VELIKE VODNE MATERE
Leda Dobrinja – objavljeno v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri II., 2017.
Spis Istra, zemlja boginje Este v 1. številki zbornika govori o Veliki Materi Istri, kot se je odkrivala preko proučevanja istrskega govora in njegove povezave z drugimi predrimskimi jezikovnimi skupinami in sodobnimi evropskimi jeziki. Velike Matere so zajemale klasične atribute dobrote, modrosti, pravice in plodnosti, pri Istri oziroma Este-ri pa je novo to, da je Velika Mati v verovanju istrskih staroselcev predstavljala tudi obstoj sam. Zemlja je dobra prispodoba za trdnost in stalnost, za nekaj, kar obstaja, kar je vidno, zato se koren ‘este-‘ povezuje z besedami, ki označujejo obstoj nečesa ali njegovo bistvo. Ta koren je morda celo v neposredni zvezi s pritrdilnicama ‘si’ v latinskih jezikovnih skupinah in ‘yes’ pri Angležih, moramo pa ga upoštevati pri slovničnih osnovah, kot je glagol ‘biti’ oziroma ‘essere’ in ne nazadnje pri slovenskih slovničnih obrazilih kot sta ‘-išče’ (npr. mokr-išče), ‘-ost’ (umn-ost) ali ‘-stvo’ (npr. bogastvo), ki izražajo neko danost oziroma kakovost. Dober primer za to je ime Terg-este, ki ga lahko razumemo bodisi kot ‘trž-išče’ ali pa Terg Este, oboje ima po gornji razlagi isti izvor, oziroma da končnica ‘-išče’ izhaja iz ‘este-‘ kot biti.
Vedenje in jezik – Naslednji zaključek, do katerega nas je izvajanje privedlo, je bil, da moramo na tej točki in v tem prostoru zbrati dovolj smelosti, da predpostavimo naše bivanje v tem prostoru pred mnogimi tisočletji in da je segalo v čas, ko se je v tem prostoru oblikoval naš jezik. Ključna pretpostavka pa je tudi, da je svoj izvor mogoče spoznati. Dva tisoč let obstoja, na katerega je krščanstvo tako ponosno, je pravzaprav zelo kratka doba. Bila pa je dovolj dolga, da so se skrili in izgubili podatki, znanje, ključi za razumevanje svojega izvora: od kod smo, kdo, zakaj smo tule. Danes zahodna znanost razumevanja izvora več niti ne pričakuje, uradna slovenska znanost pa nas v zadnjem stoletju celo prepričuje, da nas v tem prostoru pred 6. stoletjem ni bilo. Pričujoči spis gre v nasprotni smeri, gre za neke vrste gnostični pristop, kjer je spoznanje sebe in svojega izvora je možno.
Este kot osnova za oblikovanje slovničnih obrazil -ost, -išče. Danes slovenski jezikoslovci izvor slovenskih besed iščejo predvsem v drugih jezikovnih okoljih. Pri izvoru po pravilu trčimo na ‘indo-evropski sindrom’, ne da bi pričakovali, da bi izvor jezika in s tem tudi vedenja razumeli. Gnostični pristop je ostal nekje daleč v zgodovini. Vemo pa, da sta se jezik in vedenje nadgrajevala in da latinski ‘scio’, ki prehaja v ‘co-gni-tio’ in ‘scientia’, označuje znanje, znanost. In da preidemo na našo temo, za začetek opozorimo na glasovno povezavo med Veliko Materjo Esto in boginjo modrosti Sijentjo. Boginja Este je enakovredna inačicam egipčanski Aset, sirski Esterte, grški Ateni in latinski Vesti. Pooseblja atribute dobrote, modrosti, pravice in plodnosti.
Eksistenca in esenca – este kot bit in bistvo – Lahko predpostavimo, da je bil eden prvih izzivov človeka najti izraz in simbol za to, kar obstaja. S čim je lahko primerjal obstoj, stalnost nekega pojava? Je bila to zemlja, svetloba, dan? Tako beseda ‘obstoj’ kot tudi ‘eksistenca’ vsebujeta koren ‘-est-‘. Prav tako s tem korenom lahko povežemo izraz ‘esenca’, gr. ‘essentia’, ki izraža to, po čemer neka stvar je to, kar je. In tako zaznavanju sledi oblikovanje izrazov, sredstev za posredovanje vedenja in znanja. Danes še ne poznamo njunega začetka, morda je bila ‘gnoza’, prepričanje o sposobnosti človeka, da razume sebe in svoj izvor, povsem samoumevna. Danes zagotovo vemo, da sta se jezik in vedenje nadgrajevala in da latinski ‘scio’, ki prehaja v ‘co-gni-tio’ in ‘scientia’, označuje znanje, znanost. Kakšno vlogo je imela tu Velika Mati modrosti Sijentja, ni težko zaključiti.
Etika in estetika – Izraze in imena, vezane na znanje, misteriozno povezuje koren ‘est-‘. S tem lahko povežemo tudi filozofska pojma etika in estetika, vedi in nauk o dobrem in pravilnem ter lepem na drugi strani. Vse to pa so hkrati atributi ženskih božanstev, Velikih Mater pravice, modrosti, dobrote, lepote. Vse vodijo k boginjam Aset, Ateni, Estreti in naši Esti ali Istri. In prav to je bil razlog, da Este-ra ni bila le božanstvo zemlje, pravice in dobrote, da je predstavljala obstoj sam[1] in da je koren ‘est-‘ kot tudi ime ‘Este’ eden prvih glasovnih simbolov za označevanje biti, bitnosti, torej, da nekaj je.
Materija, misteriji in histerija – Slovenska pisateljica Zofka Kvedrova je avtorica črtic z žensko tematiko, Misterij žene.[2] Kaj so ti skrivnostni Misteriji? Slovar tujk v prvi definiciji razlaga besedo kot versko skrivnost, v stare veku skrivne verske nauke in obrede, ki so bili dostopni le posvečenim. Izvor besede je grški ‘mysterion’, ki pomeni skrivnost.[3] V ezoteričnih vedah pa morda naletite na podatke ali ugibanja, kaj so ti obredi bili in čemu so bili namenjeni. Pri italski inačici Este – Vesti – naletimo na svečenice, ‘vestalke’, njeni obredi so povezani s pomladnim čaščenjem narave. Jih lahko povežemo tudi z obredi plodnosti? Izročilo pravi, da so bili v našem prostoru povezani z Devo in Babo, na primer pri Mali Trglavci na Krasu. Kaj pa Esterini hrami? Nam beseda ‘misterij’ pomaga? Nas vodi do ‘hrama Estere’ ali do obreda Male/Mlade Estere? Sta nam v pomoč pri tem iskanju mali in veliki šmaren?
Na Peutinguerjevem zemljevidu je polotok Istra označen kot Histeria. Dodajanje črke ‘h’ pred začetni samoglasnik pri grških izrazih srečamo večkrat in tako slovenetsko Esto v latinski obliki odkrijemo kot Vesto, v grški pa kot Hestio. Sodobni slovarji o izvoru besede ‘histerija’ pravijo, da je beseda starogrškega izvora in da pomeni maternica. Imenovali so jo tudi Metra in je povezana z latinskim izrazom ‘uterus’, glasovno pa jo lahko povežemo z našo materjo. Zanimive so povezeve s poimenovanjem drugih ženskih organov. Vagina, ki velja za latinsko besedo in se prevaja kot nožnica, bi se v kakem starem slovenskem narečju izgovorila kot ‘vuod žene’, če bi imeli za to dovolj smelosti. Naša ‘žena’ pa je najpristnejši sodobni izraz za osebek, ki gene-rira življenje. Da je histerija izraz za duševno bolezen, ki so jo povezovali z menstrualnim ciklusom in žensko muhavostjo, verjetno tudi ni naključje. Tabuju spočetja in rojevanja življenja se tu dodaja razvrednotenje svetosti moči spočetja in rojevanja življenja.
Omika enosti s stvarstvom in Cela Este
Danes se razvitost ‘predzgodovinske’ kulture ocenjuje po kamnitih ostankih. Grška kultura in rimsko cesarstvo sta za seboj pustila množico kamnitih pomnikov: ostankov templjev, kolon, posvetilnih napisov. Na osnovi tega se omika ljudstev, ki so postavljali temelje klasični kulturi, in na osnovi standardov današnje materialistične omike ocenjuje kot nerazvita in duhovno primitivna. Predpostavka je lahko popolnoma napačna. Ne gre le za tehnološko razvitost in sposobnost gradnje in obvladovanje velikih snovnih mas, gre tudi za temeljitost uničevanja simbolnih vrednost premaganih narodov in prisvajanje zavzetih dosežkov (na primer cest, vodovodov, naselij).[4] Gre pa predvsem za drugačno dojemanje stvarstva. Če je bila sveta zemlja, če je bilo morje Moč, s katerim je človek živel in ga spoštoval, če je bila gora videti kot domovanje moči zemlje, potem je bilo celo stvarstvo hram. Božje ni domovalo za zidovi hrama, bivalo je povsod, mesta čaščenja pa so bila naravne posebnosti.[5]
Zemlja, ki je vzcvetela vsako pomlad in rodila skozi poletje in jesen, ki se je tresla ob potresu in sesipala ob plazovih, reke, ki so dajale vodo in nosile drevje, morje z neskončno gladino, ki je poneslo ladje do neznanih bregov, s temno neskončno globino, v kateri so se skrivale čeri in iz katerih se je dvignila sila valov, mehka sila vetra, ki je poganjal jadra, in bes vetrov, svetloba dne, toplota sonca, to vse je bilo del življenja in zavedanja ljudstva, naroda[6]. Da so imela poljedelska ljudstva poseben, spoštljiv, etičen odnos do stvarstva, je enako znano kot tudi logično. Zemlja je ljudstvu dajala življenje, ni bilo drugega vira, torej so jo spoštovali, negovali in plemenitili za prihodnje rodove.[7] Enak etični in ustvarjalni odnos uravnotežene izmenjave je obstajal tako v medčloveških odnosih kot v odnosih med ljudstvi in je jasno nasprotje kasnejše ‘etike plenjenja’ tako narave kot ljudi, s katerimi se niso poistovetili. Pravzaprav je ta drža, ki jo z daljave vidimo kot notranji del rimske omike, povezana tudi z držo, da se je vse začelo z njimi.[8] Stara etika se je pri staroselskih ljudstvih, ki so preživela, na primer Istrjanih, ohranila do danes in jo je začela resno načenjati šele druga polovica zadnjega stoletja.
Jožko Šavli v svoji knjigi pravi: „Cel hrib,gora,…, je bil hram… Tam so postavili kak kamen, znamenje, h kateremu so hodili, da bi se zahvalili Gori ali Streli ali Vodnemu studencu za milost …“ Zato niso gradili velikih hramov. In zato tudi niso gradili družbe plenjenja. Z uničenjem in podreditvijo teh ljudstev so na mestih čaščenja zgradili mogočne marmorne in kamnite templje in kamen je postal simbol za dolgost spomina, življenja in večnost samo. Radius delovanja in polje, raven enačenja človeka in skupnosti pa sta se vse bolj manjšala. Od enačenja s stvarstvom se je enačenje zožilo nanje, Rimljane same in tekmece, ki bi jih lahko premagali. In do danes se je vedenje zahodnjaka ožilo in ožilo, od zaveznikov, do lastnega naroda, do lastne stranke in interesnega partnerja. Vse drugo je stvar igre, iz katere gre nekaj izcimiti, izvleči. Zato poimenujmo omiko prednikov, katerih ostanek smo, omika enosti s stvarstvom.
Zagotovo sta obstajala tudi zavedanje o celovitosti stvarstva in tudi beseda za to pojmovanje. V skladu z razmišljanjem o povezavi med pojmom ‘est’ za biti, obstajati, predpostavljam, da se je pojem ‘Esta’ uporabljal tudi za posamične ‘biti’, ‘bitja’.[9] Če je bila Esta, Estera, Istra tako zemlja kot tudi voda (Ister), potem je obstajal tudi pojem za celovitost stvarstva. Vzemimo za delovno predpostavko, da je bila to ‘Cela Este’, to je vladarica Neba in Zemlje. Pred kratkim je bilo predstavljeno delo Baltazarja Hacqueta Veneti – Iliri – Slovani,[10] ki v delu Pogled na religioznost Slovanov pravi, da v oči še najbolj bode omemba Marije, ki je predstavljena kot kraljica elementov in naj bi kot takšna predstavljala nekakšen prehod iz starodavnega čaščenja boga Triglava. Recenzent ob besedilu posreduje vinjeto z izvorno navedbo Hacqueta: »Glejte tudi vinjeto ob začetku tega Uvoda, kjer je Marija predstavljena kot gospodarica vseh prvin, tako kot staroslovansko triglavo božanstvo Triglav, kateremu se pripisuje gospostvo čez zrak, zemljo in vodo« (Hacquet 1801–1808, 1: 12).«
Malo bolj bi se morali ustaviti pri krajevnih imenih Celea, Cele, Celje. Ena od naslovnic Zgodovinskega časopisa[11] nosi posnetek mozaika z napisom z zgodnjekrščanske bazilike v Celeji v 5. stoletju, kjer je izpostavljen napis ‘iustinia’.[12] Zgodovinar France Kos pa v svojem Gradivu omenja kraja Zellia in Medaria, v razlagi, na katere kraje se imeni nanašata, pa navaja različne predpostavke.[13]
Kraj Čelje (Ceglie Messapica) najdemo danes v Pugli v bližini Brindisija. Messapi naj bi bili staro ilirsko ljudstvo. Messapia, ‘Zemlja med dvema morjema’, kot jo danes sami razlagajo naši sosedje, je razumljiva nam, ki imamo besedo ‘vmes’. Tudi Messina se razlaga s pomočjo istega korena. Tam najdemo tudi megalitske ostanke, večje stožčaste nanose kamenja, ki segajo 10–15 metrov visoko, in ki naj bi služili kot razgledna mesta, manjši pa naj bi služili kot grobne gomile. Imenujejo jih ‘specchie’, ki presenetljivo spominjajo na naše ‘špike’ ali ‘špičasto’, to je ostro zašiljeno obliko. In smo že pri našem Celju, Celeji.
Risba Celja z grbom celjskih grofov iz leta 1452[14] in prapor mesta Ceglia danes. Pri obojih gornji del grba zavzema krona, ki jo vidimo tudi pri Vladarici zraka, vode in zemlje. Je simbol povezan z vladarico Neba in zemlje, Celo Este?
Cela Este se danes sliši v italijanskem izrazu, pridevniku, ‘celeste’, to je sinje kot nebo. Nebo samo pa je ‘cielo’. Nebres ali Nebra, ki ga najdemo na spisku rimskih zapisov o božanstvih Istrov, pa je Nebni Ra, nebesni Ra.
Unetice so kraj blizu Prage oziroma njegov predel. Pomensko sporočilo imena je ‘enost’. Pri nas imamo Unec.
Ne ve se, na kateri pol se ime Nebra nanaša, na žensko ali moško božanstvo. Tu moramo vključiti v igro tudi našega Velesa, ki mu pridajajo različne moči, od vladanja podzemlju, do tega, da je vladar bogastva, vojne, čarovnije. Nekateri ga istovetijo tudi s Triglavom in predpostavljajo, da je bilo drugo ime za Velesa tudi Belin, saj je nebo domovanje sonca in vir svetlobe. Ime samo govori v prid predpostavki o Velesu kot vladarju vesolja, to je Nebes in zemlje, vsega sveta torej. Do danes se je ohranilo več mest, ki nosijo imena po Velesu. Blizu Celja se nahaja Velenje, vzdolž Jadrana se vleče gorovje Velebit, potem imamo mesti Veles tako v Makedoniji kot v Grčiji. Pozornost pa vleče Volosko ali Voloska pod goro Učko. Nekateri Volosu in Voloski zaradi imena, ki nosi v korenu ‘vola’, zmotno pripisujejo zavetništvo nad živino. Zemljepisna lega teh kraje ne govori v prid poljedelstvu in reji goveda. Bližina morja, mogočnih gora, burje napeljuje na zaključek, da je obstajalo tudi jasno zavedanje o prisotnosti vseh teh danosti, ki jih je vodila neka zakonitost, Moč.
Ob tem se zaustavimo še ob imenu otoka Cres, ki nam ne pove veliko, dokler ob njega ne postavimo boginje Ceres, ki jo danes v rimskem občestvu bogov opisujejo kot boginjo obdelave zemlje, žetve, plodnosti in izobilja. Ceres naj bi predstavljala inačico grške Demetre. V dalmatinskem otočju pa ni obdelovalnih polj, je pa otočje izrazito stičišče moči morja, zemlje in neba. In še podatek za primerjavo z istrjansko jezikovno dediščino. V našem delu Istre uporabljamo za krajevni prislov ‘čez’ izraz ‘čres’, ‘iti preko’ rečemo ‘jet čres’. Zgovorno ledinsko ime za njive, ki ležijo na drugi strani, na primer potoka, so ‘Priek’, vendar bi jih z jezikovnega gledišča lahko mirno imenovali tudi ‘Čres‘. Cres v starem jeziku tako pomeni, da gre za kos zemlje, ki leži na drugi strani morja.
Na sliki z mahom poraščen kip boginje Ceres iz Parka prikazni (Strahov) iz Bomarza v Laciju 16. st. s košaro žita in sadja na glavi, ki jo lahko tolmačimo tudi kot simbole nebesnega svoda. Na risbi ima podoba svetniški sij, ki ima obliko nebeškega svoda, in v roki drži košaro, ki jo lahko vidimo kot sneto krono, vse značilnosti vladarice treh naravnih sil: zemlje, vode in neba.
V zadnjem času je v slovenskem prostoru presenetilo bogastvo pričevanj o staroverskem izročilu na severnem Primorskem, ki nam ga je prenesel Pavel Medvešček v knjigi Z nevidne strani neba.[15] Poleg svetih krajev, obredov in obrednih predmetov obstajajo tudi bitja. Gre tako za človeška bitja posebnih moči ali nadnaravna bitja. Med drugim nam posreduje podatek o čaščenju ‘Nebarja‘. V nekaterih krajih so poznali ‘Grmina’ in ‘Kačjo strelo’. Kačja strela je posebna vročinska strela, zanimivo pa je, da so se staroverci imenovali tudi ‘Kačarji’. Kačarji so imeli špile, kot neke triroge vile, ki spominjajo na ‘trizob Neptuna’, ki smo ga z odmikanjem od velikih morja Slovenci izgubili iz spomina. Ne gre pa pozabiti na povezanost besed ‘strela’ in ‘Estera’, pa tudi povezanost izrazov: ‘zmija’ (kača) in ‘munja’ (strela) v srbskem jeziku.[16]
Božanski pari – ženski in moški izrazi stvarstva
Danes se mlade generacije z velikim čudenjem in občudovanjem ozirajo na Vzhod in odkrivajo modrost pojmovanja stvarstva in bivanja. Življenjska energija ‘či’, ‘jing in jang’, sposobnost občudovanja in ne plenjenja se zdijo visoki dosežki vzhodnega dojemanja življenja. Malo kdo pa je pozoren na to, da izhajata besedi ‘živ’ in it. ‘vivo’ iz istega korena. Tudi črno – belo, dobro – zlo, lepo – grdo, dva pola celovitosti stvarstva, nista bila pri poteptani omiki naših prednikov nič manj notranjega in vseobsežnega pojmovanja življenja. Danes težko pojmujemo enakost spolov. Dokaj mehanično in avtomatično patriarhalnemu predznaku zahodne ‘zgodovinske’ civilizacije ob bok označimo obdobje pred tem kot ‘matriarhalno’. Nobenega dokaza ni, da je v tem času prevladovala ženska. Veliko verjetneje je videti, da sta bila pola enakopravna, da je bilo zavedanje o ravnovesju in vlogi polov logično. Za rojevanje sta potrebna moški in ženska, za preživetje tudi. Čaščenje Velikih mater z ničimer ne izpodbija zavedanja o vlogi Velikih očetov. Na ostanke bomo zato gledali s tega zornega kota kot na ostanke omike višjega in ne osiromašenega zavedanja, skrčenega na prevrednotenje moškega in enačenje stvarstva z materialnim, pojavnim svetom.[17]
Naslednja stvar, ki jo že iz dosedanjih podatkov lahko vidimo, je, da je v omiki naših prednikov obstajalo kot najbolj naravno in morda tudi nezavedno načelo enakovrednega pomena ženskega in moškega principa, telesa, dela in pomembnosti v skupnosti. Čaščenje je bilo spontan, naraven odziv dojemanja sveta, nastal v neposrednem stiku in opažanju okolja in ni bilo plod abstraktnega intelektualizma, približevanja k življenju od abstraktnih pojmov. Vedenje je nastajalo postopoma, se nadgrajevalo z opazovanjem naravnih sil, točnosti narave, neskončnih ciklusov rojevanja, rasti in navideznega umiranja. Iz tega in iz ostankov, ki so se ohranili do danes, lahko predpostavimo tudi, da se je vsaka moč, poosebljena zakonitost narave, prikazovala s svojim ženskim in moškim izrazom, polom.
Če bomo na to pozorni, bomo tega ženskega in moškega izraza iste stvarnosti našli v naši kulturni zapuščini veliko. Naj na tem mestu omenimo to dvojstvo pri dojemanju celega stvarstva kot Božjega, kjer so izstopali gore, hribi, izviri, reke. Še danes goro Triglav označujemo z izrazom Očak. V luči zadnjih raziskav odkrijemo žensko Mater v Istri v gori, ki je do danes ohranila ime Učka kot par Očaku. Latinci, Italijani, jo imenujejo Velika gora ali ‘Monte maggiore’. Da o nizu Svetih gora v slovenskem prostoru ne govorimo. In tako imamo božanske pare, ki pa se do danes niso ohranili razločno in celovito. Gibljivost in prehajanje življenja in posebnosti okolja so rodili veliko inačic, med najpomembnejšimi so zemeljsko nebesni pari Isis in Oziris, Zevs in Hera, Jupiter in Juno in če priznamo ali ne, tudi Este/Oštja in morda Žleh. Pri zadnjem paru bi si, če ne izhajali iz značilnosti bitij, temveč iz glasovnih simbolov zanje, nasproti stala Oštja in Pust.
Vsekakor se ob božanskih bitjih srečamo z naravnimi silami – silo zemlje, vode, zraka in ognja[18]. Če bi k vprašanju pristopili akademsko, bi se vprašali, ali je vsaka od njih imela ženski in moški pol. Morda pa je ena sila v obliki ženskega bitja stopila nasproti drugi sili kot moškemu bitju. Jožko Šavli v delu Zlati cvet, ko govori o božanstvih Venetov, ob Zemljo postavi Belina.“Kot vsa božanstva sonca in neba je tudi Belin imel svojo družico, boginjo Zemljo, ki je v nekaterih primerih postala mati določene dežele in njenega naroda. Po njem je nosila tudi ustrezno ime, tako Noreia (v Noriku), Reitija (v Reziji), Histria (v Istri) ipd. in je predstavljala posamezni narod in njegovo državo.“[19] Ampak to je teoretično vprašanje; ekstistencialno, rojeno iz življenjskih okoliščin, so poli dobivali svoj izraz drugače, obarvano krajevno in kot odraz dojemanja stvarstva. Iz ostankov ne razberemo ostrih ločnic, še posebej ne med silo Vetra in Neba, med Nebom in Ognjem in med Zemljo in Vodo.
O vetrnih bitjih prinaša veliko podatkov Pavel Medvešček in omenja pričevanje o Veternem duhu, o Pustu, o Zimskem kresu.[20] Pust je poosebljena moč, bitje, na njegove značilnosti pa kažejo reki. Mile zmerljivke ali rahlo zavračanje pri rekih: ‘Pust!’, ‘Hode, hode, Pust!’ označujejo šemo, norčka. Vprašanje je, če Pusta danes še lahko povežemo z Veternim duhom, veliko lažje ga je spraviti v par z ‘Befano’, grdo starko, ki z metlo pometa po današnji Italiji takoj po novem letu[21]. Sloves si je v grškem bajeslovju izborila Burja pod imenom Borea, ki je poosebljal severni veter. V rimskem bajeslovju so se ohranile še Furije, boginje besa in maščevanja. V Istri se z izrazom ‘furija’ še danes označuje hitrost in silovitost. Medvešček nam prenaša še vrsto podatkov o duhovih; o drevesnem duhu, o gozdnem duhu[22], v istrjanski duhovni dediščini se zadnji povezuje z orkom in volkom oziroma ‘ukodlakom’.
Če je obstajala moč dneva, svetlobe in sonca, je obstajala tudi moč noči in teme. Logično bi bilo predpostaviti, da sta pola enakovredna. Lahko tudi predpostavimo, da sta bila kdaj in v neki omiki enakovredna. Ne vemo zagotovo, ali so bili pari urejeni ali naključni, zagotovo je, da so bili krajevno obarvani; gotovo je tudi, da so se skozi čas spremenili in se mešali z vplivi iz okolja. Predpostavimo jih nekaj: Deva in Devač, Belin in Belinja, Črni bog in gospa Smrt, Orko in Štriga, Žleh in Hudina. Presenetljiva je pripovedka Štrpedov rod, katere izvor postavljajo v Matarsko podolje, Podgorski kras in Čičarijo.[23] Govori o belem – dobrem in črnem – hudobnem, Štrpedu, polhih, ki sta ju rodila Luna in Lunj, ki v zgodbi odigrata vlogo v obliki zlatokljunega sokola. Na Matarskem polju se Štrped imenujeta dva hriba, v bližini Buzeta pa se nahaja istoimensko naselje. DEVA in DEVAČ.
Za konec se zaustavimo še pri paru Deva in Devač in Triglav in Trglavca. Raziskovalci s Krasa nam posredujejo pričevanja o obredih v jami Trglavci pri Divači. Položaj dveh skal v jami ponazarja približevanje Deve in Devača pred polnim združenjem. Samo ime Divača, tako kot Devin s svojo ‘Devino skalo’, ovekoveča spomin na čaščenje Moči, ki so jih ogledali v skali, kamnu, na gori. ‘Devača’ se na enem od starih zemljepisnih kart nahaja na mestu današnjega Perana, ‘Velega ronka’, ki ga imenujejo tudi Rt Madona. Ne bi smeli zanemariti prisotnosti ‘deve’ v besedah ‘diva’, ki označuje estradne znane ženske osebe posebnega talenta in lepote, in ‘vdova’. ‘Vedova’ v italijanščini in ‘widow’ se v slovenščini bereta kot ‘vi’, ‘ve’ (kot) ‘deva’, torej kot neporočena ženska. Italijani božansko označujejo z besedo ‘divino’, boginjo pa z izrazom ‘dea’, ki je inačica slovenske deve.[24] Ob devi ne pozabimo na prostor, ki ga zaseda v ljudskem nezavednem ‘baba’.[25] Najdemo jo v rekih, ki nas peljejo do stare babe, starine in izpeljanke ‘strine’, ta Stare, ki nas na koncu pripelje do Estere.
Največ sledov imamo za čaščenjem Belina in Bele gospe, Belinje.[26] V Ogleju so našli kip oziroma napis, ki priča o čaščenju Belina. Do danes pa se je ohranilo krajevno ime Belinja, kjer je postavljen samostan s cerkvijo, posvečeno Materi božji. Krščanska Mati božja, ki je nasledila staroselsko Veliko Mater, pa je tudi simbol čistosti in beline.
Joško Šavli v zvezi z Belinom zapiše: »Ledinska imena po mojem mnenju dokazujejo, da so Ligurijci spadali med starodavne Venete. Primer njihovega izročila, povezanega z Belinom, je kraj San Benigno v bližini Turina.«[27] ‘Benigno’, ‘benigen’, ‘nezloben’ torej. To je eden redkih primerov, ko se dobrota povezuje z moškim vrhovnim božanstvom. Pogosteje se pri vrhovnih moških božanstvih poudarjajo moč, borbenost in sila. V ligurskem govoru je izraz ‘belin’ še živ; uporabljajo ga kot vzklik začudenja, pa tudi za poudarjanje pomena ali slabe kakovosti. Je pa to tudi ljudski izraz za penis. Ena od razlag izvora besede govori o tem, da izhaja beseda penis prav iz Belina, faličnega božanstva, ki ga sicer pripisujejo »starokeltskemu« božanstvu plodnosti in spočetja pod imeni Belanu, Belenos, Belmnus; častili naj bi ga stari Ligurci, ko so prišli v stik s »keltskimi ljudstvi«.[28] Sam izvor imena Liguria sosedje iščejo tako pri Grkih v pomenu (bojnih) krikov, ki naj bi odmevali v gorovju, kot v sredozemskem korenu ‘liga-‘, ki pomeni blato, mulj. V slovenščini se Ligurija prevaja kot Belo gorovje, kar v resnici tudi je.[29]
Na tem mestu uvedimo že dolgo spregledanega Janusa, dvoglavega boga vrat in prehodov, ki pozdravlja odhod starega in nastop novega leta, prihod meseca, kateremu je dal ime, to je Janus ar[30]. Kot božanstvo dveh obrazov predstavlja tudi celoto nasprotij.[31] Z imenom Janus (v it. Giano) je nemara povezano ime Genova, morda Geneva. Ena izmed razlag sloni na nagrobnem napisu pod dvoglavo podobo Jana (it. Giano), ki pravi: Jan, prvi kralj Italije od časa Velikanov, ki je Genovo ustanovil v času Abrahama.[32] V imenu je tudi naša pritrdilnica ‘ja’, ki je povezana s potrditvijo tega, kar je, kar vidimo pri luči dneva, zato ni neutemeljena povezava Jana z božanstvom svetlobe, Belinom. Še dve stvari zvenita domače. Najprej pridevniška oblika imena mesta Genova, ki jo po slovensko preberemo ‘Janova’ in ne nazadnje podobnost, ki jo z Janusom ohranja slovenski Janez ali po domače Janes.
Krkavški kamen ali menhir, ki ga raziskovalci povezujejo z Belinom. Beseda ‘menhir’ pomeni veliki kamen, pri čemer stoji ‘men-‘ za kamen in ‘hir’ za velik. Obelisk ali stela, posvečena Svetovidu, ki se nahaja … Vir: Wikipedia.
Dvojstva – črni in beli vladarji in njihovi podpisi v krajevnih imenih
Druga značilnost dojemanja celovitosti je zavedanje o nasprotjih, ki sestavljajo celoto. Dvojstvo obstaja med svetlobo in temo, dobrim in zlom, lepim in grdim, poznanim in nepoznanim. Če danes dajemo pozornost predvsem svetlobi in domnevnim močem, vladarjem svetlobe, to počnemo zaradi sedanje realnosti. To je sedanjega odnosa do teh polov. Delujemo podnevi, pri svetlobi, in naša sposobnost soočenja s temo in njenim kraljestvom se je praktično izničila. Kraljestvo noči ali ‘noč ima svojo moč’, kot pravijo v Istri. In če predvidevamo božanstva dneva, luči, sonca, lahko z gotovostjo predpostavimo tudi obstoj poosebljenih moči noči in teme.
Hramov Mater božjih, ki jih pooseblja božja luč, je danes veliko. Veliko je tudi krajev, ki nosijo njeno ime: Beljak, Bela, Bohinjska Bela, Koroška Bela pri Jesenicah, Belinja, Bela krajina. Pri tem naj omenimo Albucan nad Izlo, ki bi ga lahko poslovenili kot Beli (vrh). Morda bi morali v tej smeri iskati razlago za Bled. Kaj pa ime Bistra? Bistra v ruskem jeziku označuje ‘živo’, ‘živahnost’. Pri nas čistost vode in ostrino uma. Kaj pa množica krajevnih imen Bistric? Ima to kaj opraviti z belo zemljo, vodo – Istro?
Domnevno gre za večje gradišče v Kortah nad Izlo, ki naj bi bilo nekdanje prebivališče Izlanov[33]. Latinci so ga imenovali ‘Castel Celeste’.[34] V slovenskem jeziku to ime pomeni dobesedno ‘kaštel Cele Este’, to je gradišče vladarice neba in zemlje. V krajevni zbirki v Kortah se nahaja zapis starega Kortežana z uporabo imena Jizla. Janez Hofler pa Albucan postavlja nekje v bližino Kroga nad Sečovljami.[35]
Premalo ali nobene pozornosti pa se ne posveča ta Črnim božanstvom, kot da smo se kot omika vse manj sposobni soočati s temnejšimi stvarmi življenja, z zlom, silo in neznanim. Zelo redko čaščenje Črne Matere božje bi morali opazovati tudi v tej luči. Predpostaviti moramo, da je veljala v kulturi enovitosti in dvojstev enakovrednost moškega in ženskega, črnega in belega, dneva in noči, življenja in smrti. Pri tem ne gre za delitev na pozitivno in negativno. Morda je bil odnos do smrti veliko bolj naraven, predniki so bili sposobni smrt doumeti kot drugi pol življenja in ne kot tabu. Noč, smrt, neznano so povezani s črnino, črnim polom celote. Imamo kar nekaj priimkov[36], krajevnih in pokrajinskih imen ter imen gora, ki označuje Črno.
Če črno povežemo z nočjo in temo, smo pri ‘Nočnih močeh’, bodisi to ‘ešte’ ali ‘ra-ji’. Veljalo pa bi v tudi našem bajeslovju predpostaviti obstoj boga ‘Nočuna’, pri Etruščanih Netun, sedaj poznan kot Neptun. Njegova podpis se morda nahaja v imenu mesta Nitra na Slovaškem.[37] Sledovi čaščenja Črnih božanstev so vidna v krajevnih imenih: Črna gora, Črna na Koroškem, Črna pri Apačah, Črni Vrh, Črnotiče pri Črnem Kalu, Črni Kal, Črniče, Črnuče, Črnomelj, gora Črna prst. V Istri poznamo kraja Črnci in Črnica. Na drugi strani najdemo v Italiji reko Nero (Črna), ki, zanimivo, izvira v ‘Sibilinem gorovju’, ki glasovno govori o belem bogu in govori o enovitosti nasprotij. Prav tako se v Bližini Milana nahaja kraj Černusko (Cernusco). Bliže nas se nahajajo Črni hribi z vrhom Trsteljem. Ena od poti do Trstelja nas vodi skozi vas Temnico. Tudi pri Timavi se nahaja gozd Černica, sam izvor imena Timava pa nekateri tolmačijo kot ‘Temno vodo’. Pri tem naj omenimo še izraz črnika ali črni hrast; hrast sam ima pri staroselcih poseben pomen, danes zaradi kakovosti lesa, včasih pa je nemara tvoril duhovni par z lipo.
Zanimiva je pripoved iz TV oddaje[38] o kraju ‘Sancerno’ v bližini Bolonje (Bologna), pri čemer ime Sančerno sodobnemu Italijanu ne pove ničesar. V oddaji je izvor imena razložen s ‘keltskim’ čaščenjem jelena, to je ‘cervo’. Uprizorjena je bila scena iz ‘keltske’ povezanosti z gozdom, lovom na jelene in jelenjimi rogovi, ki naj bi jim pripisovali čudežno moč. V podporo trditvi je bil naveden vir iz 5. stoletja, kjer se nek krščanski duhovnik ali škof pritožuje, da hodijo ljudje podnevi v cerkev, ponoči pa da hodijo v gozd in izvajajo poganske obrede. ‘San-cerno’ z znanjem slovenščine beremo kot ‘San Černo’, ki veliko bolj prepričljivo napeljuje na čaščenje Črnega boga kot pa na čaščenje jelena.[39]
V Alpah se na nadmorski višini 2050 metrov v Valle d’Aosta nahaja kraj Červinja (Cervinia). Nad njo se dviga Červin (it. Cervino), eden najvišjih vrhov v Alpah. Tuja imena sama po sebi ne povedo veliko, dokler jih ne beremo v svojem jeziku. Červinja in Červin, če ju postavimo ob vrh Bele gore (Monte Bianco), zazvenita drugače. Tudi nemško ime za Červin – Matter-horn lahko privedemo na Mater Černo. Četudi bi zadnji del imena ‘-horn’ prevedli kot rog, bi trčili na slovenski rek ‘temno kot v rogu’. Zato še skok do Kočevskega roga (v nem. Hornwald), ki leži nad Črnomljem in Črmošnjiško dolino in meji na Belo krajino. Pokrajina Schwarzwald ob izviru Donave je tudi Črni gozd.
In nazaj k vodam. A še vedno imamo na umu Estero in njen odtis v krajevnih imenih, tako ob Dolini Aosta v sedanji Italiji kot tedaj, ko se pomaknemo proti jugu Balkana. Skozi Strugo ob Ohridskem jezeru teče reka Črni Drim. Črno morje – je bila zibelka najstarejše evropske civilizacije? Pred kratkim je bila v New Yorku pomembna razstava pod naslovom ‘Izgubljeni svet Stare Evrope’, ki je vzbudila nenavadno mrzlico, kot je zapisal New York Times. Priča namreč o tem, da je dolgo pred cvetočo Grčijo in Rimom, celo pred prvimi mesti v Mezopotamiji in v Egiptu, vzdolž Donave živel narod, ki je bil, kar se tiče trgovanja in obrtniške veščine, pred svojim časom.[40] Ampak potem imamo še druge stvari, ostanke Istre kot prestolnice Dacov ob Črnem morju in imamo tudi Trakijo in Tračane, ki jih tudi povezujejo z Veneti. Kaj pa, če ima to kako zvezo s prisotnostjo naših prednikov na tem prostoru in čaščenjem boginje Istre? Zakaj bi se morali Istrani preseliti iz Trakije, zakaj ne bi bil cel prostor od Črnega morja do Alp prostor ljudstva, ki je razvilo podobne govore in častilo ista božanstva?
Druga dvojstva – Milina in Jeza
Obstajajo mnoga dvojstva, pravzaprav ima vsak pol tudi svoj protipol. Svetloba ima temo, plitvina ima globino, dobrota ima zlobo. Jeza kot poosebljena Moč je v rimskem bajeslovju označena z imenom Ira. Lahko pa predpostavimo, da je segala Jeza tudi na področje pravice. Še kako se razjezi in besni Grmovnik in kako Strela pošilja božji ogenj, ko nekdo ogroža preživetje njunega ljudstva. V našem jeziku se je ohranila stalna besedna zveza ‘sveta jeza’. Tu ne gre ne za maščevalnost in ne prepuščanje izsiljevanju, pri Sveti Jezi gre za vprašanje pravice. In ko smo že tu, se spomnimo, da imamo Slovenci še en rek, to je ‘Bes te lopi!’ Sveta Jeza ali Isa, morda imenovana tudi Jera ali Jedert, imajo svoj moški pol v Besu.
Kaj pa nasprotje? Milost, Milina? Milost se je ohranila v krščanski veri v obliki osnovnega etičnega načela. Milina je pravi izraz, ko hočemo opisati slike in kipe krščanskih Božjih mater. V slovenski ljudski zakladnici se je ohranila ‘mila Jera’, ki jo lahko razumemo kot klavrni izraz osebe, ki je izgubila svojo moč in s tem ponos. Med imeni so najpogostejša Mila in Emilija. Kaj pa lahko rečemo o pokrajini Emilia Romagna v Italiji? Z glavnim mestom Bolonja (Bologna) je bila nekdaj zemlja Etruščanov, ljudstva častilcev Estere, kot govori njihovo ime še danes. Danes velja, da je pokrajina sestavljena iz Emilije, ki je bilo starodavno ime za pot, ki je povezovala Rim z območjem sedanje severne Italije. Romanja (Romagna) pa naj bi bilo ime, s katerim so Dolgobradi (Lombardi, Langobardi) imenovali mesto Ravenna. Mimogrede, na eni izmed starih kart, je bilo mesto Ravenna označena kot ‘Ravna’, pogosto ledinsko ime, posejano po slovenskem prostoru.
Lepota in Grdoba
Svetlo se danes nekako enači z lepim. Krščanska Mati božja je lepa, dobra, svetla, brezmadežna, bela. Enačenje belega in lepega se najlepše odrazi v tem, da je italijanski izraz za lepo – ‘bello’, izhajajoč iz belega. Tudi pri latinskem ‘alba’ gre le za glasovni, črkovni premet. V sodobni italijanščini pa izraz ‘alba’ označuje zoro, ki je povezana s svetlobo, žarom, žarnim. Tudi polovica dneva, ki je razsvetljena s sončnimi žarki, je označena kot ‘žarno’, to je ‘giorno’.
Da se je sposobnost sodobnega človeka za soočenje z manj prijetno platjo stvarstva zmanjšala, je vidno tudi v živem delu besednega fonda. Izraz grdoba, ki jo še ohranjajo reki ‘večje grdobe ni’, ‘v grdobe naj strela trešči’, ‘lenoba, grdob grdoba’[41], skoraj več ni v uporabi. V Istri jo nekako nadomešča izraz ‘smrat’ (smrad), ki v poosebljeni obliki označuje predvsem hudobijo, na primer v reku ‘slaep ku Smrat’ (hudoben ko Smrad) ali pri zmerljivki ‘Smrat!’ za hudobnega, nepoštenega človeka. ‘Smrat’ v pomenu smradu in nesnage je enak kot v knjižnem jeziku. Ni pa odveč opozoriti na podobnost z besedo ‘smert’ (smrt).
Lepa gospa je tesno povezana s čaščenjem Lipe, to je Lepe. Nekatera zemljepisna mesta Lipo nosijo v svojem imenu, na primer hrib Lipnik v bližini Slavnika, Lipa in Lipica na Krasu in mnoga druga. Slovenska narodna pesem ‘Lepa naša domovina’ je ostanek enačenja zemlje in domovine z lepoto. Hrvatje, ki so si prisvojili lep del starejše slovenske zgodovine, so enačenje lepega z domovino ohranili v svoji himni ‘Lepa naša’. Potrebno bi bilo bolje pogledati tudi potlačene vsebine, zgodovinske podatke, bajke, božanstva, ki so jih zasenčila kasnejša grška dela. V oči bodeta, na primer, imeni pokrajin Lidija in Elida.
Vidiki Velikih Mater so predvsem nadaljevanje življenja – plodnost in rodovitnost, takoj za tem pa dobrota, pravičnost, sreča, čistost in lepota. Posamični vidiki moči Velike Matere so pri različnih ljudstvih poosebljeni v krajevnih božanstvih: Aset (Egipt) Ateni (Grčija), Junoni/Boni/Vesti/Iustitii (Rim), Esteri/Ostji (Etruščani, Veneti). Sreča, Zmaga, Pravica, Pamet, Korajža so poosebljeni vidiki moči, nekateri med njimi se še vedno nahajajo v rekih, kot na primer: ‘Hodi s Srečo!’, ‘Sreča je opoteča’, v Istri ‘Tae išće Sreća’, ‘Ga je srečala pamet’, ‘Mati Korajža’. Skoraj vse se zrcalijo v božanstvih, ki jih sodobni raziskovalci pojmujejo za rimska izvirna božanstva, na primer: Fortuna, Viktorija, Justina in Bona. Kipci ali druga znamenja, najdeni na arheoloških najdiščih, se brez osnove pripišejo rimskemu času in kulturi, dejansko pa so bile iste matere pod drugimi imeni prisotne dolgo pred Rimom. Tak primer sta tako imenovana Viktorija iz Simonovega zaliva in Junona iz najdišča Božja Mati ali Marija Snežna na Grdišcah pri Podgorju.
V rimski civilizaciji se je zavedanje zožilo. Zmagovalni narod se je poistovetil s samim seboj in zemljo, ki jo je osvojil, ne pa več s celim stvarstvom. V krščanstvu sicer velja, da je pojmovanje enega samega vseobsegajočega Boga predstavljalo razširitev zavedanja, vendar je taisto zavedanje o obstoju enega vrhovnega božanstva obstajalo že prej. Izseki stvarstva, logike, naravnih zakonitosti, moči, ki so se izražale v čaščenju posamičnih bogov in so se v krščanstvu poosebile v svetnikih in zavetnikih, temu niso nasprotni. Enovitost stvarstva je enostavno sestavljena iz njegovih delov, ravni, krogov, izsekov. Pravzaprav je za časa Rima prišlo do preloma vedenja in enačenja s stvarstvom in do zoženja istovetenja na lastno organizacijo in stranko.
Dobrina in Hudina
Obstaja verjetnost, da so v določenih okoljih Veliko Mater imenovali Dobrina, v tujem jeziku označena kot Bona, ‘La dea Buona’, to je ‘Dobra boginja’. Nekateri tej boginji pripisujejo tudi moč nad srečo. Vidiki Velikih Mater so se sčasoma osamosvojili in jih predstavljajo samostojna božanska bitja, v tem primeru boginja Sreča (rimsko ‘Fortuna’), ki jo nekateri enačijo z ‘Bono’, to je dobro Materjo.[42] Soočenje z Materjo Hudino, ki je prvotno predstavljala pravico in trdnost pri kaznovanju in uničenju sovražnika, kasneje pa so jo zmotno enačili s hudobijo, od človeka zahteva več poguma.
Skozi Cele teče reka Hudinja in v občini Vitanje[43] obstaja naselje Hudinja. Hudičev boršt leži na pobočju Zaplate, Huda jama je rov rudnika pri Laškem, jama Huda luknja se nahaja pri Mislinji, mnogi danes obiskujejo megalitski sklop Hudičeve skale nad Kamnico. V sodobnem jeziku je ostal izraz ‘huda ura’ v smislu neurja, nevihte. Kaj pa v istrskem prostoru? Pri iskanju sledov moramo vzeti v obzir romansko vzporednico slovenske besede ‘hudo’ kot ‘cato-‘, ‘cattivo’. Ne vemo, ali lahko potegnemo črto do boga podzemlja Hada in morda do angleškega ‘hell’, pekla. Zanimive so izpeljanke izraza ‘kativerja’, ki se dobesedno razume kot ‘huda vera’ v nasprotju z dobro vero, nekaj narediti v dobri veri. ‘Kativerja’ je znan izraz v istrjanščini in danes označuje predvsem sumničavost, manj pa hudobijo. V tem smislu dobijo popolnoma nov pomen imena Katinara, ki bi v tem smislu pomenila ‘Hudinara’ oziroma velika ‘Hudina’ ali celo Huda Ara v pomenu boginje. V tem smislu moramo osvetliti tudi istrske priimke, ki so jih zapisovali v italijanski obliki, na primer Kodarin. Kodarin verjetno ne izhaja iz italijanskega izraza za rep, to je ‘coda’, ampak se po starem bere Hudarin, priimek, ki širše v Sloveniji obstaja še danes. Najbolj znan je priimek Hudales[44]. In če se dobroto nekako enači s svetlim, božjim, pozitivnim polom, se zlo ali hudobo enači s temnim in pripisuje Hudiču; v kletvicah in klicanjih v Istri pa Žlehu, še posebej kot ‘Žleah te pulome!’, ‘Žleah tea dare mater!’, ‘ Žleah tae ubi!’. Žensko poosebljenje hudobe pa se je ohranilo v štrigi.
Ob tem, ko se je sposobnost sodobnega človeka za soočenje s silo in z zlom, pa tudi naravnimi silami in temo, zožila, ima posledice tudi v jeziku. Izginjajo izrazi ali pa človek več ne razume njihovega prvotnega pomena. Dobrota in pravica sta dve plati Velikih Mater. Na otoku Krku se nahaja kraj Dobrinj, ki ima v grbu podobo ‘pravice’. Šavli kraj pri Turinu San Beninjo (San Benigno), ki označuje svetnika dobrote, povezuje s čaščenjem sv. Belina.
Od krajevnih imen padejo najprej na pamet imena Dobrna, Dobrepolje, Dobrunje, Dobrina pri Rogaševcih, Dobrina pri Šentjurju, Dobrinja pri Sarajevu, Dobrinj na Krku, pokrajina Dobruja (Dobrich) na severu Bolgarije ob Črnem morju, kjer se nahaja bogato arheološko najdišče. Srbi poznajo žensko lastno ime Dobrina, Dobrina je tudi rusko moško lastno ime, znan je knez Dobrina.[45] Dobrina se podpisuje v priimku Dobrinja in v italijanski inačici kot Bonazza.
Vigred in Smert
‘Santa Muerte!’ zelo naravno zveni v španskem kulturnem prostoru še danes. Smrt, neobstoj je neločljivi del življenja, neobstoja. Danes, v času materializma in »znanosti«, ko živimo samo enkrat in ko se vse začne in konča z našim obstojem, težko razmišljamo v širšem razponu časa, da ne govorimo o neskončnosti. A pustimo sedaj to, omejimo se na bivanje in rojevanje življenja.
Plodnost je najbližje moči ustvarjanja življenja. Lahko sklepamo, da so se v zvezi s plodnostjo odvijali najpomembnejši obredi. Njihov ostanek so napoji, formule in uroki bitij z močmi za pomoč pri spočetju ali kot klicanje nesreče nad sovražno družino. Nadzor, moč nad sposobnostjo spočetja, rojstvom in smrtjo je postopoma prehajal v domeno skupine, ki je imela svojevrstno moč v skupnosti in je svojo moč povezovala z močmi božanstev. Da bi ohranila moč nadzora, je temo spremenila v tabu. Še danes je v krščanstvu in v naši kulturi spočetje in nadaljevanje življenja najpomembnejši tabu, ki ga obvladuje cerkev. Lahko predpostavimo, da so obstajala obredna mesta in hrami. Misteriji so del teh veščin in ‘cehovskih skrivnosti’ svečenikov. In končno, kateri so bili sveti predmeti, kasneje označeni kot čarovniški ali pripomočki za uroke in štrigarije? Glede na pogosto najdbo oljenk in njihove oblike se sprašujemo, ali ni ‘oljenka’, poleg tega, da je bila uporabni predmet za razsvetljavo, predstavljala tudi svojevrsten predmet čaščenja in sredstvo za urok? Urok ima danes pomen odvzema nečesa s pomočjo magičnih besed ali pogleda, izvorno pa urok izhaja iz ‘izreči’ željo ali kletev, ki se bo zaradi moči uroka uresničila.[46]
Dvojstvo med mladim in starim je tudi sestavni del koledarja. Za veliko noč se v Istri še danes uporablja star izraz ‘vezom’. Isti izraz ‘vezum’ se je uporabljal na Tržaškem in kot ‘vuzem’ tudi v Prekmurju. Kaj beseda pomeni – nekje se je pojavila razlaga, da izhaja iz glagola ‘vzeti’ –, še nihče ni zadovoljivo pojasnil. Ivo Petkovšek je povedal, da je njegova nona uporabljala besedo ‘uzem’.[47] Ker velika noč vleče korenine iz predkrščanskega pomladanskega praznovanja, kaže pogledati v tej smeri. Predvsem bi ga morali videti v sklopu prebujanja življenja, v slovenskem bajeslovju velja, da je pomlad poosebljala Vesna, ki goduje skupaj z Vestino, to je mlado (V)esto. Pomlad ali vesna je danes letni čas, ki je del leta, sončnega kolesa, kroga po Sončevem koledarju, vezom pa častimo po Luninem koledarju. Etimološko se vezom povezuje z Vesno, boginjo pomladi.
Skoraj pa smo že pozabili, da smo Vesno ali pomlad imenovali Vigred. Vi-, ži- ali vzhodnjaško ‘ki’, ‘či’ je povsod izraz za življenjsko silo. Vi-gred pa označuje čas prihoda te sile, čas prihoda življenja. Soznačnici vigredi sta mladost in lepota. Če na prvinskem sončnem koledarju, kolesu označimo čas nastopa pomladi, ga označimo z Vigredjo. Od vigredi povlecimo črto po sredini kroga. Kakšen čas najdemo na drugi strani? To je čas nastopa zime, po sledovih praznovanj bi konico svinčnika lahko ustavili okoli praznovanja dneva mrtvih, ki je bil prvotno verjetno posvečen čaščenju svete Smrti. Kakor koli se pomen praznika označuje danes, povezan je s posmrtnim življenjem in s svečami.
To je čas, ko vstopamo v kraljestvo teme, čas dolgih noči in kratkih, sivih, hladnih dni, ki traja tja do spomladi. Tema nosi s seboj skrivnost, nevidne roke, ki te zgrabijo, tema te lahko pogoltne. ‘Noč ima svojo moč!’ Katera sila, kdo je vladar teme? V Istri poznamo nočnega orkota, vendar je njegova bit nekje med človekom in bitjem z nadnaravnimi močmi. Njegov par bi lahko bila štriga. Kdo pa je vladarica teme? To je gospa Smrt ali Smert v moji vasi. Mnogo bolj kot gospa s koso je bila nekoč Moč teme. Zagotovo pa so pokojnikov odhod v kraljestvo teme njegovi ljudje lajšali s prižigom sveč. Sveča sama je simbol človekovega ognja, duše. Praznovanje spomina na mrtve ali duše v vicah ali vse svetnike je krščanska inačica čaščenja moči, ki bo zavladala ob nastopu teme, to je svete Smrti. ‘Santa Muerte’ boste še kdaj slišali. ‘Morte’, italijanska ‘smrt’, se lepo razume preko istrjanskega glagola ‘moret’, to je ‘moriti’ ali ‘mriet’, umreti. Pri nas morimo ogenj, na primer.[48]
Naj ‘santa Muerte’ povežemo z božjo Moro, ki se je morda podpisala v Bošamarinu pri Kopru, pri čemer se lahko vprašamo, kdo je z njo sestavljal sveti par. Mora je boginja teme in smrti in iz njenega imena izhajata morje ali mare; morje in temina, mogočnost morskih globin je povezana s kraljestvom noči, teme in smrti. Od tod misel, da sestavlja par z Moro božanstvo Nočun, pri Etruščanih Netun (rimski Nettuno). Nočun kot božansko noči in morskih globin se je umaknil iz ljudskega izročila verjetno ob pritisku Rimljanov, ki so staroselce izrinili iz obmorskih krajev v notranjost dežele. S tem so staroselci izgubili stik z velikim morjem, ki je bil nekdaj njihov življenjski prostor, in s tem tudi z Netunom.
Vprašanje je, če lahko Morani ob bok postavimo Neptuna, boga vodnih in zemskih globin in potresa. Etruščanska inačica imena je namreč Netun, ime, ki z lahko preide v ‘noč’,’nič’, Nečun ali Nočun, velika neznana moč, ki izskočijo iz teme, iz nedrij oceana ali drobovja zemlje. Njegov trizob predstavlja enako zahrbtno čer kot tudi pripomoček za odganjanje nevarnosti.
Kmalu po postavitvi tega vprašanja se iz kupa zapisov pokaže listič z napisom Neptunov hram v Poreču. Po prvem kliku na geslo najdemo naslednje trditve: »Neptunov hram je bil zgrajen na poreškem forumu v 1. stoletju in slovi kot največji v Istri, čeprav se je od njega ohranil le del zidu in temelja.« Poreč naj bi imel kot vsa rimska mesta glavni mestni trg, ki se danes imenuje Marafor.[49] Zaradi imena velja, da je bil kot ‘Martis forum’ posvečen bogu Marsu. V neposredni bližini pa se nahajajo ostanki velikega hrama, ki naj bi bil posvečen Neptunu. Ostanki v rimskem slogu ne ponujajo drugega. Mi se pa lahko vprašamo, ali je bil Marafor posvečen predrimskemu božanstvu morja, ki je v jeziku Istrov morda zvenel kot Mara or ali Mora or. Obmorski kraj Nettun se nahaja tudi v bližini Rima.
Iz bajeslovja se ob koncu zime pojavlja Pust, iz novoletnih običajev pa nam nagajivo maha dedek Mraz. In če ga malo bolje pogledamo in njegovo ime zapišemo po domače, je pred nami nenadoma tudi On – Mras, Moras, moško božanstvo mraza, teme in smrti, ki se sam po sebi postavi ob Moro. Bes te lopi!
Štiri naravne sile in Vodna bitja
Pri razlagi starih verovanj in še posebej pri razlaganju zodiaka naletimo na tolmačenje, da štiri horoskopske skupine: zemska, vodna, zračna, ognjena – označujejo nekako štiri prvinske elemente, to je tiste snovi, ki sestavljajo vso fizično tvarino naravnega okolja – veter, zrak, ogenj ali vodo.[50] V resnici gre za uporabo neustrezne definicije besede ‘elements’, ki ne pomenijo le prvin, pač pa po manj znani definiciji označujejo – naravne sile same. In zemlja, voda, veter in ogenj so v resnici naravne sile, ki so se človeku morala prikazovati kot bitja posebnih moči in samostojne volje.
Obredi čaščenja so dejanja želja in poskusov človeka vstopati v komunikacijo s temi silami in se duhovno poenotiti z njimi. So izrazi pripadnosti, ponudba lojalnosti in prošnje za zavezništvo. Molitve so prav to. Oltarni kamni, kropilniki, posode za shranjevanje svetega ognja, kadila in dišave so mesta in pripomočki za vstopanje v komunikacijo z naravnimi silami, v katerih je človek prepoznal voljo samostojnih bitij.
Oltar, miza ali mensa iz Štivana, mesto, na katerem so darovali Moči, božanstvu, s katerem so želeli priti v stik, mu izraziti naklonjenosti, se mu zahvaliti ali zaprositi za naklonjenost, pomoč in zavezništvo. Na mizah, privzdignjenih mestih, oltarjih, so darovali žito, vino in dišave.
V dosedanjem raziskovanju je bil govor o povezanosti z zemljo in o čaščenju moči zemlje. Kaj pa moč vode, rušilnih poplav in suše?! Kdo, katera Bit, katero Bitje je poosebljalo moč, zakon delovanja, „inteligenco“ Vode? Že pri površnem brskanju po virih naletimo na označevanje vode z imeni, povezanimi z Istro; staro ime za Donavo je na primer Ister. Dunaj pa so imenovali Vindebona, kar lahko prevedemo na Vodna Bona ali Vodna Ona. Tu zaimek Ona nadomešča izraz za bit, bitje samo, katerega imena ne smemo izgovoriti, ker je sveto.[51] Na pamet nam pade niz imen krajev in voda, ki jih bomo obravnavali v nadaljevanju, govorili bomo namreč o Vodnih materah. Zelo dragoceni viri podatkov sta zadnji deli Jožka Šavlija Zlati cvet in Zlata ptica, še bolj pa izročilo, posredovano v delu Pavla Medveščka – Klančarja Iz nevidne strani neba, ki nam je preneslo vrsto pričevanj o čaščenju vodnih bitij, mest in predmetov na Severnem Primorskem.
Ko raziskujemo izvor besed in imen, povezanih z vodo, najdemo dragocene podatke. Najprej zasledimo bitje z imenom Vodrja. Ko se otresemo slabe vesti in jo povežemo s korenom ‘ra’ v pomenu božanske biti, nas Vodni Ra nato hitro odpelje do Hidria, ki je lahko le inačica prvega imena. Če povezava vzdrži, naši Idriji ne bo več potrebno po razlago v daljne dežele.
Drugo zgovorno, a hkrati trdovratno ime je Akvonija. Na latinskih posvetilnih napisih jih v Istri srečamo veliko. Zelo pomembno pa je to vprašanje zaradi izvornega poimenovanja Ogleja, Aquileie. Prvo vprašanje je, kakšnega izvora je beseda ‘aqua‘, ki naj bi bila proto-indo-evropskega porekla. Ima naša ‘voda’ kako neposredno zvezo z njo, ali je koren ‘uada’, uporabljen pri mnogih starih ljudstvih Evrope, osnova tudi za izraz ‘aqua’? Je mogoče, da so Akvonija, Aquilea in podobna imena torej izvirna slovenetska imena? In ima Akvonija poleg vodnega še kako drugo sporočilo? Poskusimo. Ponovno se vrnimo k starim oblikam primerjalnih veznikov: ko, ka ak, jak, včasih liko. In če sedaj uporabimo ta veznik, da izrazimo enačenje, podobnost zemeljske moči z vodno silo, in to silo – Moč poimenujemo z Ona, na začudenje preberemo Ak Vona (kot Ona) in na kratko aqua ali acqua, to je voda.[52] Akvonija pa potem ne izraža drugega, kot da gre za Veliko Vodno Mater. Moč, ki vlada vodi, ima enak status kot Ona, Moč Matere zemlje. Teh mest čaščenja Velikih Mater pa je moralo biti ob vodah, še posebej ob Morju, zelo veliko.
Vodrje in Idrje ter Akvone se pojavljajo vzdolž bregov ali pa označujejo reke same. Nekaj primerov: Vardar, Odra, Una. Res je, da imena rek sporočajo tudi, kakšna je bila narava vodotoka: je bila mirna ali je drla? Sama beseda ‘rieka’ izraža, da voda rije, ‘rio’ je poznan tudi v jezikih latinske jezikovne skupine, it. ‘rusciello’ označuje, da gre za vodo, potok, ki ruši. Rižana, Rokava, Drava sporočajo enako? Kaj pa Po, Donava ali Don?[53] Kakor koli, največja Voda, največja Akvonija, je bilo Morje. S svojo bibavico, pa tudi s črno globino, neznanim, ki se iznenada pojavi iz nevidnega, je povezana z Močjo noči in seveda z Luno. Pri Črnem morju je ta povezava podčrtana v samem imenu. Vodne matere so zasedle mesto ob zemskih.
Voda, noč in Luna
Že pri prvem spisu o boginjah Aset – Isis (Izida) in Esti smo v določenih prostorih in časih našli povezavo teh boginj z Luno (podoba boginje z luninimi krajci na glavi). Tudi sicer se ženska nekako povezuje z intuitivnim, nočjo, luno, moški pa z močjo in soncem. Mesec je Malo sonce, Latinci pa so te glasove slišali in jih na svojih ploščah zapisali – ali pa so današnji raziskovalci napise tako prebrali – kot Meloskok ali Melosocus.[54]
Luno je v egipčanski kulturi tudi veljala za Malo sonce. Ta misel se mi je utrnila neke tihe noči v naravi, ko so lunini žarki osvetlili celo pokrajino. Misel se mi je porodila spontano – to je kot malo sonce. Tudi v ljudskem nezavednem v Istri srečamo isto presenetljivo dojemanje, ki se glasi v tem smislu: „Bila je noč, luna, svetlo ku čaes dan …“ („Noč, luna, svetlo kot pri belem dnevu …“). Foto: L. Dobrinja, 2016.
Pavel Medvešček nam v svoji knjigi Iz Nevidne strani neba[55] prinaša dragocene podatke o staroverskem čaščenju v Severni Primorski. Prenaša povezanost čaščenja Belina z zdravilno vodo in omenja potok Bela voda[56]. Govori o ‘vadrinah’, ženskah posebnih moči, ki so napovedovale vreme in dež; včasih so hodile po strugi, včasih so za dež poslale vodnega duha ‘vadrina’.[57] Očitno so poznali tudi ‘vodnega duha’ in ga prosili za dež.[58] Mesto ‘Tokava’ so častili ob enakonočju in tam prebujali vodnega duha. Drugo ime za vodnega duha je ‘vidrež’.[59]
Medvešček nam prenaša tudi pričevanja o prisotnosti kamna, vode in dreves pri čaščenju Lune in Sonca ob Soči. Ob potoku Lepenka omenja Lunin kamen, prisotni so Lunin kalk ??? Luninem oknu. Medvešček nam prenaša še podatke o črnem rogu, črnem kamnu in črni babi.[60]
Božja Mora – bitje noči in vode
Na spisku božanstev Istrov je tudi Iria[61]. Že zaradi same asociacije na našo Vodrjo in Idrijo, naj bo to uvod v iskanje Vodne Matere, Vodane ali morda Morane in prej omenjene svete More. Santa Muerte je še živ izraz v španski kulturi, pri nas pa smrt v ljudski predstavi kot oseba nastopa v naslednjih rekih – ‘bo prišla smrt’, ‘žena s koso’, ‘črna žena’. In smrt je povezana z nočjo, temo, globino in pozabo. V omiki, kjer smrt ni tabu, ampak neločljiv del življenja, ima Smrt mesto ob Življenju – ob boginji Živi sami. Tudi sicer je v kulturah z vedenjem o duhovnem bistvu človeka in stvarstva na sploh odnos do smrti veliko bolj naraven in različen od strahu pred smrtjo, ki je prisoten v kulturah materializma z enim samim usodnim in dokončnim življenjem.
Tu vstopamo v polje čaščenja Lune, ki je povezano z vodo, nočjo in črnim. Že v prvem zborniku je bil govor o črni babi in črni gospe oziroma o gori Črna prst, ki je morda povezana s čaščenjem Črne Matere božje[62].
Obstajajo tudi kraji, ki pričajo o Božji Mari ali Božji Mori. PREVERI BOSINJO V SARDINIJI? V ljudskem izročilu imamo mnogo pričevanj o verovanju v ‘Moro’. Še danes pravimo, da nas je tlačila mora. Mora v izročilu Loparja pa se je prepletala z Orkom in ‘Kudlaekom’ (volkodlakom). Nekaj se je človeku ponoči usedlo na prsi in ga tlačilo in mu ni dalo dihati. V ljudskem spominu se je pogosteje spominjajo kot Štrigo (Rogato Ešte)[63]. Mora in Orko bi lahko bila božanski par noči. Mora se nam je doslej že postavila ob Nočuna ali Netuna in tudi ob Morasa. Bralca opozarjamo, da točnih ločnic v ljudskem izročilu in narodnem bajeslovju ni, saj se bitja in moči pojavljajo v krajevnih in časovnih različicah. In če se vrnemo k Netunu ali Nočunu, omenimo njegov trozob, ki bi v naši ljudski kulturi dobil obliko vil. Prispodoba vil, s katerimi prebadaš temo in odganjaš sovražno silo, je logična. Pridružuje se ji gesta kazanja rogov, ki se kot znak nasprotovanja in sovražnosti ter obrambe proti urokom približuje Neptunovemu trizobu. Medvešček nam v zvezi s tem prenaša pričevanje o ‘rogomožu’[64] in navaja poznavanje trorogega predmeta, imenovanega ‘špile’.
Mora – igra strasti in nadčutne zaznave
Pred mnogimi leti, pri svojem prvem srečanju z duhovno literaturo, sem prebrala podatek, da je bil sistem kart Tarot izdelan s posebnim namenom. Tarot kart je mnogo vrst, nekatere so namenjene napovedovanju usode, druge služijo za meditacijo in kot način vstopanja v stik z arhetipi[65] ter znanjem. Modreci so želeli rešiti staro vprašanje, kako čuvati znanje pred neposvečenimi oziroma nezrelimi osebami in pred zlorabo. Znanje je bilo namreč vedno tarča tistih, ki so si hoteli nekoga podrediti ter onemogočiti človeku stik z razumevanjem. Zato so taki znanje uničevali in potvarjali. Modreci so zaradi tega morali rešiti vprašanje prenosa znanja, ne da bi se pri tem izgubilo, popačilo ali zlorabilo. Tarot karte menda vsebujejo bistvene simbole, preko katerih je bilo mogoče stopiti v stik s posvečenim znanjem. Tarot kot način prenosa znanja pa je bil izbran zato, ker je igra na srečo domnevno ena prvinskih strasti človeka, ki ne bo nikoli zamrla. Avtor kart je tako mislil, da se bo preko njih znanje ohranilo, do njega pa mogel le tisti, ki bo dovolj zrel, da bo simbole prepoznal.
V Istri je ena najbolj – če ne najbolj – strastnih moških iger, pri kateri se je moški ogenj najbolj ohranil, mora. To je igra hitrosti, intuicije in strasti. Lahko jo igrata le dva igrača, ki si stojita nasproti iz obraza v obraz – mužo – mužo. Lahko jih je več na vsaki strani in se igra igra skupinsko. Vmes je miza, na katero igrači narišejo s kredo dolgo črto, ki jo prekinejo z desetimi prečnimi krajšimi črtami. Potem se pomerita po dva moža. Vsak ima na mizi pest, in ko začneta, s prsti pokažeta en prst, dva, tri, štiri ali pet. Če je pest zaprta, se šteje, da je to en prst. Ko vržeta svoje prste, morata hkrati reči ali zaklicati eno od števil od dva do deset, ki naj predstavlja seštevek pokazanih prstov obeh igračev. Če nekdo predvidi, da bo seštevek prstov deset, to je, da bosta oba vrgla na mizo vseh pet prstov, zakliče – MORA. Če zadene skupno število, je to zadetek in zbriše pol prečne črtice na svoji strani. Prste z neverjetno hitrostjo in močjo mečeta zaporedoma, dokler eden ne zadene pravilnega seštevka. Pri igri se klicanje more čuje dolgo v noč in do popolne hripavosti.
In sedaj se nam postavlja vprašanje, zakaj so igri dali ime mora. Mora je kraljica, vladarica noči, strasti, je tudi vladarica vode in intuicije. ‘Nuć jima soju muć!’ pravijo. In res jo ima. V nočeh se najpogosteje odvija ljubezensko dvorjenje – snubljenje – in ponoči se tudi rodi največ otrok. Je igra mora ostanek stare omike, ime pa je igri dala Ona, ki je hotela ostati nepozabljena?
Vodne vile in ondine
Ondine, ki naj bi izhajale iz italijanske beseda ‘onda’, to je val, so opisane kot vrsta bitij, povezanih s štirimi oblikami materije iz alkimistične filozofije (voda, zemlja, ogenj, zrak) in predstavljajo vodna bitja. V literaturo so stopila že v Ovidovih Metamorfozah in se v nekih drugih delih pojavljajo tudi kot vodno božanstvo. Vedno so ženskega spola, po navadi jih postavljajo ob gozdne rečne tolmune in slapove. Imajo človeško podobo, a ker nimajo človeške duše, lahko pridobijo nesmrtnost tako, da se poročijo s človekom. Toliko o ondinah ali undinah, kot so danes poznane v Zahodnem svetu. Zagotovo nosijo ime po naši vodi. Kaj pa slovensko izročilo? V slovenski zavesti obstajajo vodne vile in morske deklice. V skrajšani obliki, kot ‘vodne’, jih najdemo v imenu Vanda.
Fata morgana in Morana – bitje temnih globin in ne-biti
Prava čuda se začnejo dogajati, ko začnemo na stvari gledati s stališča, da jih lahko razumemo. Prave fatamorgane. Oni dan vzamem pod drobnogled prav to besedo. Pri iskanju najprej naletim na podatek, da je Fata Morgana „italijanski prevod imena polsestre legendarnega keltskega kralja Arturja, vile Morgan, ki je imela sposobnost spreminjanja svoje oblike.“[66] Italijanski prispevek pod istim geslom pravi, da je na področju optike Fata Morgana ali fatamorgana sestavljena in neobičajna oblika privida, ki jo lahko opazimo na ozkem pasu nad horizontom. Italijansko ime da je poznano tudi na tujem zato, ker gre za pojav, ki je pogost v Mesinski ožini. Nanaša da se na vilo (fato) Morgano (‘fata’ naj bi izhajala iz latinske besede ‘fata’, ki naj bi pomenilo ‘usoda’). Pripoved da izhaja iz keltskega bajeslovja in pravi, da je Fata Morgana pri mornarjih povzročala privide čudovitih gradov v zraku ali na zemlji, da bi jih tako privabila in na ta način privedla v smrt.[67]
Isti vir navaja, da obstaja veliko legend o prividu Fate Morgane, najbolj razširjeni pa sta dve. Prva, ki izhaja iz domišljije pesnikov, govori, da prebiva vila Morgana v čudovitih stavbah z mnogimi stolpi, ki se prikažejo pred očmi tistega, ki je priča prividu. Ime je po tem viru bretonskega izvora in pomeni ‘vodna vila’.
Druga legenda pa je zelo razširjena na celem območju Mesinske ožine: med barbarskimi vpadi se je nek barbarski kralj v mesecu avgustu, ko je prišel v Reggio Calabrio in zagledal na horizontu Sicilijo, vprašal, kako bi jo dosegel. Tedaj prelepa ženska, vila Morgana, naredi, da se otok prikaže v neposredno bližini kralja. Kralj se nato vrže v vodo v prepričanju, da jo bo lahko dosegel z nekaj zamahi, vendar se čarovnija pretrga in utone.[68]
Če vsi ti podatki vodijo k bajeslovnemu bitju, ki je povezano z vodo in ki vabi mornarje v smrt, je na osnovi tolmačenja z znanjem našega jezika Fata Morgana še bolj zgovorna. Sama ‘fata’ je logična izpeljanka iz ‘vuadna’, če upoštevamo prehod glasu ‘v’ v ‘f’ in glasu ‘d’ v ‘t’. Nič manj smiselna ni razlaga Morgane iz naše Morane kot boginje Smrti. V tem smislu pomeni Fata Morgana dobesedno Velika Vodna Mora ali Vodna boginja Smrti.
Angleška izdaja istega vira pri razlagi izvora Fate Morgane nudi še nekaj podrobnosti. Vodna vila Morgan, ki je poznana tudi kot Morgane, Morgain, Morgana in v drugih inačicah, je bila opisana tudi kot čarovnica in nasprotnica Kralja Arturja in Kraljice Guinevere v legendi o Arturju. Tudi na tem mestu se ponovijo podatki o legendah, ki trdijo, da so sirene v vodah okoli Sicilije primamile lahkomiselne v smrt. Vila Morana je po tem viru povezna tudi z Etno in ne samo s sirenami.[69]
Vodan in Bandima
Ampak začnimo doma, pri starših, ki svoje otroke odvračajo od nevarnosti vode tako, da jih strašijo, da jih bo potegnil v vodo mož, če se bodo preveč nagibali nadnjo, še posebej nad rob vodnjaka, šterne.
V naši vasi imamo veliko ledinskih imen, ki se nanašajo na vodo. Imena Žlieb, Žlebić, Žlibina, nato Šturuk (curek). Naše ime je Vala, Valca in ob potoku, ki smo mu rekli Potuk, so bile Fondanje. Obstaja še ledinsko ime Vidme, ki očitno spominja na ime mesta Vodane v Furlaniji, ki se v italijanščini imenuje Udine. Potoki in reke, dragonje in rijoti vlečejo ime po moči deroče vode in k njim se še vrnemo. Naj se pa tu ustavimo za trenutek pri imenu zaselka Abitanti, ki je do danes vklenjeno v nelogično razlago Prebivalcev, ki se jih v italijanski jezik prevede kot (Gli) Abitanti. Nihče seveda ni gledal in si ni upal oporekati reki podatkov, ki so na nogah držali ta umotvor. Če izgovorimo ime tako, kot ga izgovorijo domačini, so to Betonte ali Obetonte. In tu se nam um že sprosti, kajti smo pri Vodnem dnu, Vodnatem.
Ime izvira s pitno vodo v Loparju je Škedenc. Ime je očitno povezano z bistrim hladnim izvirom. Ob njem sem pomislila na razlago izvora imena kraja Škedenj, po domače Šćedna pri Trstu. Ime Šćedna sedaj izpeljujejo iz skednja. Ko sem povprašala domačina iz Šćedne, ali je tam kak star izvir, je odgovoril pritrdilno. Šćedna in Škedenc sta očitno povezana z besedo ‘studenec’ ter imenom meseca ‘studeni’, ki danes v hrvaškem jeziku označuje hladni november. Na Slovenskem poznamo veliko krajev z imenom Studeno in njegovih izpeljank. Ampak tu smo pri močeh zemlje in vode.
Preidimo od raziskovanja božanstev zemlje in vode k raziskovanju vladarjev časa. Božanstva so namreč obvladovala tako prostor kot čas. Že v prvem zborniku sem se dotaknila poimenovanja določenih časovnih izsekov, poimenovanih po božanstvu zemlje, kot na primer junij po boginji Juni in angl. ‘Easter’ ter it. ‘estate’ po Esteri. Po božanstvih so bili poimenovani tudi dnevi v tednu.
V slovenskem bajeslovju in literaturi je močno prisoten povodni mož, ki je morda ostanek spomina na Vodana. Pod tem imenom se je ohranil v ljudski pesmi Ena ptička priletela, na kar je opozoril raziskovalec in ljudski glasbenik Slavo Batista. Da bi izvedeli več o Vodanu in vodnih bitjih, poglejmo tudi k posameznim letnim časom, to je ‘cajtom’ v Istri. V Istri rečemo: puzime, spumlade, liete, jaesene. Poseben izraz pa imamo za jesenski čas, za katerega je značilna trgatev, ki jo v Istri imenujemo ‘bandima’. Italijani ji pravijo ‘vendemmia’, medtem ko jesen imenujejo ‘autunno’. Tako ‘bandima’ kot ‘vendemmia’ pa glasovno izhajata iz ‘vodnatega’, časa jesenskih padavin, če upoštevamo glasovne premene iz ‘v’ v ‘b’ ali samoglasnika ‘o’ v ‘a’ ali v ‘e’. Enako velja za ‘autunno’, ‘uadeno’, ‘vodno’. Smo pri vodnem (cajtu). ‘Pridea cajtea baendimae’ pomeni, da pride v času, ko poteka trgatev. Čas trgatve je čas nastopa jesenskega deževja, začenja se ‘vodnati’, vodni čas. Bandima, Vandima ali Vanda so tako le premešani glasovi nekdanje Vodne Matere.
Mokrišče
Izhajamo iz hipoteze, da je skupek glasov ‘est’, ‘ešt’ označeval nekaj, kar je. Na to razmišljanje nas navajajo besede ‘eksistenca’, ‘esenca’, pa tudi pomožni glagol ‘essere’ (biti) pri različnih jezikih romanske jezikovne skupine. V slovenščini pa s tem pomenom lahko povežemo končnice ‘-išče’, na primer najdišče in ‘-ost’, na primer malenkost. V zvezi z vodo in mokrim poznamo besedo mokrišče, to je območje, ki je napojeno s površinsko ali podzemsko vodo, tako da omogoča prisotnost rastlin in živali, ki za življenje potrebujejo mokro ali občasno mokro prst. Danes je mokrišč veliko in vse več jih je danes zavarovanih. Kaj pa nekoč?
Lahko do nekdanjih mokrišč pridemo preko krajevnih imen? Kaj reči o krajih Movraš in Mariezge, so ta imena povezana z ‘mocverino’, kot močvirno območje imenujemo v Istri? Mariezge ali Mariezje kot to ime izgovarjajo v nekih vaseh, se še najbolj približa besedi ‘moresje’. Izraz ‘moresje’ danes sicer več ni živ, vendar bi smiselno označeval mokrišče. Zanimiva je povezava z angleškimi izrazi za močvirna območja, kot so ‘morass’ in ‘marsh’ ter z izrazom za vlago – ‘moisture’. Najbrž ni potrebno poudarjati, da vsi izrazi vodijo k mokremu.
Našo pozornost pa terja tudi ponavljajoče se ime Merišče. Prvo inaičico, Marišence, zasledimo na karti arheoloških izkopavanj v okolici Črnega Kala. Zgodovinar Darko Darovec ime izvaja iz besede ‘meriga’, ki naj označuje vaško skupnost, županijo.[71] Vendar pa je pri domačinih poznan izraz župan, iz njega so se razvili družinski nadimki.[72] Domačini pomen imena tolmačijo drugače, in sicer ga povezujejo z ljudskim spominom na nekdanje vojne in domnevajo, da so to mesta pokolov, čeprav se beseda ‘morišče’ ne uporablja. Iz konteksta zapisov pa lahko sklepamo tudi drugače. Pr marišč v Podgorju je danes sicer suho območje, nekoč pa takole: »Po pripovedovanju so se prebivalci Praproč preselili na današnje območje vasi, ker je bila prvotna vas poplavljena zaradi izliva vode iz više ležečega jezera. Od tedaj je bilo na območju jezera vedno manj vode in danes je tam travnik.«[73] Klavdijo Ugrin pa o Merišću nad Sočergo pravi takole: »Je pa zanimivo, da je izvir vode na začetku gradišča, prav pri vhodu ob vznožju nasipa. Danes je vode malo, nekoč pa je od izvira tekel potoček, ki se je malo pred glavno cesto obrnil proti buzeški strani in se izlival pod Sočergo v Rieko (Reko), nato v Bračano in končno pri vasi Rušnjak v Mirno. Izviru so od starega rekli Merišće.«[74] Na osnovi gornjih pričevanj in podatkov lahko za inačice ledinskega imena Merišče torej mirno trdimo, da izhajajo iz ‘mokrišč’.
Kakor koli, v literaturi zasledimo bitje in boginjo Mokoš in Mokoška[75]. V delu V soju mesečine najdemo povezavo med Mokoš in Devo[76]. Etnolog Damijan J. Ovsec povezuje mokoš, mokoško ali mlakoš kot izraze za močvirske ptice.[77] Objavljena je bila tudi knjiga o prisotnosti Peruna in Mokoše v zgornjelabskih krajevnih imenih.[78] Na Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 se na primer pojavljajo kraji Mokoš, Moščenice in Moščanci.
Danes pa imamo v ušesu potok Mokoš in Moščeniško Drago pod Učko. Prav tako poznamo Moščenice tudi ob reki Timavi. »Sabliško jezerce je že izsušeno in njegova voda napeljana skozi predorni rov v Moščenice. Ta potok v vzhodnem robnem območju Ližerca, ki izvira ob kraškem robu, se smatra za najzahodnješi izvirek Timava in ima še docela slovensko ime Moščenice (morebiti po mosteh v tej zamočeni pokrajini).«[79] Govorimo o močvirnatem območju med Štivanom in Tržičem, kjer naj bi nekoč Štivanci sejali riž. Tu imamo tudi Močile, kraški izvir in presihajoče jezero v občini Ronke.[80] Avtor navaja, da nas terenska raziskava opozarja na množinsko obliko imena in tudi, da je ime nekoč veljalo tako za območje potoka kot bližnjega hriba.
Mokra Ešta
Če se vrnemo k bajeslovju, omenimo knjigo o sodobnih staroverskih gibanjih v Srednji Evropi[81], ki govori o pomladanskem čaščenju boginje Mokoš in omenja svete hrame, posvečene Jarovitu, Velesu in Mokoš. Najlepšo sled za boginjo Mokoš pa je zarisal Piero Favero v svoji knjigi Venetska boginja.[82] Mokoš ali Vlažna Mati zemlja jo imenuje. Če si pogledamo sliko, ki jo Favero posreduje v svoji knjigi[83], se pred nami odpre ženska Vulva. Ob tej upodobitvi in ob njeni povezanosti z močvirjem, mokroto[84], postane Mokoš, to je Mokra ešta, Mokra bit, poosebljenje Vulve ali Maternice same. To je bila Bit, Bitje, Božanstvo ali Inteligenca, ki je gospodovalo nad rodovitnostjo zemlje in vzporedno s tem nad spočetjem in plodnostjo ženske. Predrimska oljenka v tej luči dobi novo simbolno obliko vulve. Podobno obliko vulve oziroma maternice kot simbola plodnosti imajo tudi nekatera arheološka najdišča.
S tem v zvezi se spomnimo še ponavljajočega se motiva rdečega cveta v slovenski narodni pesmi in arhetipske podobe orača, ki odpre zemljo, da zemlja lahko sprejme semena.
Roža močvirna. Namočena zemlja, nabrekla od sokov poželenja prepoji svet z vonjem gnile gobe. Orača kliče, da se usloči nad njo, lemež zarije in v brazdo spusti seme.
Velike Vodne Matere
V prispevku Istra, zemlja boginje Este v prvem zborniku sem se posvetila odkrivanju boginje Matere zemlje pri naših prednikih. Ob zaključevanju spisa sem presenetljivo naletela na nekaj objav, ki so potrjevali mojo predpostavko. Najprej sem odkrila zaležani odrezek iz italijanske revije Istria iz 19. stoletja, nato pa še prispevek dr. Vesne Girardi Jurkić, Putovi antičkih bogova u Istri,[86] ki govori predvsem o latinskih navedbah predantičnih/predrimskih božanstev na rimskih napisih v Istri. Poleg boginje Istre so navedena še druga božanstva. Na veliko presenečenje pa sem odkrila, da je boginjo Istro odkril tudi Jožko Šavli v svojem delu Zlati cvet[87]. Šavli v svojih knjigah o duhovni dediščini Karantanije prinaša še veliko podatkov, mnogi od njih se dopolnjujejo s podatki o boginji Esti (Esteri, Istri). Prav tako potrjuje čaščenje Zemlje kot Velike matere.[88] Na dan, posvečen Materi zemlji, je veljala prepoved oranja.[89] Podobnemu pričevanju sem bila priča pred kratkim v Istri.[90] Ob vodah in morju pa so ob mesto Matere zemlje stopile Velike Vodne Matere.
Začnemo lahko pri Ogleju ali Akvileji, kjer so našli ostanke čaščenja boga Belina in morda Bele Matere Belinje. Poleg kraja v bližini z imenom Belinja se v Ogleju danes nahaja božji hram Marijinega vnebovzetja. Akvileja pa bi lahko bila pristna slovenetska boginja vode in to v izvirnem starovenetskem jeziku. Predpostavko o prisotnosti Vodnih Mater velja opazovati vzdolž voda in morij.
A če se povrnemo za trenutek ponovno k močvirskim predelom, omenimo še ostanke etruščanskega pristaniškega mesta Spina, ki se nahaja v delti reke Pad. Skupaj s Felsino (Bolonjo – Bologno) in Kainuo je bila Spina eno najpomembnejših etruščanskih mest. Prebivalci padskega porečja so se vedno bojevali z vodami, bodisi da so poplavljale ali se poleti izsušile. Spina se zato lepo razume kot Sipina. V bližini Padove pa se nahaja tudi mestece Este, kjer se je začelo naše raziskovanje boginje Estere.[91]
Vodne Matere v Istri
Kaj pa bližje? Milje, ki se v starih kartah zapisujejo kot Mulja (Muglia) ali izgovarja danes tudi kot Mila, podobno kot Umag govori, da je tam muljasto območje. Videm in Udine smo že omenili. Tokrat se sprehodimo do nekaj krajev v Istri, katerih imena nas vodijo k vodi.
Začnemo lahko v srcu Istre, v Buzetu, ki ga Italijani imenujejo Pinguente. Domače ime Buzaet še ni razjasnjeno. Pred kratkim sem slišala razlago, da izhaja iz turških časov, češ da so mestece na vrhu hribčka Turki oblegali in ga dolgo niso mogli zavzeti, a prebivalci v okolici so se menili, da ‘buo ‘zet’ – bo vzet, zavzet in od tu ime Buzaet (v domači govorici je naglas na prvem zlogu). Je pa res, da se je ob vznožju griča z mestecem nekoč nahajala skupina hiš, danes pa predmestno naselje, z imenom Fontana. V mojih otroških letih pa je tam delovala tržnica in mogoče tudi semenj. Tudi sicer beseda ‘fontana’ ne vodi drugam kot vodi, vodnem, vodnatem. Zelo zanimivo je ime Pinguente – v slovenščini namreč vodi k pitni vodi. Kot zanimivost podatek, da se v italijanščini reče pitni vodi ‘acqua potabile’, čeprav se glagol ‘piti’ prevaja kot ‘bere’. In še ena zanimivost, čeprav ni neposredno povezana z besedo voda, je pa povezana z vodo kot virom življenja. Ob aleji glagoljašev, ki se vije ob poti za Hum, je ena izmed postaj tudi vodni izvir Pizdica.[92]
Nekatera imena so očitna, druga zahtevajo malo več truda. Vinodol je območje v zaledju Crikvenice s kraji, ki so „še od slovanske naselitve ohranila slovanska imena“, in ki ga lahko bolje razumemo kot Vodni dol, središče Bribir pa vodi morda k ‘belemu viru’. Če se pomikamo v Istri od vzhodnega pasu polotoka proti jugu, naletimo na dva pomembnejša kraja, ki nas tudi vodita k vodi. Prvi je Plomin, v italijanščini Fianona. Le-to pa bolj kot v slovenskem jeziku na vodo, bolje poplave, spominja v angleščini – ‘flood’, izg. nekako kot ‘flaad’. V plominski zaliv se izteka rečica Boljunčica.
Naše ‘vodno dnuo’ v imenih Vangana (Vanganel), Vodane (Udine) ali loparske njive Fondanje ob potoku in Vidme spadajo v isti razred povezave z vodo. Naj na spisek uvrstimo tudi pogosto ledinsko ime Vala, ki danes zveni tuje, saj obče ime ‘valle’ v italijanščini pomeni dolino. Tudi naše Vale po pravilu ležijo v dolinah in so po navadi tudi plodne in so najverjetneje izvirno staroistrsko ime. V Istri najdemo tudi inačice Valca, Valica (uvala) in Bale.
In prav Bale nas peljejo na jugozahod polotoka, kjer leži kraj Vodnjan, v italijanščini Dignano (izg. Dinjano). Celotno območje Vodnjana je danes razglašeno kot arheološki park, na njem pa se nahaja vrsta manjših cerkvic in mest, znanih po svojih zdravilnih učinkih. Najbolj znana med temi je Sveta Foška. Tu naj bi se vernikom dogajale nenaravne stvari, še posebej naj bi se k njej zatekali ljudje z zdravstvenimi težavami in problemi s plodnostjo. Cerkvica leži na ravnici, ki počasi prehaja v morje. Pred cerkvico je še ostanek velike klonice, to je pokritega prostora pred cerkvijo, pod katerega so se zatekli verniki, za katere ni bilo mesta v cerkvi. In kaj o tem kraju sporoča ime zavetnice cerkve? Ne glede na zgodbo, ki jo najdemo na tabli o svetnici Foški, preverjamo drugo, verjetnejšo možnost, da sv. Foška izhaja iz predkrščanskega verovanja. Prvi del imena Fo- nas ponovno vodi k Vodi, zadnji del, prilastniška končnica -ška pa je lahko ostanek marsičesa. Zaradi predpostavke, da so Zemeljske Matere ob vodi odstopile mesto Vodnim božastvom, vzamemo v igro možnost poimenovanja svetišča po čaščenju Vodne Ešte. .
O cerkvici najdete na spletu marsikatero pričevanje. Svojo izkušnjo mi je pripovedovala sodelavka Nadja Rojac, ki je v njej imela nenavadno doživetje. Sama ob obisku nisem doživela nič nadnaravnega. Je pa res, da se svetišče nahaja v bližini posestva, kjer se nahajajo točke z močno zemeljsko energijo. Naš sodelavec Alojz Umek, ki je v času službovanja v Pokrajinskem muzeju v Kopru kot restavrator deloval v projektih s celega območja Istre, pripoveduje, kako so v bližini Vodnjana izven naseljenih območij naleteli na enega ali več kamnitih krogov, ki naj bi označevali ali jačali že obstoječe pozitivne zemeljske točke.
V Istri in na Tržaškem naletimo na ime Boljunc: Boljunc pri Trstu, reka Boljunčica pri Plominu. Postavlja se vprašanje, ali lahko v ta niz uvrstimo ime Bolonja (Bologna). Nekateri raziskovalci kraje povezujejo s čaščenjem boga Belina, vprašati pa se je, ali so povezana s prisotnostjo vode. Prispodoba, ki jo dobimo ob imenu, je prav brbotanje bogatega izvira ali vode v potoku.
SPIS SE ZAKLJUČUJE Z VODNIMI HRAMI OD ŠTIVANA DO KAŠTELA VEČERNE.
—————————————————————————————————————————
[1] Glej prispevek Istra, zemlja boginje Istre v prvem zborniku.
[2] Zofka Kvedrova, Misterij žene, Praga, 1905.
[3] Franc Verbinc, Slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1974.
[4] Samovšečna drža, da se je vse začelo z ‘Nami’, ki jo poznamo iz socialističnega obdobja, ima svoj zgled pri rimskih zmagovalcih.
[5] Medvešček omenja goro nad Šebreljami z imenom Kamrtna. Človek bi rekel, da hoče ime povedati, da je ‘ka’, ‘kot’ mrtva, a da to v resnici ni, da je živa. Glej Medvešček, …
[6] Narod se tu uporablja v obeh pomenih, tako v smislu sodobnih opredelitev kot tudi v smislu množice ljudi, ljudstva. V Istri se je izraz še pred kratkim uporabljal v smislu množice.
[7] O etiki ‘predzgodovinskih’ ljudstev na različnih celinah govori v svojih delih sodobna slovenska pisateljica Fani Okič.
[8] Drža, ki jo dobro poznamo iz časa komunistične ideologije, torej le ni tako izvorna.
[9] Osnove te predpostavke so podane v spisu Istra, zemlja boginje Este v 1. številki zbornika.
[10] Robert Petrič, Balthasar Hacquet o Slovanih, http://www.veneti.info, ogled januar 2017. Gre za knjigo B. Hacqueta, Wenden, Illyrer und Slaven, Leipzig, (Veneti – Iliri – Slovani, Lipsko), 1801, prevod Rasto Švajgar, Nova Gorica, 1996.
[11] Zgodovinski časopis, glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije, letnik 44/1990, štev. 3 in 4.
[12] Iustina, Pravica, je eden izmed atributov svetih Mater in kasnejše svetniško ime (Sv. Just, Sv. Justina). Znano je, da je krščanski svetniki v svojem zavetništvu v dobršni meri pokrivali vidike moči posamičnih predkrščanskih božanstev.
[13] France Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev srednjem veku, 3/1, Leonova družba, Ljubljana, 1902/3, ??? str. 146.
[14] Na spletni strani http://www.carantha.com/ je ob risbi naveden podatek: Georg Matthäus Vischer, Celje (Cilli), svinčnik in tuš, 1681.
[15] Pavel Medvešček, Iz nevidne strani neba, ……. (Nebar, str. 516, Grmin, Kačja strela, str. 454, Kačarji, str. 458).
[16] V Istri se za strelo v nekaterih okoljih uporablja izraz ‘šajeta’, znane pa so oznake ‘munjen’ (nor), ‘ošempljan’ (zmeden, malo zmešan) in ‘šempjo’, ‘šturlo’ (neumnež, tepec). V italijanščini uporabljajo za strelo ‘saeta’, ‘sciempio’ pa označuje masaker, krvav pretep ali uničevanje. Res je, da je človek, ki ga premlatijo, otopel, zmeden.
[17] Naj tu bralca opozorim na »naključje«, da se je koren ‘gen-‘ iz besed geneza, generirati, genitalije, v živem jeziku ohranil enako v naši ‘ženi’ kot v it. ‘femini’ (ženski). Ni odveč tudi opozoriti na glasovno povezanost med ‘materijo’ in slovensko ‘materjo’.
[18] Sila zemlje, vode, vetra in ognja so skozi čas in z odtujitvijo od narave zožene na štiri prvine, iz katerih naj bi bile ustvarjene vse tvarine, na koncu pa na vladarje zodiakalnih znamenj.
[19] Jožko Šavli, Zlati cvet, str. 57.
[20] Pavel Medvešček, Z nevidne strani neba, … (Veterni duh, str. 343, Pust, Zimski kres, str. 445, 449, Kamrtva, str. 488).
[21] ‘Beffa’ ali ‘burla’ sta italijanska izraza za norčevanje.
[22] Prav tam, (drevesni duh, str. 409, gozdni duh, str. 523).
[23] Zapisal in objavil Pavel Medvešček v knjigi, Štrped, Založništvo Humar, Bilje 1997.
[24] Sam ‘Dio’ pa je blizu ‘devu’, oba pa sta povezana z ‘djati’, it. ‘dire’, izreči besedo, kot je povezano z izrekanjem božje volje.
[25] Glej prispevk v 1. številki zbornika. Pri S. Antonu še obstaja priimek Baboc.
[26] Častilci Bele gospe in Belina so bili morda Albižani, ‘alba’ je lat. protivrednost za ‘bela’, Iliri, preko staroselske izgovarjale ‘biel’, ‘Bieli Ra’, Liburni, ki jih z glasovnim premetom beremo kot ‘Belurni’. Belina so včasih označevali tudi z zlato ali rumeno barvo. O rumenem božanstvu govori istrski rek ‘Hode ramengo!’. Morda bi morali tu iskati izvor imen Rumenija, ‘i Rumeni’ za Romune pri Italijanih in ne nazadnje, da Turki Takijo imenujejo tudi Rumelija.
[27] Joško Šavli; Bog Belin, pričujoči zbornik.
[28] Druga razlaga, ki jo ponujajo, je, da so tako »Kelti« kot Lugirci besedo prevzeli od Feničanov, kjer Bel označuje Gospoda.
[29] Med bela gorovja spadajo etimološko še Apenini in Alpe (povezava med lat. ‘alba’ in sl. ‘bela’, in apnom) in Albanija.
[30] Ar je ime egipčanskega sončnega božanstva, kot obče ime je beseda ‘ar’ je po dosedanjih analizah označevala moško božanstvo samo.
[31] V letih 2004–2006 je v okviru razvoja čezmejnih turističnih poti Istrska županija izvedla projekt ‘Srce Istre’ (‘Heart of Istria’), v okviru katerega je izšla brošura Pot bogov. Naslovnico obvladuje podoba boga Janusa, ki se ponovi pri poglavju o Nezakciju. Tekst ne prinaša podatkov o najdbi snovnih ostankov božanstva, prav tako ne prinaša podatka, kje se le-ta hrani. V publikaciji tudi sicer ob fotografijah predmetov manjkajo podatki. Pri projektu sta sodelovala tudi Univerza na Primorskem in Znanstveno raziskovalno središče Koper.
[32] V izvirniku: Janus, primus rex Italiae de progenie gigantum, qui fundavit Genuam tempore Abrahae.
[33] Sakara Sučević Maša, Prazgovodinska keramika med miljskim zalivom in porečjem Mirne (doktorska dizertacija, str. 53. … Kort oz. poteka med Izolo in Sečovljami in dominira nad vasjo Korte … Pietro Coppo omenja Kaštelir z imenom Albucan, kot starodavno prebivališče Izolanov. https://share.upr.si/fhs/PUBLIC/doktorske/Sakara-Sucevic-Masa.pdf, ogled 12. 11. 2016.
[34] Prav tam.
[35] »Zanemarjeno je bilo dejstvo, da sta tako patronat nad neko župnijo kot njeno odvetništvo med … pozneje ustanovljen benediktinski samostan, in sv. Janeza Krstnika … Onofrija v Krogu nad Sečovljami. Leta 1165 je … preselijo na varnejši Albucan (in loco qui dicitur monte Albuciano), vendar s pogojem, da morajo tudi v …« www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-XT3D6JUK/64786f73-ef54-42fa…/PDF, ogled 12. 11. 2016.
[36] Černac, Černač, Černigoj, Černe pri Slovencih kot tudi Neri pri Italijanih in Black pri Angležih pričajo o prisotnosti ‘črnega’ v življenju človeka.
[37] Nitra je ime mesta in reke na Slovaškem, kjer so našli ostanke kulture iz 5000–3400 let pr. n. št.
[38] Oddaja Appuntamento con Ulisse, il piacere della scoperta/Sestanek z Uliksesom, radost odkrivanja, RAI 3, dne 5. listopada 2016, je bila posvečena rimskemu imperatorju Avgustu in nastanku njegovega imperija ob začetku našega štetja. Prikazani so bili čas notranjega bojevanja med Cezarjevimi nasledniki, širjenje meja imperija in tudi trčenje na ljudstva, ki so živela na ozemlju, ki so ga osvojile rimske legije. Na severnem delu sedanje Italije so umeščeni Gali, na splošno pa se pri srečanju s staroselskimi ljudstvi na apeninskem škornju ter na območju sedanje Francije in Nemčije govori o barbarskih ‘Keltih’.
[39] Pri iskanju pisnega vira najdemo zabeležko o Sancernu v delu o zgodovini cerkve v Italiji, kjer govori o škofih S. Paterniano, Giovacchinu in Tertullianu in pravi takole: »… možno je, da je bolonjski sveti sedež zasedal okoli leta 470. V njegovem času je bila zgrajena cerkev sv. Helene z dotičnim samostanom v Sancernu, kraju, ki je pripadal škofiji,…« Giuseppe Cappelletti: Le chiese dell’Italia dalla loro origine fino ai nostri giorni, Vol. III. Venezia, 1845, str. 461.
[40]http://ancients-bg.com/the-danube-civilization-oldest-in-the-world/, ogledano 23. 3. 2016.
[41] Slovenski pravopis, SAZU, izdala Državna založba Slovenije, 1962.
[42]Pietro Leopoldo, Fortuna ali Bona, Giornale de’ letterati, Tom. XI, 1773.
[43] Mimogrede, vredno bi bilo imeti na umu, da so koreni ‘vi-‘, ‘či-‘ in ‘ži-‘ isti koren, ki v mnogih kulturah od Evrope do Kitajske označuje življenjsko, božansko energijo. Vitanje gre v tej luči motriti kot mesto bivanja življenjske energije.
[44] V spominu mi je ostalo ime Oskar Hudales, saj je napisal eno najlepših zgodovinskih povesti slovenskega slovstva, to je Požar krvi, ki je izšla okoli leta 1969 pri Pomurski založbi. Pisatelj je po rodu iz Posočja, njegova družina je bila ena mnogih, ki so se okoli in po prvi svetovni vojni in po italijanski zasedbi našega ozemlja preselila na Štajersko.
[45] Tako govori neznani avtor knjige: »Dalje omenja staroruska letopis še enega Dobrino, nekega ojazanskega junaka, ki se je drugače imenoval tudi ‘Timon Zlati pas’. Morda sta se v pesmi zlila oba junaka v eno osebo. Ruski učenjak Vsevolod Muller je primerjal Dobrino s svetim Jurjem in s Teodorom Tironskim, ki sta se tudi po pripovedovanju ruske pobožne pesmi borila z zmaji, ter misli, da ta alegorija — boj z zmajem — pomeni boj zgodovinskega Dobrine s poganstvom, katero je premagal. V nekem letopisu se je še celo ohranil pregovor: ‘Putjata je krstil z mečem, a Dobrina z ognjem.’ Toda ta letopis — jakimovska — ni zanesljiva. Tudi ime reke Pučaj (Počajna) bi spominjalo na pokrščenje Rusije. Stasov misli, da je Dobrina paralela Krišne, učlovečenja Višne??Višnuja, katero se opeva v Harivansi, Muller pa trdi, da sta Aleša in Dobrina praazijska tipa v ruski obleki, ki pa ne ustrezata Krišni, ampak Indri, in predstavljata solnce; obenem primerja tudi Dobrino z Odinom.« Vir dodaja še, da Volmer primerja Dobrinino mater Amelfo z Memfido Pentefrijo. Po njem je pripovedka o boju Dobrine z zmajem vzeta iz legende o svetem Juriju, Jegorju in Teodorju, povest o njegovem boju s čarovnico je izposojena iz perzijske povesti „Povest kneza Redra in kneginje Gjangare Samandalske” ali iz kakšne druge podobne vzhodne bajke. Boj Dobrine z junakinjo primerjajo z Brunhildo. Halanski pa misli, da je ta povest izposojena iz kavkaške bajke „0 Manganu in Emegenji”. Podobno povest poznajo Turki, zapisal jo je tudi Lermontov na Kavkazu, o Ašik Keribu. – Spletni vir, publikacija in avtor nista imenovana.
[46] V Istri je znan rek ‘raeć u hip’, ki označuje, da se bo nekaj, ki je izrečeno v nekem skrivnostnem naključju časa, uresničilo.
[47] Veseli veliki noči naj bi »Kelti« rekli tudi Ojstara (vir: I. Petkovšek). Veljalo bi premotriti ime gore Ojstrice v Alpah in sam ‘Ostereich’ tudi v povezavi z Estero. Na območju sedanje Avstrije je obstajala vrsta zemljepisnih imen, povezanih s čaščenjem Velike Matere, na primer Vindebona, Juna, Gosposvetsko polje.
[48] V zadnjem času se zaznava velika vnema pri odkrivanju ‘keltske’ dediščine v našem prostoru. Nevtralizirala naj bi številne predrimske dokaze o naši prisotnosti v tem prostoru v predrimskem času, jih obarvala v tone izginulega ljudstva ali sosedov in tako pustila naše prednike v Zakrpatju še dolgo tisočletje. Na Postojnskem naj bi se odkrila pričevanja, da so od starega dajali sveče v buče ali repo na dan pred vsemi svetimi. To naj bi bil dokaz ‘keltskega’, kar je goli nesmisel. Prižigali luči ali ne, bi to ne bilo nič v nasprotju z duhom pristnega slovenskega staroverskega čaščenja in zagotovo je dediščina, ki jo lahko odkrijemo v našem prostoru, le izvirno staroslovenska. O tem je govoril že Jožko Šavli v spisu Venetoslovje, 2. del, Zaprti arhivi tudi o Venetih?, in sicer: »Da pa bi javnost le dobila neko kost o naših prednikih, ki naj bi jo glodala, so ji ponudili Kelte. Še pred tem smo povsod zadevali na ‘Ilirijo’, ki je naše misli vlekla na Balkan (tovarna Ilirija, Ilirska ulica, kino Ilirija, športno društvo Ilirija …). Vendar Balkan ne privlači več in zato naj Slovenci imajo ‘Kelte’. Nadvse smešno je, kako so cesti, ki iz Lublane vodi v Idrijo in na severno Primorsko, nadeli ime Keltika. In prav tako, kako nam po TV na predvečer vseh svetih pokažejo nekaj ženščin, češ da oživljajo star ‘keltski’ običaj zbiranja čarovnic. Pridenejo jim še bučo s svečo, češ da so tako delali naši (keltski) predniki. Kam so sedaj odšli ‘Praslovani’, ki jih še vedno omenjajo v šoli? Ne vem, kako delajo drugi, toda jaz se tej ‘znanosti’ smejem.« http://www.carantha.com/venetoslovje_part_ii__zaprti_arhivi__tudi_o_venetih_.htm.
[49] Hram, ki gleda proti trgu, je služil kot kapitolski hram (beseda ‘kapitol’ izhaja iz legende o nastanku mesta Rim, ki se začne z izkopavanjem temeljev za Jupitrov hram z najdbo človeške lobanje, lat. ‘caput’. Čeprav je očuvanega le malo, so ga imeli za enega najlepših in največjih hramov v mestu. Verjetno je bil zgrajen na prejšnjem etruščanskem hramu Veiovisa, od katerega so očuvani ostanki in kip božanstva. Vir: Wikipedia.)
[50] „The definition of an element is one of the substances that constitute all physical matter – wind, air, fire or water, or a natural environment.” – http://www.yourdictionary.com/element.
[51] V tem razredu imen imamo ime bosanske reke Una. Zanimivo je tudi ime Unec.
[52] Angleški viri celo besedo ‘island’, otok, izvajajo iz vode, in sicer iz „starogermanske“ ‘aujo’, ki da pomeni neko “stvar na vodi” iz indoevropske ‘akwa’, to je ‘voda’, v mnogih staroslovenskih narečjih ‘vuada’, ‘oda’.
[53] In od kod ime mestu Struga na obali Ohridskega jezera, jo lahko povežemo z Estero, Esterugo?
[54] Glej prispevek o božanstvih Istrov na latinskih napisih v pričujočem zborniku.
[55] Pavel Medvešček – Klančar, Iz nevidne strani neba, Razkrite skrivnosti staroverstva, ZRC SAZU, Ljubljana, 2015.
[56] Prav tam, str. 354.
[57] Prav tam, str. 345 in 347.
[58] Prav tam, str. 356, 369, 387, 435 in 464.
[59] Prav tam, str. 514.
[60] Prav tam, str. 54, 136, 143, 150, 168, 342, 384, 509.
[61] Glej prispevek o božanstvih Istrov na latinskih napisih v pričujočem zborniku.
[62] Glej spis Istra, zemlja boginje zemlje Este v 1. številki zbornika. Več o tem tudi prispevek Jožko Šavlija o boginji Zmagi v pričujočem zborniku.
[63] Prav tam.
[64] Medvešček, Iz nevidne strani neba, str. 359.
[65] Arhetip razumemo kot praobliko ali simbolno predstavitev nekega temeljnega elementa, kot je na primer smrt, moč in pravica, ki se pojavljajo pri vseh kulturah in v vseh časih.
[66] Slovenski prispevek na Wikipedii – https://en.wikipedia.org/wiki/Fata_Morgana_(mirage).
[67] Prav tam, italijanski prispevek.
[68] Prav tam, italijanski prispevek.
[69] Prav tam, angleški prispevek, https://en.wikipedia.org/wiki/Fata_Morgana_(mirage), ogled 15. 1. 2016.
[70] (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki), ogled 31. 12. 2016.
[71] »Redkeje kot v drugih predelih istrskega polotoka se je v teh krajih v dokumentih ohranil za vaškega župana naziv merige, ki sicer izhaja iz predkomunske dobe in označuje poveljnika mestne četrti (Benussi, 1897). Zato pa Merišči v Črnem Kalu in Bezovici potrjujeta uporabo tega naziva v severozahodni Istri tudi za oznako vaške skupnosti – županije (meriga – merišče).« D. Darovec, Koprska škofija in Slovani od srednjega do novega veka, Acta Histriae, letnik 9. št. 1, Koper, 2001, str. 22.
[72] V Loparju je obstajal tudi ženski vzdevek Županka.
[73] Marija Koren, spis o Podgorju v pričujočem zborniku.
[74] Klavdijo Ugrin v spisu o dediščini Sočerge v pričujočem zborniku.
[75] Pri Jakobu Kelemini se pojavlja kot divji mož ali hostnik.
[76] Boris Čok, V soju mesečine, ZRS SAZU, Založba ZRC, Ljubljana, 2012.
[77] Damjan J. Ovsec, Slovanska mitologija in verovanje,
[78] Perun und Mokoš in altpolabische Ortsnamen, Založnik Zakład im. Ossolińskich – Wydaw, 1971.
[79] Anton Melik, Slovensko Primorje, Slovenska matica, 1960.
[80] Vlado Klemše, Vodna imena na doberdobskem Krasu, Jezikoslovni zapiski, 13, 2007, 1–2.
[81] Modern Pagan and Native Faith Movements in Central and Eastern Europe, edited by Kaarina Aitamurto, University of Helsinki, Scott Simpson, Jagiellonian University in Krakov, Poland, 2013/2014.
[82] Piero Favero, La dea Veneta, Cierr grafica, Verona, 2012.
[83] Gre za sliko Mokoš, ki jo posredujemo spodaj. Iz spletnega vira smo zvedeli, da gre za delo slikarja Viktorja Krizanovskega.
[84] V Loparju uporabljamo za nosno sluz izraza ‘cuzilj’ in ‘šmerkilj’, v Marezigah pa ‘žmoukola’.
[85] Najdemo jih tudi na Malti in na Sardiniji. Glej prispevek Iva Petkovška, Luna kot ženski arhetip, v pričujočem zborniku.
[86] Vesna Girardi Jurkić,
[87] Jožko Šavli, Zlati cvet, str. 57.
[88] Rožnica, žegen rož in zelišč, dan Marijinega vnebovzetja in praznik Matere zemlje, str. 124.
[89] Prav tam, str 128.
[90] Nekdo je šel orat na ta dan. Kasneje je bila letina uničena. Povedal Gracjano iz Sokolić, 2011.
[91] Mimogrede, v bližini mesta Este teče reka Bisatto, ki je znana po jeguljah. Jegulja, sladkovodna riba, ki ti zdrsi z roke, se v Istri in tudi v venetskem narečju imenuje ‘bižat’. In še podatek z južnejšega dela Italije, kjer leži obmorsko mesto Peskara (Pescara). Če ga poiščete na spletu, se vam morda odpre kaka fotografija s peščeno obalo. Je to nekdaj bila Peščara?
[92] Pričevanje kiparja in ‘družbeno-političnega delavca’ Alojza Čargonje iz Buzeta, ki je bil zelo aktiven pri kulturnem oživljanju Buzeščine v 90. letih, ko se je celotna slovenska dediščina v Istri prikazala kot hrvaška, v prvi vrsti glagolica. Podatek je bil izrečen ustno pri obisku študijskega krožka Lopar včeraj, danes, jutri v letu 1994 pod vodstvom spodaj podpisane. V nizu ‘hrvaških spomenikov’ te aleje je ena izmed postaj posvečena domnevnemu tisku ene izmed glagolskih knjig za časa delovanja Primoža Trubarja in domačih protestantov – v Izli (Izoli). Podatek najdemo tu pa tam še na kakem drugem mestu. Po izjavi samega Čargonje je bil njegov oče Slovenec, ki se je preselil na Reko nekje iz okolice Brežic.