Velo in hudo in nekaj drugih povezav
(razmišljanja o izvoru našega jezika, ki sem jim imela v letih 2010-2013, L. D.)
Pod vplivom italijanske televizije se lahko sprehajamo po apeninskem škornju, si ogledujemo kraje nekam domače zvenečih imen. V Pescari se je pred kratkim zgodil nerešeni domnevni umor in kamere se tja vračajo znova in znova. Med drugim nas popeljejo tudi na most, kjer naj bi pogrešanega zadnjič videli. Spodaj neke vrste nabrežje, rečno ali morsko. Mogoče se je fant vrgel ali po nesreči padel z mosta in utonil? Ne, pravijo prijatelji. Najprej zato ne, ker je bil preveč radoživ, da bi sam želel končati v tem kraju in času. In drugič zato ne, ker spodaj ne bi mogel utoniti. Voda je zelo nizka nad peščenim nanosom. Pescara. Peščara.
Takoj nato se spomnemo Cosenze, ki prav pesniško zgovorno spominja na naše košenice. Cela vrsta je takih. Jesolo tako kot naša Izla štrli kot jezik v morje. Potem je tu cela vrsta, ki se nanašajo na vodo. Udine – Vodane, Bologna? Muči nas seveda Capri in mnogo drugih.
Cela vrsta je krajev, ki spominjajo našega Belboga, Belina: Belluno… Množica mest z imeni med Este in Ostia.
Potem so še tista imena, ki dobivajo naziv po svojih prebivalcih. Rimini po rumenih. In nato mesto Forli’. Še v davnih časih socializma je moja mati gumb radijskih postaj ustavila na italijanskem programu Radia Koper na programa Glasba po željah. Čestitke so prihajale predvsem iz italijanskim mest, med njimi sta močno izstopala Pordenone (Paer Junone – Pri Junoni) in Forli’. Menda so si voščila v uredništvih zaradi ohranjanja programa zmišljevali kar sami. In prav ta Forli’ vzamemo sedaj pod lupo. Če sledimo logiki pretvorbe črke ‘v’ v ‘f’, dobimo »Vorli«. In tudi dodajanje glasu ‘v’ pred besede, ki se začnejo s samoglasnikom ‘o’, je pravilo (oda – voda, uk – vuk). In dobimo »Orli«. Odpremo spletno stran tega mesta – in kaj najdemo v grbu? Ugibate lahko le enkrat – najdemo orla.
A danes ne pišemo zato, da bi poglobili to temo, le nekaj povezav posredujemo. ‘Futuro’, angl. ‘future’ (fiučr), kaj neki bi pa to bilo? V slovarju ne najdemo kake pametne razlage, zato poskušajmo z našim jezikom. In zadetek, najdemo smisel. Naše ‘jutro’, ‘jutrno’ ‘jutri’, ‘jutrae’ se znajde neposredno pred spremembo glasu ‘j’ v ‘f’ (jutro v futro) in vrivanjem samoglasnika med dva soglasnika (futro v futuro). Kaka lepa razlaga, si rečemo.V Istri še rečemo »Aen jutre, se ne zna maj…« (Enkrat v prihodnosti, nikoli se ne ve…) Kaj pa je to naše jutro, od kje neki prihaja. Vrtimo, vrtimo glasove in evoga: JAROTNO – mladi del dneva. Osti jarej je že postal splošno znan pozdrav – ostani zdrav, čil, poln življenja. Jara gospoda – mlada gospoda, komaj nastala gospoda – je naslov slovenske novele. V istrskem jeziku pa imamo besede: »jarkice« – mlade kokoši, »jaret«, »se jaret« pa označuje parjenje. V slabšalnem pomenu pa so označevali tudi spolne odnose med ljudmi. »Sue sae jarle.« v smislu parjenja. Imamo pa tudi kletvico »Jebem ti boga Jarca!«. Bog Jarec. Zavrtimo koledarskim praznovanjem in se ustavimo pri Juriju, jurjevanju. Blizu aprila je to, ki mu rečemo v istrjanščini ‘vriu’. In kmalu je tu tudi podatek o bogu Jarilu (Staroveci – spletna stran), mesec ‘vriu’ je mesec v znamenju boga Jarila – prinašalca življenja. Naj še omenimo, da se jutri glasi v italijanščini »mattina«, ki pomensko izhaja iz naša »mladetina«, starinski izraz za mladina. (Izraz najdemo v ljudski pesmi Kam pa pojde mladetina.)
A tudi zaradi tega se danes nismo usedli k pisanju. Nekaj bolj velikega, glomaznega štrli iz globine. Lahko bi rekli kolosalnega, če pri tem ne bi morali spet razlagati posiljene povezave ‘koloseja’ z grško besedo, ki označuje nekaj velikega, glomaznega. Prevzemanje imen ponavadi prihaja s prevzemanjem znanja ali predmetov. Kolosej so v Rimu zidali domači mojstri. In če še tako močno hočemo, da bi zvenel imenitno, je pomen preveč očiten – kolo-sed, to je sedenje v ‘kulu’, kolesu, to je krogu. O tem tudi še pride beseda.
Tisto štrleče tam takoj za površjem je par: »malo« in »velo«. Malo v smislu majhnega, pa tudi slabega, negativnega in velo v smislu velikega in dobrega. Naša ‘zelo’ in ‘celo” sta pretvorba velo v zelo in celo’, pa tudi ‘veselje’, ‘vesolje’. Italijani imajo med drugim izpeljanko: ‘felice’, ‘felicita”, Angleži pa »well« v smislu dobrega. V istrjanščini pa je v živi raba beseda ‘vaeljae’ v smislu takoj in za poudarjanje vrednosti in pomenov »celo tako (daleč, močno ipd)« (Je biu vaeljae u Pazne. – Je bil prav do Pazina. Jae biu vaeljae mataest – skoraj se mu je zmešalo.) Na Balkanskem polotoku se nahaja cela vrsta krajevnih imen: Velebit, Vela luka itd. Tu naj navedemo povezavo s spregatvijo??? Veliko, večje – velo – veče. To stopnjevalno obliko najdemo v it. »vecchio«, v narečju »večo« (star).
Beseda »malo« pa ima malo daljšo zgodbo. Italijani z njo označujejo ‘zlo’ in ‘bolezen’, slabost (male, malore). »Mal che vada…« – Naj gre še tako slabo, v najslabšem primeru…
A tu imamo tudi pomembno preobrazbo, ki se vidi pri besedi »cattivo« – hudoben, poreden (nasprotno od priden). Če vzamemo v obzir, da naši sosedje ne izgovarjajo glasu »h« in črko »h« imenujejo »akka«, potem je zveza med starinsko obliko »hudo« – »hudivo« in »cattivo« očitna. Tako je za tem dobi razlago istrjanska in italijanska beseda »kativerja«, »cattiveria«. Danes pomeni v istrjanščini predvsem sumničavost ali nezaupanje, pa tudi hudobijo. V zadnjem pomenu besedo uporabljajo Italijani danes. Od kje pa izhaja beseda »kati – verja«? In smo pri hudem, negativnem ter drugem delu, ki se je ohranila skoraj nespremenjena: »huda vera«. V slovenskem knjižnem jeziku in tudi pravnem izrazoslovju se je ohranila »dobra vera«, nekaj narediti »v dobri veri«. Izgubila pa se je »huda vera«, neiskrenost, dejanje, narejeno z zli nameni.
V istrjanščini in italijanščini imamo še več takih izpeljank: »mižerja«, »miseria« od »mala žera«, torej pomanjkanje hrane.
Sedaj pa se nahajamo pri zlatem rudniku z vrečo dinamita. Logika razmišljanja nas je neizprosno pripeljala h »kataklizmam«, »katastrofam«, pa tudi »katalogom«, »katastru« in »katakombam«. Nemara celo k sami »katarzi«.
Slovar tujk pravi, da prvi del besede »kata-» grški predlog in kot predpona izraža gibanje, razmerje, podobnost. Italijanski slovar pa razlaga, da ta predpona označuje ‘navzdol’, ‘proti’, za’, ‘pod’.
Na prvi pogled pomeni nekaj dokončnega, vseobsežnega ali hudega. Katastrofa – popoln polom; kataklizma – nenadna , silovita sprememba življenjskih razmer na Zemlji, npr. zaradi potopov (pri naši analizi pa ne smemo zanemariti zadnjega dela beseda –klizma – ‘klizati’ – drset)i; katalog: popoln seznam nečesa; kataster – temeljni register, popis vseh vseh zemljišč.
Zadrega je res velika. Kajti ne spodobi se, da v slovenskem jeziku najdemo prvobitno besedo »hudo« še danes. A pojdimo dalje še malo: katakomba ke boča v stare, Egiptu podzemni prostor z mumijami. Italijani pa jo povezujejo s podzemnimi hodniki, kjer so bili pokopani krščanski mučenci. Od tu, po besedi »tomba«, ki v italijanščini označuje grob, naj bi izhajalo ime. V tem smislu bi katakomba pomenila mesto dokončnega konca. Kaj pa, če ostanemo pri našem jeziku? Kata-komba. Zadnji del besede lahko povežemo s človekom in glagolom »hoditi«. Poglejmo.
Najprej hoditi, hodet, angleško »go«, v italijanščini »vai«. V istrjanščini še rečemo »Hoj, homo ća.« (Pojdi, pojdimo stran.)
Vprašanje je, če dejstvo, da je človek bitje, ki hodi (vzravnano), lahko tudi v besednem smislu povežemo med seboj. Pa poglejmo sedaj izraze za človeka v teh jezikih in kaj jih povezuje.
Človek, človok, uomo, homo, man. Zadnji trije izrazi so povezani, vse skupaj pa dobi smisel, če besedo »človek« pri slovenskem in istrskem izrazju nadomesti »mož«, »muoš«.
Mož, muoš, homo, uomo, (ho)man. Vsi izrazi se povežejo, če predpostavimo besedo, iz katere so izšli: HOMOŠ (homan v angleščini).
Da je mogoče izraze za sorodstvene vezi razložiti z istrjanščino (slovenščino), vidimo v naslednjih besedah: »moglie« – možulja, »genero« (zet) – ženero (priženjen); »nipote«, »niece«, »njeca« (nečakinja, vnukinja) – nehčera; »suocera« – ta stara (še danes izraz v Istri) itd.
Pri besedi »žena« pa smo naleteli na pravo presenečenje celo za nas. Vsesplošni »gen« – nekaj, iz česar se stvari porajajo: geneza, genitalije, vagina itd. Ohranjamo v slovenski »ženi«, »ženski«.
Vrnimo se k »homošu«. Je moški res označen po tem, da hodi vzravnano? Ne. Poleg tega tudi ni logično, da bi človek sebe poimenoval kot nekaj za razliko od živali. Logično pa je, da so besede nastajale funkcijsko: žena je tista, ki rojeva, generira. Moški je tisti, ki hodi. Na lov, na vojno? Ni najbolj prepričljivo, a nimamo boljše razlage. Vrnimo se sedaj k prejšnji temi.
Katakomba dobi sedaj lahko nov pomen. Zadnje, dokončno mesto za »homoža«, »homana«. Mesto za človekov zadnji počitek. Tu bi veljalo pogledati še v eni smeri, in sicer dveh vrstah kopokov. Žarni pokop, žarna grobišča in pokop trupla v grobu. Katakomba označuje grobišče trupel. So se mogoče razlikovali pokopi glede na verske vrednote ali celo dejanja človeka? V tem smislu bi katakomba lahko pomenila tudi »hudi« pokop. Bi to lahko povezali s pokopom vojakov – danes »kombattere« pomeni »bojevati se«. Od kje beseda izhaja pa zahteva razlago predpone »com-» (combattere, kumbatet).
Veliko bolj je zanimiva povezava med žarnim pokopom in našim jezikom. Žara, žareti. V slovenščini še žar, žerjavica, žarek. V istrjanščini »žaeret« pomeni tudi močno žejati.
V italijanščini imajo »sacro« (sveto), izhajajoč iz žarko, »giorno« – žarno za svetli del dneva. Imajo pa tudi besedo «urna«, ki da je pri starih pomenila vazo na splošno in žaro, v kateri so shranjevali pepel pokojnika. Je tudi pojem, povezan z volitvami, izhajajoč iz časov, ko so glasovali s koščki pečene gline, ki so jo odlagali v žaro.
»Oggi«, v francoščini »tužur« je »ta (sedanji) žar – danes. Zanimivo je, da se jutro v angleščini glasi »morning«, kar bi z lahkoto bila obrušena izvedenka izraza »male žar«. V italijanščini, kot rečeno, »mattina« (mladetina). Vsi trije jeziki in angleščina imajo besedo vaza, vaso, »važo«. Najbolj zgovoren je »sarkofag« (razkošna rakev ali spomenik v tej obliki) za katerega slovar tujk pravi, da izhaja iz istoimenske besede v stari Grčiji, ki je označevala vrsto apnenca za rakve. Ta apnenec naj bi žrl meso. Beseda naj bi bila sestavljena iz »meso« in »žreti«. Beseda sarkofag pa po naše, če sledimo kulturi pokopov, ne pomeni nič drugega kot »žarna vaza« in je skozi čas dobila pomen marmornate krste. A ustavimo se tule v trenutku. Naslednjič dalje.
GLADKO IN LEŽERNO
Slovenski jezikoslovci še niso opravili naloge razlage izvora besed slovenskega jezika in govorov. Če želiš zatreti neko bitje ali skupino, mu onemogočiš razumevanje. Skozi zgodovino so bili tisti, ki so nosili ljudem znanje, najbolj neizprosno preganjani. Razumeti in posredovati znanje. Učenje, pisanje, pogovarjanje v materinem jeziku je eno temeljnih stvari, za katero so se borili veliki prosvetitelji tudi pri našem narodu. Če se ne spuščamo dlje v zgodovino, začnemo pri Cirilu in Metodu, preskočimo stoletja in se ustavimo pri prosvetljenstvu in po novih stoletjihi pri fašizmu. Razumevanje, kaj besede pomenijo, so temeljna moč človeka. Če pa veš, od kje beseda izvira in kako se je razvijal njen pomen, ima to še posebno razsežnost duhovnega razvoja.
Angleški jezik se večinoma pri razlagi izvora besed – etimologiji (beseda ‘etymos’ izhaja iz grščine in pomeni pristen, resničen, naši otroci pa bi si pomen zelo lepo zapomnili po tej zvezi: Vprašanje: »Ut ćie sae? (Od kje si?) – »E, tamo poli … (Od tam pri…) – sklicuje na latinščino in grščino. Italijanščina prav tako. Pri tem so neke razlage močno privlečene za lase, a nihče se ni potrudil, da bi le to ovrgel. Slovenci pa se tega dela nismo niti lotili. Ne to, da nimamo etimoloških slovarjev. Vendar v njih ni iskanja prvotnega pomena, pač pa v glavnem primerjave z drugimi ‘slovanskimi’ jeziki in kvečjemu priznavanje izvirnosti besed v njih. Tako kot pisanje slovenske zgodovine je tudi to področje nedostopno. Tisti, ki naj bi to delo opravili, v bistvu preprečujejo drugim, da bi to storili. Ogledali si bomo nekaj primerov, najprej pa dve zanimivosti:
V Istri smo steklu še pred kratkim rekli »glaeš«, prav tako kot kozarcu. V italijanščini rečejo steklu »il vetro« in je torej nismo prevzeli od njih. Besedo »glass« v pomenu stekla pa imajo tudi Angleži. Njihov vir kot izvor besede navaja staro angleščino. Mi pa poglejmo, če bomo iz glasov razbrali pomen. Glaeš je gladek. Smo pri ledu. Led, ledenik, žled, gladek. Srbi imajo glagol »klizati« (drseti), »klizavo« (spolzko). Italijani pravijo ledu »ghiaccio« – gladko, ki mu ne navajajo izvora, za gladko pa imajo »liscio« – ledišno. Angleži pravijo ledeniku »glacier«, ki naj bi izviral iz latinskega »glacies« to je led, ki je seveda gladek.
Dotaknimo se še besed mokro, močvirno, močvirje (istrsko »mocverina«). Angleži zadnjemu pravijo »moisture«, besedo pa izgovarjajo približno kot »moiščr«.
Beseda »ležati«, »ležerno«, »leno«. Italijani imajo besedo »leggero«, ki pomeni lahko. Beseda »lizjero« se nahaja tudi v istrskem govoru v smislu blagega. »Tu vinu jae lizjeru.« To vino je blago, ni močno. Angleži pa imajo »leisure« (lejžr), ki pomeni prosti čas, čas, ko nekdo ni zaposlen in se mu ne mudi. Slovar sicer pravi, da beseda izhaja iz latinščine, in sicer od »licere« – biti dovoljeno -, kar pa nam ni najbolj logično. Skupaj z besedama »ease« (iz) – udobje, odsotnost skrbi, bolečine, vznemirjenja -, »easy« (izi) – počasi, sproščeno, na lahko – in besedo »lazy« (lejzi) – len, leno – nas vodijo k naši ležernosti. Za zadnje besede slovar ne navaja izvora besed.
A usedli smo se zaradi preglavice, ki nam jih ustvarja beseda »mozaik«. Tehnika izdelovanja okrasja z uporabo delcev, ki so sestavljeni drug poleg drugega in so pritrjeni na neko podlago. Na nekaj mestih v zaledju obalnih mest se na arheoloških najdiščih nahajajo mozaični kamenčki. Vse kaže na predrimske svete kraje. Takojšen odgovor brez raziskav uradnih arheologov je – tam je nekoč stala rimska Villa rustica. Na vprašanje, ali ni mogoče, da bi mozaike delalo lokalno prebivalstvo, torej tudi naši predniki, je odgovor vedno kratek. Ne. Dobro pa se spomnem obiska mesteca Spilimberga v Furlaniji, kjer naj bi bila mati mozaikov. In muči me tole: zakaj, če je bilo tam središče znanja in kulture mozaikov, to ne bi bilo mogoče tudi na našem prostoru?
Poglejmo uradno razlago besede mozaik – v slovenskem Slovarju tujk avtor navaja, da je izvor v grški besedi »mouseios« – ki se tičejo Muz, v grško-rimski mitologiji boginje in varuhinje znanosti in umetnosti. Italijanski slovar navaja, da beseda izhaja iz srednjeveške latinščine »mosaicum (opus)«, to pa je delo, posvečeno Muzam. Websterjev angleški slovar pa pravi, da se izvor besede nanaša na čas od 1350 – 1400, da je prehajal iz tedanje latinščine v angleški, francoski in italijanski jezik. Slovar dodaja: izvor besede je nejasen, neznan.
Poglejmo sedaj slovenske sledi do besede »mozaik«. Glede na to, da je bila kulturna in splošna ustvarjalnosti predrimskih staroselcev (med njimi tudi naši predniki Sloveneti) razdejana in pretrgana, je razvoj besede za tovrstno dejavnost v slovenščini otrpnil. Ozrimo pa se po sorodnih pojmih in njihovem pomenu. Najdemo naslednje besede: moznik, možnar, mezinec, mežnar, mezlić in glagole molsti – muzet, mozgati, muzgati. Avtor Bezlaj daje naslednje podatke o besedah:
Moznik – lesen klin; mozniti – zabijati kline; zamuzka – zagozda. Tu je podatek o povezanosti s prekmursko besedo »moždžiti«, ki pomeni tlačiti, mečkati in slovenskim »mozgati«, »muzgati«. Podobna ruska beseda pa pomeni zmleti, razcepiti.
Možnar – močna posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih snovi.
Mezinec – mali prst, najmlajši otrok. Avtor pravi, da je izvor besede nejasen, gotovo pa povezan s staro rusko besedo, ki pomeni manjši, mlajši. Besedo poznajo tudi v drugih slovanskih jezikih. Navaja tudi nekaj zanimivih povezav. V germanskem jeziku beseda »maisa« pomeni majhen; v nekem norveškem narečju beseda »meis« pomeni vitek (človek); flamsko »maizel« pa pomeni drobec.
Sami lahko dodamo, da je »mezinec«, tudi »mazinec«, izpeljanka iz besednega sklopa »male sin«.
V istrskem narečju beseda »mezlić« ali »barbuničić« pomeni mozoljček. Mežnar je cerkovnik – PREVERI IZVOR BESEDE – in tu bi mogoče našli povezavo med cerkovnikom in izdelavo mozaikov v prekrščenskih svetih hramih. Molsti, narečno tudi »muzet« pa vodi v prispodobo oblike kravjega seska z moznikom in prstom – mezincem. V narečju »muzgat« pomeni v ustih topiti kot npr. bombon. Možna je povezava s sesanjem prsta pri otrocih.
Beseda mozaik kot tudi dejavnost izdelave mozaikov imata vso legitimiteto, da ju smatramo za izvirni prvini naše kulture. Izvedba iz gornjih besed je veliko bolj logična in pomensko povezana z dejavnostjo kot pa uradna povezava, ki se je v jeziku pojavila veliko kasneje kot dejavnost sama. Tu pa tam mi prijatelji pravijo, da morajo za lastne zaključke najprej slišati, kaj na to pravijo jezikovne avtoritete. Jaz pa pravim, da ni potrebno imeti doktorata, da vidiš, kako se glasovi spreminjajo in kako besede prehajajo v nove izpeljanke. Po drugi strani pa so te t.i. avtoritete s svojimi stališči in trditvami zaradi nelogičnosti, površnosti in ležernosti zgubile vso kredibilnost.