VELIKO GRADIŠČE SKALNICA, NOREJA IN SVETIŠČE BELINA
(Sv. gora pri Novi Gorici)

Dimitrij Kebe, Rok Melink

Foto: Melink, Kebe

Na obisku pri prijatelju Roku na Goriškem je naključje pripomoglo, da sva zaradi prometnega zastoja na soški cesti ubrala makadamsko pot preko Sv. Gore (Skalnica 681) proti Gorici. Rok mi je omenil, da naj bi na Sv. Gori nekoč častili Belina. Tu zgoraj se poleg samostana, cerkve in drugih objektov nahaja še gostilna – restavracija z razglediščem. Takoj sem opazil, da je bil ta prostor v davnini veliko gradišče, ki je bil s tako lego težko osvojljiv oziroma močno utrjen. Z razgledišča se vidi Jadransko morje, Savudrijo, Trst, Gradež, Benetke in skoraj vsa Beneška Slovenija. Ugibal sem tudi, da je lahko tukaj stal Langobardski vojskovodja – knez Alboin in si ogledoval ozemlje, ki ga je kasneje zasedel. Druga verjetna možnost, kje je stala “Kraljeva gora” pa pride v poštev samo še naš Matajur (v. 1642), s katerega je tudi čudovit razgled.

Doma na Vrhniki sem strnil vtise tega izleta in prišel do zaključka, da se mora nekje v bližini gradišča (Sv. Gora) nahajati svetišče sončnega božanstva Belina. Na specialki tega območja sem sledil izohipsam in odkril možno lokacijo. Čez dobrih deset dni sem ponovno z Rokom pristopil k raziskavi sončnega svetišča na Sv. Gori in ga po desetih minutah odkril malo nižje v smeri Solkana in Grgarja, na vzhodnem delu skalniškega grebena, odkoder vodi tudi pešpot v Grgar na Bajnški planoti. Večina pomembnih gradišč na vrhovih je imelo svoja svetišča – tičnice nižje od gradišč, tako da se jih je videlo od zgoraj. Posebnost tega skalniškega sončnega svetišča je, da leži na majhnem hribčku, do katerega vodi ozka pot po grebenu, ki je iz leve in desne strani prepadna.  Žal pa je ta sveti poganski prostor – svetišče uničila italijanska fašistična oblast leta 1937/38, ko je tukaj postavila spomenik padlim italijanskim vojakom v I. svet. vojni. Po II. svet. vojni pa je leta 1946 takratna jugoslovanska komunistična oblast porušila celotni omenjen kompleks. Leta 2004 je cerkev na ta prazni prostor postavila spomenik Frančiškanom.

Še o imenu Skalnica. Beseda spada v starejše obdobje in pomeni peč, pečevje, votlina v skalovju (A. Janežič), voda izpod skale, najbolj trd del senčne kosti (novodobno), kamnita groblja v pomenu, kar je razmetano, opustošeno (starejše).

       

Spomenik padlim v I. Svetovni vojni               Frančiškanski spomenik iz leta 2004                                        Foto: Venceslav Bele                                          Foto: Melink, Kebe

Rok Melink: “Zanimivo je, da je vse, kar je iz starejše zgodovine povezano s hribom Skalnica, starim gradiščem in Belinovim svetiščem na njem, umaknjeno iz uradnega zgodovinopisja. Tukaj nam nekaj zelo velikega prikrivajo in zamolčujejo. Prav na območje današnjega Solkana in vzpetine nad njim umešča Bavčer mesto „Noreja“. Noreja je dobila ime po starem slovenetskem kralju Noriku, ki je to mesto ustanovil okoli leta 1417 pred našim štetjem.”

O tem piše tudi naš znameniti goriški pisec Martin Bavčer (1595-1668), ki je bil slovenski in latinski pisatelj, humanist ter zgodovinar. Pri svojih opisih Noreje se sklicuje na zapise starogrških in latinskih starozgodovinskih piscev (Strabon, Celestin, Lacij, Kolonij), pa tudi na nemškega polihistorja Gabrijela Bucelina  (1599-1681). Starogrški pisec Strabon (63 pr. Kr. – 23 pr. Kr.) piše tudi, da se je do Noreje iz morja priplulo po reki Soči. V času Norika je bila Soča po celotni ravnini od njenega izliva v morje pa do današnjega Solkana plovna. Bavčer v svojem znamenitem knjižnem delu “Zgodovina Norika in Furlanije, 1663) navaja, da to, da se je na območju Solkana nahajala Noreja,  izpričujejo tako stare listine, kot tudi ustno izročilo prebivalcev Solkana. Ta njegova dragocena navedba dokazuje, da so še v Bavčerjevem obdobju (1595-1668) in morda tudi še pozneje, prebivalci Solkana še vedno vedeli, da se je tam nahajala Noreja. Leta 1600, ko so Habsburžanski nemčurji na veliko požigali slovenske urbarije, župnijske in grajske arhive (gorelo je na tone slovenskih rokopisov, knjig in dragocenih listin), so požgali tudi župnijski arhiv v Solkanu, kjer so se nahajali zapisi o gradišču in starem Belinovem svetišču na Skalnici, kot tudi o zgodovini Solkana oziroma Noreje. Listine, ki so jih hranili frančiškani na Sv. Gori, pa so se uradno izgubile.

Bavčer je gradivo o slovenski prazgodovinski državi Norik zbiral več kot trideset let. Njegovo knjižno delo  “Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium” (po slovensko “Zgodovina Norika in Furlanije”), napisano v latinščini, pa je dokončno nastalo med leti 1657-1663. Napisal ga je prav na Sveti Gori – Skalnici, kar je simbolično zelo pomenljivo. Vsekakor ni slučaj, da ga je šel Bavčer prav na Sv. Goro pisat. To knjižno delo je sestavljeno iz desetih knjig in obravnava zgodovino Norika, ki je po njegovih navedbah obsegal Bavarsko, Tirolsko, Zgornjo in Spodnjo Avstrijo, Koroško, Kranjsko, Štajersko, Istro in Furlanijo. Žal večina tega Bavčerjevega dragocenega dela vse do danes ni prevedena v slovenščino. Oba prevoda, ki sta izšla L. 1975 in L. 1991 pod avtorstvom panslavista Zdravka Jelinčiča, pa sta vsebinsko skrajšana, pomanjkljiva in ponekod  prirejena, očitno po nalogu cenzure. Kaj drugega seveda tudi ni bilo pričakovati.

SKLEP:

Zelo merodajno se je v to poglobil tudi prof. Simon Rutar, ki je imel takrat na voljo več virov, kot Bavčer in je s širšega spektra ugotovil, da so Langobardi nesporno prišli iz Panonije preko Norika (Celovec, Beljak, Predil) do gore Matajur in do Skalnice. “Kraljeva gora” (Mons regis) ustreza lokaciji Noreje. Ime ni dobila (samo) po kralju Alboinu, ampak po glavnem mestu tega območja  Norika, Noreji. Vsekakor je to noriško mesto Noreja lahko bilo prvotno na Skalnici (Sv. Gora), kjer si je Alboin tudi pri svojih zaveznikih ogledoval območje Gornje Italije. V vseh starih poročilih je tudi zapisano, da so v Alboinovi vojski bili Panonci, Noričani in ljudstva ob reki Savi. Prav tako je v starejših zapisih navedeno, da so “Slovenci” kazali pot knezu Alboinu (De Bizzaro).

Ko so naši stari bogovi prehajali v krščanske svetnike, je Belin navadno prešel v Sv. Mihaela. Tudi na tej pomembni zgodovinski lokaciji se je to potrdilo, da je bila tukaj cerkev prvotno posvečena Sv. Mihaelu že v XI. stoletju. Že od starega Norika je bil pri nas najbolj čaščen prav Belin.

Na starem kamnu vklesan petelin, ki je simbol in atribut sončnega božanstva.                                                Foto: Melink, Kebe – Samostan na Skalnici

 

Vrhnika, Nova Gorica – 27. julij 2020

 

UPORABLJENA LITERATURA:

  • A. Coccio Sabellico – Rapsodiae historarum ab orbe condito Enneadis 1528
  • Johannes Aventinus – Annalium Boiorum Libri Septem. Augsburg, 1554
  • L. Schonleben – Carniola Antiqua Et nova, Labaci, 1680
  • Anton T. Linhart – Poskus zgodovine Krajnske …, Ljubljana, 1788
  • Albert von Muchar – Geschichte des Hertzgothums Steiermark, Gratz, 1844
  • Bleiweissove Novice – Davorin Trstenjak, Starozgodovinski pomenki – Belin, 1853
  • Bleiweissove Novice – Davorin Trstenjak, O Noriku in Noreji, 1854
  • Josip Godina – Verdeljski – Opis in zgodovina Trsta in njegove okolice, Terst, 1872
  • Letopis matice slovenske – Franjo Bradaška, O najstarejši slovenski zgodovini, 1870
  • Letopis matice slovenske – Davorin Trstenjak, Raziskovanja na polji staroslovanske mytologije, 1870
  • de Bizzaro – Sul Sarcofago dissoterrato, Cividale, 1874
  • Letopis matice slovenske – Andrej Fekonja, O začetkih kristjanstva na slovenski zemlji, 1882-83
  • Grotesche Algemeine Weltgeschichte, Berlin, 1884
  • Letopis matice slovenske – Simon Rutar, Kakšno važnost imajo Pavla Diakona knjige “De gestis Langobardorum”, za starejšo zgodovino Slovencev, 1885
  • Spammers illustrirte Weltgeschichte, Mittelatter III., Leipzig 1896
  • Simon Rutar – Zgodovinske črtice poknežene grofije Goriško-Gradiške, Gorica, 1896
  • Simon Rutar – Beneška Slovenija, III. del, Ljubljana 1899
  • Anton Janežič – Slovensko-nemški slovar, Celovec, 1908
  • Milko Kos – Zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1933
  • Hrvatska enciklopedija – Tomus I., Zagreb, 1941
  • Zdravko Jelinčič – Zgodbe Norika in Furlanije, Toronto, 1975
  • Slovar Slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana, 1985
  • Martin Baucer – Zgodovina Norika in Furlanije, Ljubljana 1991