrtnim bogovom4. … (poglavje se nadaljuje v tem stilu)

(7. I) Za tem sta se proslavljala dva triumfa nad prebivalstvom Španije, enega za drugim. Prvi je o zmagi nad Keltiberijci in njihovimi zavezniki poročal T(iberij) Sempronij Grakh, dan zatem L(ucij) Postumij nad Luzitanci in drugimi španskimi ljudstvi te dežele. Grakh je na slavnostni obred prinesel štiridesettisoč funtov (približno 0,3 kg) srebra, Albin pa dvajsettisoč. Vojakom sta razdelila po petindvajset denarjev po glavi, dvakrat toliko stotnikom, trikrat toliko pa konjenikom; zaveznikom enako kot Rimljanom. V istih dneh se je iz Istre vračal konzul M(ark) Junij, da bi vodil ljudski zbor. In plebejska tribuna Papirij in Licinij sta ga, potem ko sta ga v senatu izmučila s ponavljajočim se izpraševanjem o dogajanju v Istri, pripeljala tudi na ljudsko zborovanje. Na vprašanja, ki so mu jih postavili, je konzul odgovoril, da se v tej provinci ni zadržal dlje od enajstih dni, o dogajanju pa, da se je odvijalo, ko sam ni bil prisoten, da je tudi on – kot oni – za novice zvedel preko pripovedovanja. Na to sta vztrajala, zakaj se ni v tem primeru v Rim raje vrnil A. Manlij, da bi poročal ljudstvu Rima, kako to, da je iz Galije, ki mu je bila dodeljena, prešel v Istro. Kdaj se je za to vojno odločil senat in kdaj jo je ljudstvo potrdilo? Odgovor je bil, da četudi se je po svoji presoji odločil en sam, je bila kljub temu vodena razumno in hrabro. »Nasprotno, ne more se reči, ali je bila bolj nepravilno začeta ali če je bila vodena z večjo površnostjo. Celo dve stražarski predhodnici so Istri presenetili, rimski tabor je bil zaseden, pehotni in konjeniški kontingent, ki se je nahajal v taboru, zajet; vsi ostali so, ko so odvrgli orožje in v največjem neredu, in v prvi vrsti konzul, iskali izhod na morski obali in pri ladjah.« O teh prevratih bi položil račune kot civilni državljan, medtem ko je kot konzul to zavrnil.

(8. I) Nato se je začel ljudski odbor. Izbrana sta bila konzula G(aj) Klavdij Pulker, T(iberij) Sempronij Grakh, v nadaljevanju so bili izvoljeni pretoriji P(ublij) Elij Tuberon, v drugo, in G(aj) Kvincij Flamininij, G(aj) Numizij, L(ucij) Mumij, K(nej) Kornelij Sipionij, G. Valerij Levinij. Tuberoniju je z žrebom pripadla jurisdikcija nad državljani, Kvinciju nad tujci, Numiziju Sicilija, Mumiju Sardinija; vendar je bila ta provinca zaradi hude vojne, ki se je tam odvijala, spremenjena v provinco, ki jo vodi konzul. Z žrebom je pripadla Grakhu, Istra pa Klavdiju. Sipionij in Levinij sta dobila Galijo, ki je bila razdeljena na dve provinci. Na dan marčevskih id, ko sta Sempronij in Klavdij prevzela pristojnosti konzulov, se ni govorilo o drugem kot o provincah Sardiniji in Istri in o nasprotnikih, ki so tam zanetili vojno. Naslednjega dne se je v senatu predstavilo poslaništvo Sardinijcev, ki je bilo napoteno k novim magistratom. Prisoten je bil tudi Lucij Minucij Termij, legat konzula Manlija v Istri. Preko njih je bil senat izčrpno obveščen o razsežnosti vojn v teh provincah.

Posebno pozornost so pritegnili predstavniki zaveznikov iz Lacija (zavezniki z latinskim imenom), ki so bili potem, ko so neuspešno utrujali prejšnje konzule in cenzorje5, končno predstavljeni v senatu. Bistvo njihovih pritožb je bilo, da so se mnogi njihovi državljani, ki so bili popisani v Rimu, tja preselili; in da bo, če se bo ta praksa uveljavila, prišlo v teku nekaj popisov do tega, da bodo ostale njihove države prazne in dežela zapuščena in da ne bo več sposobna priskrbeti vojakov. Samniti in Pelinjiji so tudi tožili, da je štiri tisoč njihovih družin zapustilo svojo zemljo in se preselilo v Fregele, pa kljub temu na ta račun ob novačenju ni dajalo manj vojakov. In dveh vrst goljufije so se posamezniki posluževali v tem spreminjanju prebivališča. Zakon je namreč zaveznikom Latinom, ki so doma pustili krvnega naslednika moškega spola, dovoljeval pridobitev rimskega državljanstva. Z zlorabo tega zakona so nekateri oškodovali zaveznike, drugi pa državljane Rima. Kajti, da doma ne bi pustili moških naslednikov, so dajali svoje sinove v last kakemu rimskemu državljanu kot sužnje pod pogojem, da bodo kasneje postali svobodni in tako postali državljani kategorije osvobojenih sužnjev; in tako so tisti, ki niso imeli moških naslednikov, postali rimski državljani. V nadaljevanju so v neupoštevanju celo teh približkov zakona in brez razlikovanja, ne glede na predpise ali nasledstvo, pridobili državljanstvo Rima že s tem, da so se preselili v mesto in se dali popisati. Predstavniki so od senata zahtevali, da temu naredi konec in zaveznikom zapove vrnitev v njihovo skupnost (državo); prav tako so zahtevali, da z zakonom prepove pridobivanje nekoga kot lastništvo ali ga odtujiti z namenom spremembe državljanstva; če pa je nekdo na ta način že postal državljan Rima, se mu ta status odvzame. Te zahteve je senat odobril.

(9. I) Nato sta bili provinci, Sardinija in Istra, ki sta se nahajali v vojni, dodeljene konzuloma. Za Sardinijo je bilo zaukazano novačenje dveh legij z vsaka po pet tisoč dvesto pripadnikov pehote, tristo konjenikov in dvanajst tisoč pehotnikov zavezniki in Latini in šeststo konjenikov, kakor tudi deset ladij s petimi s petimi vrstami veslačev (kvinkvereme) v primeru, da se konzul odloči, da jih spravi v morje z ladjedelnic, kjer so bile privezane. Tako za Istro kot za Sardinijo je bilo odrejeno enako število pehote in konjenice. Konzuli pa so dobili povelje, da M(arku) Titiniju v Španijo pošljejo legijo s tristo konjeniki in pet tisoč pripadniki pehote ter dvesto petdeset zavezniškimi konjeniki. Preden so konzuli izžrebali posamezne province, je prispela novica o različnih čudesih: da je v sveti gozd, posvečen Marsu, na območju Krustuminov, z neba padel kamen; da se je na območju Rima rodil otrok brez udov in da so videli kačo s štirimi nogami; da je v kraju Kapua veliko zgradb na glavnem trgu zadela strela, medtem ko je v Pozzuoliju strela zadela ladji, ki sta nato zgoreli. Med tem poročanjem o čudesih, ki je prihajalo z raznih strani, je v Rimu sredi belega dne je gruča vzhičeno zasledovali volka, ki je v mesto prišel skozi Kolinska vrata in na njihovo zaprepadenost uspel zbežati skozi vrata Eskvilinska vrata. Zaradi teh čudes so konzuli žrtvovali večje število žrtev in v vseh hramih je bil razglašen dan prošenj. Ko so bili žrtveni obredi pri kraju, so izvedli žreb provinc; Istra je pripadla Klavdiju, Sardinija Semproniju. Potem je G(aj) Klavdij na osnovi odločitve senata predlagal zakon o zaveznikih in zaukazal, da se zavezniki in tisti, ki nosijo latinsko ime, tako v prvi osebi ali po njihovih prednikih, in so bili od časa popisa M(arka) Klavdija in T(ita) Kvintija dalje pri popisu zavedeni kot zavezniki z latinskim imenom, vsi vrnejo v svoje države do novembrskih kalend. Pretoriju L(ucij)u Mumiju je bilo naloženo, da o tistih, ki se v omenjenih okoliščinah niso vrnili, izvede preiskavo. Zakonu in razglasu konzula je bil dodan dekret senata, da mora diktator, konzul, interrex, cenzor, pretor, na položaju sedaj ali v prihodnosti, pred katerega bo priveden suženj, ki naj bi bil osvobojen, od njega pridobiti zaprisego, da tisti, ki mu daje svobodo, tega ne počne z namenom njegove spremembe državljanstva; nikogar se ne sme osvoboditi, ki ni dal te zaprisege. S tem in na osnovi razglasa konzula G(aj)a Klavdija bo v prihodnosti to področje pripadlo konzulu G(aj) Klavdiju.

(10. I) Medtem ko se je v Rimu odvijalo vse to, sta konzula iz prejšnjega leta M(ark) Junij in A(vel) Manlij, po prezimitvi v Ogleju na začetku pomladi, vrnila vojsko na ozemlje Istrov; ob velikem uničevanju, ki je teklo po celi deželi, sta žalost in jeza ob pogledu na plenjenje njihovega imetja, bolj kot upravičeno upanje, da bodo njihove sile kos združeni moči sovražne vojske, podžgala Istre k uporu. Na hitrico so bili mladi možje iz vseh koncev dežele (pripadnikov vseh ljudstev) rekrutirani v za silo urejeno improvizirano vojsko, ki se je v prvem naskoku bojevala prej ognjevito kot z vztrajnostjo. Na bojnem polju jih je bilo ubitih okoli štiri tisoč, vsi ostali so se po prekinitvi bitke v begu razkropili v svoje skupnosti. Od tam so v rimski tabor najprej poslali predstavnike, ki so zaprosili za mir, nato pa še zahtevane talce. Ko se je o tem dogajanju na osnovi pisma prokonzulov zvedelo v Rimu, je G(aj) Klavdij, ki se je bal, da bi mu ta uspeh utegnil odtegniti upravljanje province in poveljevanje vojski, brez zaprisege in ne da bi upošteval pravila vojnega stanja in poskrbel za svoje varovanje (spremstvo liktorjev), le po obvestilu kolega o svoji nameri, mahnil v noč in pohitel v provinco. Tu je postopal še manj preudarno, kot je to počel ob prihodu. Zbral je torej vojake in za tem, ko je Manliju očital beg iz taborišča, kar je bilo za vojake žaljivo, saj so bili med prvimi, ki so bežali, in za tem, ko se je posmehoval (Marku) Juniju, ki je pri tej kolegovi sramoti sodeloval, je obema zapovedal, da zapustita provinco. In ko sta ugovarjala, da bosta izpolnila ukaz konzula, ko bo ta iz mesta odšel v skladu s pravili in staro prakso, po slovesni zaprisegi v Kapitolu, v spremljavi svojih liktorjev in v vojaški opravi. Konzul je ves besen poklical Manlijevega prokvestorja (uradnika, ki je v provinci opravljal naloge kvestorja) in od njega zahteval, da prinese okove, da bi Junija in Manlija v verigah poslal v Rim, tako je pretil. Toda tudi ta ni izpolnil konzulovega ukaza; in množica vojakov naokoli, naklonjena svojim poveljnikom in nastrojena proti konzulu, ga je še spodbadala k odklonitvi poslušnosti. Na koncu se je konzul, utrujen od žaljivk posameznikov in posmeha množice – ki se je iz njega celo norčevala – vrnil nazaj v Oglej z ladjo, s katero je prišel. Od tam je pisal svojemu kolegu, naj uradno obvesti kontingent rekrutov, ki so bili novačeni za operacije v Istri, da se zbere v Ogleju; tako v Rimu ne bi izgubljal časa in bi takoj, ko bi zaprisegel, odrinil iz mesta v poveljniški opravi. Kolega je povelje skrbno izvršil in eden od naslednjih dni je bil določen za zbiranje vojaških enot. Malo je manjkalo, da Klavdij ne bi prispel ob istem času kot njegovo pismo. Ob svojem prihodu je sklical zborovanje in govoril o postopanju Manlija in Junija; in samo po treh dneh bivanja v Rimu je v Kapitolu, v spremstvu svojih liktorjev in v bojni opravi, slovesno zaprisegel ter odhitel proti svoji provinci z isto naglico kot v prejšnjem potovanju.

(11. I) Nekaj dni pred njegovim prihodom sta Junij in Manlij začela z odločnim obleganjem utrjenega naselja Nezakcija, v katerega so se zatekli vodje Istrov in njihov kralj Epul sam. Klavdij, ki je s seboj pripeljal dve novi legiji, je staro vojsko skupaj z njihovimi poveljniki razpustil, naselje obkolil in ga začel napadati s pomočjo premičnih oblegovalnih naprav, pergol6. Prav tako je tok reke, ki je tekla ob obrambnem zidu in je napadalcem predstavljala veliko oviro, a oblegane oskrbovala z vodo, v nevarnem podvigu, ki je trajal več dni, preusmeril v novo skopani kanal. Dejstvo, da je voda izginila, je osuple barbare preplavilo z grozo, kot da bi bila v to vpletena nadnaravna sila; vendar jih tudi to ni napeljalo na misel o miru. Namesto tega so začeli z ubijanjem svojih žena in otrok – tudi zato, da bi šokantna predstava pritegnila pozornost sovražnika –; po tem, ko so jih na zidovju pred očmi vseh usmrtili, so jih nato odvrgli z obzidja. Med ječanjem žena in otrok in okrutnega masakra so vojaki preplezali zid in vstopili v naselje. Ko je kralj ob krikih bežečih zaslišal trušč zasedenega mesta, si je, da jim ne bi padel v roke živ, zaril meč v prsi. Ostali so bili ujeti ali ubiti. Za tem sta bili napadeni in uničeni še dve utrjeni naselbini: Mutila in Faverija. Plen, ki je presegal pričakovanja, saj je šlo za siromašno ljudstvo, je bil ves razdeljen med vojake. Na dražbi je bilo prodanih pet tisoč šeststo dvaintrideset oseb, vojni hujskači pa so bili šibani in obglavljeni. Z uničenjem teh treh naselij in smrtjo kralja, je bil v celi Istri vzpostavljen mir, medtem ko so se ljudstva po predhodni predaji talcev podredila prevladi Rimljanov. Ob koncu vojnih operacij v Istri so Liguri pričeli z vojnimi posveti.


1Manjkajoči začetni del te 41. knjige bi moral zajemati razdelitev provinc in vojsk in (v skladu s povzetkom in Obsequentom) novico o požaru, ki se je razplamtel na Forumu, o ugasitvi svetega ognja v Vestinem hramu, s tem povezano kaznijo odgovorne vestalke in praznovanje lustruma; poleg tega pa še podvige Ti(berija) Sempronija Grakha in L. Postumija Albina v Španiji in morda priznanje Perzeja kot kralja Makedonije in njegove prve sovražne korake proti Rimljanom. V besedah tik pred tistimi, ki so bile prenesene, so se morali predstaviti razlogi, ki so napeljali konzula A. Manlia Volsona, da je nadaljeval z vojno proti Istrom. Na ekstremnem severovzhodnem delu polotoka, ki so si jih Rimljani prisvojili po dveh vojaških operacijah leta 222 in 220, so ti v času hanibalske ekspedicije ponovno pridobili neodvisnost in se sedaj postavljali po robu koloniji Oglej, vzpostavljeni na ozemlju, ki je bilo odvzeto Karnom; vojaško so bili napadeni leta 178 takoj za tem, ko so se omilile sovražnosti do Ligurov. Nadaljnje informacije o vojnem dogajanju v Istri v 41. knjigi, str. 9-11 in 43. knjigi, I 4-12.

2S pomenom viam: izvorno tako imenovana, ker (Polibij, VI. 30) »se vije vzdolž pet skupin legije«…

3Kar se tiče januarskih kalend, le te predstavljajo začetek novega leta mnogo pred Cezarjevo reformo, kot to dokazuje predjulijski koledar …

4Ko so se l. 197 (pr. n. št.) zapolnila politično administrativna mesta Španije …

5Ozadje tega problema je bilo v teh dejstvih: glede na veliko težnjo Latinov, da bi dosegli prednosti rimskega državljanstva z vsemi pravicami tako, da so se preselili v Rim – po tem, ko je na osnovi starodavnih dogovorov v domačem kraju njihovo mesto zasedel njihov dedič – je l. 187, v letu prostovoljnega izgnanstva Afričana (Afričanov?), je pretor Terencij Kuleonij kot posledico pritoževanja Latinov, ki zaradi takega izseljevanja niso bili več sposobni izpolnjevati predpisanih zahtev po vojaških kontingentih, izdal ukaz o izgonu priseljenih, čeprav že uradno vpisanih na liste državljanov, ki so jih sestavili popisovalci (cenzorji) (XXXIX, 3); …

6Vinea, pergola, je oblegovalni stroj v obliki pergole, prekrit z rešetko in usnjem, nameščen na kolesih, s katerim so se oblegovalci približali obzidju in se branili pred deževanjem puščic.