VEČER OB OGNJU S POEZIJO IN PRIPOVEDNIŠTVOM

Ob jesenskem enakonočju je ob koncu simpozija Slovensko staroselstvo in Istri III. v parku Pod Vardo zabavsko potekal Večer ob ognju s poezijo in pripovedništvom. Referati so bili predstavljeni, predstavitev Angela Martelanca in njegove knjige Razmisleki o naši zgodovini se je zaključila, udeleženci so trčili s kozarci, se rahlo okrepčali, kupili svoj izvod knjige, še malo poklepetali in skupina najbolj vztrajnih se je podala proti vrhu hriba, proti Vardi. Malo pod njo je v gaju samoniklih in sadnih dreves čakalo prizorišče z ognjem.

Bilo je še pri luči dneva in so ljudje še kapljali, ko se je ogenj že prižgal, da bi se okoli njega sklenil krog nastopajočih in poslušalcev. Mrak se je počasi plazil na prizorišče med štirimi borovci, ko sem pozdravila goste in umirila ozračje, da se nam pridruži še naš istrski pesnik Alojza Kocjančiča spesmijo Ob Rižani in Rokavi, ki jo je recitiral Dean Plahuta. Nato pred mali ognjev krog stopi prvi pričevalec, Edelman Jurinčič. Pesnik iz Boršta je s prisotnimi najprej podelil nekaj iz izročila, ki ga je prejel od naših starih – redka pričevanja o čakanju lepote, o daritvah za prihodnji rod in milost Rokave.

Nato je Edelman Jurinčič iz knjige Zemlja-zemljica prebral nekaj svojih pesmi, za njim pa je svoje verze darovala Andreja Blažič Klemenc iz Rakitnika pri Postojni. Začela je s pesmimi Prag svetišča in Nekje še je pravi ključ in jim dodala še tri druge poezije. Na koncu sem svojo pesem Te je Istra poklicala prebrala še jaz.

Zemlja, krošnje in vedno gostejši mrak so srkali glasove besed, ko je ogenj požiral veje borovcev in držal pozornost misli prisotnih v sklenjeni verigi v poskusu pozabe dnevnih dražljajev in predati se klicu, slutnji davnine.

Melodija verzov še ni izzvenela, ko se je izza vejevja kostanja začulo glasno žuborenje domače govorice. Poglej, poglej! Večerni zbor so obiskale šavrinke. Živo, veselo in polne dobre volje so od nekje s svojimi plenjerji pristopicale Nadja, Marija in še ena jajčarica iz kulturnega društva Šavrini in anka šavrinke iz Gračišča. Prinesle so drugi, svež veter poti in pripovedovanja. Topel pozdrav in ozračje se je moralo  ponovno umiriti.

Na sceni je že Zvezdana Viler s s Pomjana z resnično pripovedjo njene none o tem, kako je stopila v skledo od štrig. V melodični domači govorici nas je peljala na nočno pot s pomjanske planote proti Kopru, kjer je nekoč na križišču presekala pot in nameram štrigam. Noč se je že spustila med borovce, ko so se zadnje Zvezdanine skrivnosti še vedno prelivale med poslušalce.

 

Nato je Nadja Jakomin povedala svoje spomine o tem, kar ji je nona pripovedovala o belih ženah. Iz teh spominov je sestavila svojo zgodbo srečanja z belimi ženami in jo zaigrala pred nami. Noč se je tedaj že spustila na zemljo in vzdušje je postajalo vse bolj skrivnostno. Pripoved je v spomin priklicala spomin na druga bitja, najprej na gozdne vile, katerim so se kmalu pridružile tudi posoške in furlanske krivopetke.

Še nekaj časa je tekla beseda o vaških posebnežih – štrigonih – in njihovih posebnih močeh nad rastlinami, bežati in kačami, o katerih je ponovno pripovedoval Edelman Jurinčič. Filmskega traku snemalca je že zdavnaj zmanjkalo, zato vsebin več nismo smeli vleči. Najprej je svoje druženje ob ognju zaključil Edelman, ki je dramatično vzdušje želel še poglobiti. “Noč je moja, dan je tvoj,” je spomnil in “Noč ima svojo moč.”  Pod vtisom starega vedenja o močeh teme in narave so se tudi drugi udeleženci počasi poslovili od kraja in večernega zbora; na kraju sem ostala z ognjem, ki sem ga počuvala, da je v miru ugasnil. Do naslednjega prihoda sonca, seveda.

Ustvarjalnost ob ognju je predstavljala tudi del naše dejavnosti ob Evropskem tednu mobilnosti.

Zapisala: Leda Dobrinja                                                                                                                                Fotografije: Milena Piciga, 21. kimavca 2109