KULO ‘NU JEGLA (KOLO IN IGLA)

Kolo je eno najpomembnejših tehničnih najdb človeštva. Takoj za njim tako v tehničnem smislu kakor jezikovni zgovornosti nastopi igla. Na slovenskih tleh najdemo na arheoloških najdiščih oboje. Na Ljubljanskem barju je bilo najdeno najstarejše kolo na svetu. Najdb igel je več. Kdo ju je izdelal? Kateremu ljudstvu pripadajo najdbe? Uradni raziskovalci ne dajo odgovora, če pa ga dajo, najdbe pripišejo mističnim ljudstvom Keltom ali Ilirom. Po našem vedenju in vse več dokazih, so bili prebivalci slovenskega prostora pred Rimljani naši slovenetski predniki. Veliko dokazov za to najdemo v jeziku in slovenskih govorih. Istrjanski je eden najstarejših. Mi se bomo po odgovore odpravili po sledovih pomenov loparskega govora iz Istre.

Igla, egla, jegla je tehnično manj zahtevna najdba. Prav tako je manj pomembno tudi njeno pričevanje. Še najbolj dragocena je pri raziskavi krajevnih imen, na primer Izole. Izola je kričeč primer površnosti naših jezikoslovcev in zgodovinarjev na eni strani in pristranskosti in s potvarjanjem bogatih italijanskih kolegov. Izola je bila v sedanji slovenski obliki zacementirana pred kratkim. Pravijo, da po italijanskem nazivu Isola, ki pomeni otok. In danes odkrijemo, da jo kot otoško mesto tudi promovirajo – na primer pri poletnem festivalu Kino Otok.

Daleč od resnice. Mesto Izola namreč nikoli ni bila otok. V podkrepitev predpostavki o mestu – otoku so menda našli neke karte, kjer je vrisan nek kanal. To pa ne more zabrisati nelogičnosti predpostavke. Koper je bil otok in so ga poimenovali po kozah – tudi to je daleč od resnice. A o tem enkrat drugič. Izola pa ni bila ne otok in ne »isola«, bila je staro slovenska Izla, Jizla. Tako še danes mestu rečemo istrski staroselci. Kako je ta kos zemlje dobil ime, pa se nam razkrije v trenutku, ko pogledamo njegovo obliko. Je namreč rahlo v morje štrleč kos zemlje – polotok. Besede otok, polotok v našem staroselskem jeziku nimamo. Če pa bi hoteli opisati ven štrleč kos zemlje, mesa ali druge snovi, bi uporabili besede, ki označujejo, da nekaj »ven laze«, ven lazi, (s)iz lazi. Tako imamo jezik, ‘jaezuk’ in tako imamo našo Jizlu. Naši južni sosedje imajo danes ‘izlaz’ – izhod. Da bi bila ironija še večja, pogledamo okrog tja proti Benetkam. Tam najdemo letoviški kraj Jesolo. Ni nam treba do mesta, odpremo le spletno stran z zemljepisno kartico. Pred nami se razgrne lep, mesnat jezik v morje. Jizolo. To pa je hkrati tudi podobnost z iglo, jeglo. Italijani imajo ‘ago’, kar je le skrajšana oblika ‘egle’ in Angleži ‘needle’ (izg. ‘nidl’). Njihov slovar pravi, da je bila beseda že staro angleška, to je da je nastala pred 1150, ne pojasni pa pomena.

A pojdimo h kolesu. To je osrednja najdba – ne le v snovnem smislu, to je v nadbi sami, ampak tudi v jezikovnem smislu. Kajti kolo, ‘kulo’, ‘kulu’ se, tako za predmet sam kot tudi okroglo obliko, uporablja še danes. Zelo zgovorna je anekdota iz časa takoj po vojni, ko so se mladi učili pisati in računati. Mlada učiteljica je zbrala vaška dekleta, jim napisala številke na tablo in jih vprašala, kaj pomenijo. Ustavila je palico na eni izmed številk in vprašala Milko: »Milka, kako se reče tej številki?« Milka se je ni spomnila, a pobrskala je po spominu in poizkušala srečo: »Ka’ kulca?« – »A kolesce?«. Hotela je reči, a tista, ki ima obliko krogca, kolesca, to je število nič? V našem istrjanskem govoru namreč nimamo besede ‘krog’. Namesto tega uporabljamo ‘kulca’ ali ‘lunca’ – ‘krila na lunce’ (obleka s krogci).

Kulo je tako kot v knjižnem jeziku kolo kot tako in bicikel. Uporabljamo tujko, ker bomo videli, da ima ta tujka slovenski izvor. »Jet s kulun (kulen).« – Iti s kolesom. Sam izvor te besede bomo tvegali na koncu. Na trdnejših tleh pa smo, ko gremo od kula do kroga. Pri tem se poslužimo druge večje najdbe – koledarja.

Pred kratkim je bila v Narodnem muzeju razstava Vučedolskega koledarja, ki da je menda najstarejši na svetu. Trditev je bila ugibana na osnovi okrasja na glineni vazi, ki naj bi ponazarjalo nebesna telesa. Mi bomo bolj stvarni. Lotimo se opazovanja pojavov, ki so prisotni danes v enaki meri kot pred tisoči let. Sonca, lune, svetlobe, letnih časov.

Tu je naslednja anekdota. Po vojni so naše nuone enu nuonće pripovedovali zgodbe iz predvojnega življenja. Še posebej so bile zanimive tiste o nočnih poteh in skrivanju pred financerji. In tako je pripovedoval moj nuonić Dolfo: »Jae bluo puzime. Nuć. Luna. Svetlu ku čaes dan. Se je vidlu use…« – (»Je bilo pozimi. Noč. Luna. Svetlo kot podnevi. Se je videlo vse…«) Tako se zadnje zime ogledujem okrog tam Pod Vardo. Svetlo. Polna luna. Vse se vidi. In na pamet mi pade stavek: »Luna ku čaes dan.« – Luna je bila in svetlo, kot bi bil dan. Luna je gledala z neba ko neko malo Sonce. Saj res, si rečem. Glej ga, to je Malo Sonce. In to Malo Sonce je polni izraz za obrušeno besedo ‘mesec’ in to je polni pomen, iz katerega izhaja tudi Luna. Pa tudi it. »mese« in angleški »month« za mesec teh »Moon« za Luno najdejo tu razlago. Ne Italijani ne Angleži nimajo razlage za izraze. Zanimivo je tudi to, da so pri starih Egipčanih poznali čaščenje Velikega in Malega sonca – prav s temi izrazi.

Zelo zgodaj pa smo imeli tudi besedo koledar, ‘kulaendar’. V slovarju tujk beremo, da beseda izhaja iz latinske beseda ‘calendarium’, le ta pa iz ‘calendae’, to pa, da je prvi dan meseca pri starih Rimljanih. Izraz naj bi izhajal iz ‘calare’ – (s)klicati prvi dan meseca. Tudi klicati, it. ‘chiamare’, angl. ‘to call’ bomo enkrat pogledali. Danes pa spet h kulaendarje in h kalendi. Besede izhajajo jasno iz besede ‘kulu’ po krogu, ki ga je naredilo Sonce. Nanaša se na cel zaključeni krog, ‘cielu kulu’. To je ciklus. Sončno cielu kulu je veliko kolo, je (ku)lietu, leto. V italijanščini (kul)anno. V angleščini »year« – (veliki) žar.  Imamo pa tudi mesec, kolo Malega sonca.

Obstajal je skoraj popolni koledar trinajstih Luninih celih kul – mesecev. Ob Božiču pa so zgovorne besede raziskovalca Slava Batiste. Vedno je pripovedoval, kako je Krkavški kamen s podobo otroka, iz katerega izhajajo žarki, posvečen mlademu soncu,  Malemu bogu – Božiču. Božič je po starem koledarju sovpadal s trenutkom, ko je Sonce doseglo najjužnejšo točko zemeljske poloble, za trenutek postalo (sol-sticij) in se začelo vračati. Slavo se spominja, kako so včasih na Božični večer čakali prihod Mladega Sonca. Celo noč so bedeli ob ognju, kjer je gorel čok. Zjutraj, ko je Sonce vzšlo, pa so veseli stekli ven, se radovali in klicali: »KOLEDO, KOLEDO«. Slavo še ni povezal besede ‘koledo’ s kolesom, sončevim krogom in koledarjem. Mi pa danes to že trdimo. Ta koledo je ‘kula dan’, to je zaključenega kroga, Sončevega kroga – dan. To pa je tudi izvor ‘kalende’ in ‘kuleandarja’. Kot pravi gornji vir, je kalenda prvi dan v mesecu. To pomeni, da je ‘kula dan Malega Sonca’. Končnica ‘–dar’ pri koledarju pa lahko povežemo tudi s celim kolesom Velikega žara – žaruna, to je Sonca. Veliko veselje ob pričakovanju Mladega Sonca, želja po svetlobi, toploti, po življenju se je zapisala nevede tudi v danes italijanski besedi ‘vigilia’ in istrski besedi ‘vilja (božična)’ to je dan pred tem pomembnim verskim praznikom,  na primer o Božiču in Veliki noči. Ta ‘vilja’ in ‘vigilia’, ki ne najde smisla, se razloži samo z veliko željo po prihodu, ki jo opisuje Slavo – ‘Vela želja’ – ‘vigilia’, ‘vilia’.

Vsekakor sta bila to dva ločena koledarja – Sončev in Mesečev. Kolesa dan, Koledo je bil ob nastopu zime, to bi bilo danes 21. decembra. To bi moralo biti tudi Novo leto. To bi moral biti tudi Dan Mladega Sonca, Malega boga – Božiča. Zaradi kulturnih sprememb in vplivov imamo danes tri ločene dogodke. Pri mesecih pa je nastala prava zmeda. Od trinajstih mesečevih celih koles – ciklov, je po prevladi Rimljanov po rimskem desetinskem splošnem sistemu obveljalo deset mesecev. Nato smo prešli na dvanajst mesecev, kar se ponovno ne sklada z naravnimi pojavi, ki jih koledarr označuje.

Zelo stara slovenska beseda je tudi kolo s pomenom plesa v krogu.

V pomenu zaključenega ciklusa pa besedo kolo uporabljajo tudi v športu. Tekmovanja v posamičnih skupinskih športih se odvijajo v kolih. Včasih jih imenujejo tudi krogi, kar je popolnoma pravilno in v skladu s pomenom besed. Pri Italijanih najdemo v zvezi s kolesarstvom tudi besedo ‘girone’. Tudi to je pravilno, saj nas ‘giro’, v istrjanščini ‘djiro’, kar izvirno sporoča, da gre za  en ‘žaro’, en žarni krog tako kot pri ‘giorno’ (dan), kar bomo videli kasneje.

Kulu pa najdemo tudi v drugih besedah: kolosej smo že omenili. Gre v resnici za kolosed ali kolostaj, to je obliko okroglega objekta, kjer je publika sedela ali stala v krogu.

Kaj pa beseda kolona? Italijanski slovar najprej navede arhitekturni pomen, in sicer s ‘colonna’ označuje navpični steber z okroglim delom, ki ga sestavljajo osnova, trup in gornji del – kapitel. Imenuje ga tudi ‘pilaster’. Beseda je povezana z našimi besedami ‘kol’, ‘kapelica’, ‘pilj’ – o tem pa posebej. Slovar navaja še tehnični pojem ‘colonna’, ki označuje navpično postavljene cevi. V zvezi s človekovim telesom pa izraz označuje nekatere organe, ki imajo več ali manj okroglo in podolgovato obliko (črevo, hrbtenica).

In beseda ‘kolon’, istrjanščini ‘kuluon‘? Slovar tujk pravi, da izhaja beseda iz latinske besede ‘colonus’, ki da pomeni poljedelec, naseljenec. ‘Kuluone’ pa so bili v Istri zemljiški najemniki še pred kratkim. Stanovali so na gospodarjevi zemlji v kolonskih hišah. Delali pa so na pol. Pol letnega pridelka so obdržali, pol pa je šlo gospodarju. Prvotne pogodbe so bile po pričevanju besede očitno letne.

V italijanskem jeziku pa se nahaja cela vrsta besed, ki pomensko izhajajo iz besede ‘kulo’ in njegove okrogle oblike. Kot prvo pogovorni izraz ‘culo’ – zadnjica, rit. Mimogrede – slovar ljudsko, pogovorno, narečno besede označuje kot  ‘volgare’ – to pa vodi po našem raziskovanju k ‘vulkarom’, ljudstvu, ki ima za svoj simbolj volka. To bi lahko bilo povezano z našimi skupnimi predniki. Potem imamo tu ‘collo’ – vrat. V istrjanščini poznamo s tem povezane besede ‘kuliet’ in ‘kular’ – ovratnik. Pa tudi ‘kulate’, to je stegna.

A pojdimo zdaj še dalje in poglejmo, če najdemo kako povezavo med ‘kulom’ in krogom. V istrjanščini pravimo, da gremu ‘ukulen’ namesto ‘naokrog’. Vse naokrog je ‘vsae ukulen’. Isto podvajanje imamo tudi v knjižnem jeziku. Okoli Kopra, gremo naokoli. No, za ‘kolut’ pa uporabljamo ‘kulo’ – ‘aena kula sira’ (kolut sira).

Pomembni elementi so krajevna imena. Nad Sečovljami imamo znani samostan Krog. Tam se poleg opuščenega samostana nahaja prelep hrastov gaj. Je kdaj imel okroglo obliko? Ne vemo. Prav tako ne vemo, če se na okroglo obliko nanaša kraj »Na kruoge«, to je mesto nad Gračiščami v Istri, kjer so ostanki velikega gradišča. Ljudje slemenu pravijo Lačna. Prvo ugibanje je ljudi navedlo na sklep, da ime izhaja iz dejstva, ker je to kraški svet in so krave s paše prihajale lačne. Resnejša analiza pa bi šla v druge smeri. Ena teh je tudi ‘lešina’. ‘Leš’ danes v srbskem jeziku označuje truplo. Glede na krvave bitke v boju za ohranitev svetih mest prebivalcev gradišč bi tako bojno polje po bitki bilo tudi ‘lešina’. Vsekakor so imela gradišča v bližini tudi mesta za pokop mrtvecev ali žar in svete hrame. To so bila sveta polja ne glede na obliko postavitve. Vsekakor pa so bili sveti hrami povezani z božanstvi. Med temi pa so bila glavna božanstva povezana z Žarunom – Soncem in Malim soncem – Mesecem. Sama beseda ‘h-ram’ govori v tej smeri. Tudi  beseda ‘bazilika’ – izbrušena oblika izraza ‘božji hram’ – skriva sporočilo o svetih hramih.  Prvi hrami pa so bili hkrati tudi prvi koledarji.

In sedaj najbolj tvegana, a smiselna naloga. Povezava med izrazoma ‘kulo’ in ‘krog’. Obliko imata enako. Kaj pa imata skupnega v izrazu? Tipati moramo v smeri časa, ko so pojavi in predmeti začeli dobivati simbolne pomene. Na drugi strani pa, ko so z razvojem govora dobili svojo simbolno označitev v besedi. Smo najprej pri Soncu. Prvo nepotrebno presenečenje je, da oznako ‘Ra’ za sonce najdemo tudi v našem jeziku. Žarun je že blizu tega. Sama oblika, to je krog ali kulo pa izhaja iz oznake: ‘ku Ra’ – ku-la, to je ‘kot Ra’, take oblike, okrogle oblike, kot je sončna obla. Temu v prid govori tudi beseda ‘čakra’, ki pomeni krog (Meško – Slo. – sanskrtski slovar).

Celo ‘obla’ sama, ki ponazarja okroglo obliko (jabolko na primer) zna imeti izvor v obliki sonca ali lune. Tu imamo še ‘kulienu’ (koleno), ki mu je moja nuona pravila kar ‘japka’. Angleški prevod je ‘knee’, Francozi pa svoje koleno izgovarjajo kot ‘žnu’, Italijani imajo ‘ginocchio’.

V zvezi s tem pa se bomo morali ustaviti pri razvoju besedic, ki izražajo bližino kot so ‘kot’, ‘pri’, ‘tam’. Zaključek je logičen. Potrditev, da so besede za komunikacijo oblik, lastnosti, iskali pri lastnostih stvari, ki so bile močno prepoznavne in splošno znane. Za predpostavko dobimo potrditev tudi pri izvoru drugih besedah, na primer v barv. A tudi o tem ob drugi priložnosti.

In sedaj še en pogled v nedovoljeni smeri. Gledamo na povezavo med ‘kulom’, ‘krogom’, ‘koledarjem’, ‘ciklusom’ in svetimi kraji – hrami. Če je bilo čaščenje Sonca in Malega sonca v svetih gajih, je zagotovo imel obliko celega kula. In tu smo na drugi prepovedani temi – cerkvi. ‘Cerkva’ po istrjansko, ‘church’ (izg. ‘črč’) po angleško, ‘kirche’ v nemščini, ‘ecclesia’ v latinščini in ‘chiesa’ v italijanščini. Italijanski slovar navaja, da beseda izhaja iz grške besede ‘ekklesia’, ki je pomenila shod vernikov in mesto čaščenja. To ne spremeni dejstva, da so pred Grki obstajali tudi druga kulturna ljudstva, med njimi tudi naši predniki (Slo)veneti. Njihova kultura je bila vse prej kot barbarska. Sama ‘ekklesia’ vključuje možnost čaščenja v obliki ‘kula’ – ‘ukulesje’ bi ga imenovali po naše.

Čaščenje v krogu danes zaznamo preko ljudskega plesa ‘kola’. V Istri se ni ohranilo.

Tu ne smemo pozabiti na ‘venec’, povezan s čaščenjem naravnih ciklusov.  Od kulenec? Izraz poznamo tudi v stavbarstvu.

Ohranili pa so se krajevni verski prazniki. Imenujejo jih z različnimi imeni. Danes prevzemajo kraji izraz ‘šagra‘. Uradni viri pravijo, da izhaja iz italijanske besede ‘sacra’, to je sveta.  Že res sveta, sam izvor pa pomeni ‘žarko’. Izklesani bogec z žarki na Krkavškem kamnu ne sporoča nič drugega. V obliki žarkov pa včasih najdemo tudi svetniške sije okrog glave svetnikov. Pravijo jim s tujko ‘aureola’ po zlati barvi. A tudi ta sončna barva vodi k ‘žarunu’ – Soncu. Ne pravijo pa svojemu prazniku vsi šagra. V nekaj vaseh mu pravimo ‘fjera’, na videz tudi po italijanskem izrazu. In tudi ta s staroslovenskim pomenim, ki se nanaša na ogenj. O tem posebej. Tokrat omenimo le še izraz ‘karmenca‘ pri Svetem Antonu, ki ga lahko povežemo z drugim izrazom za sonce, to je ‘rumenko’. In zadnji, najpomembnejši izraz je ‘opasilo’. To pa zaradi tega, ker se je verski sprevod vil okrog cerkve in jo s tem opasal – v krogu torej. Izraz je še v uporabi tudi v okolici Postojne. Tudi same ‘procesije’,  ‘parciestjae’ po naše, bi prvotno zlahka imele obliko kroga. ‘Parciestja’ – ‘par’ (pri) ‘ukulesje’ (cerkve). Ta podatek se potrjuje v opasilu. Prav to najdemo še danes na Postojnskem. Ob prazniku Sv. Rešnjega telesa se okoli cerkve ali kapelice naredi krog in posipa rožice.Tudi procesije še vedno  naredijo en krog okoli cerkve, pokopališča ali kapelice. Le te izdelajo priložnostno iz cvetja.

Kaj pa sami izrazi: cerkev, cerkva, church? Tudi ta vodi h koledarju, čaščenju celega Sončevega kroga, Celega Žaruna. Cierkva – ‘Cieu Ra’.

S tem povezane besede so tudi ‘circo’ (cirkus), ‘cerchio’, ‘cirkus’, ‘circolo’, ‘circolare’ (okrogel). Vse se nanašajo na okroglo obliko.

In zdaj spet na začetek h našemu kolesu – biciklu. Tujka, ki da izhaja iz latinščinih besed ‘bi-‘ (dva) in ‘cyclus’ – krog, sta obe staro slovenski. ‘Bi’ je skrajšana oblika ‘dvie’ (‘ie’ se izgovarja kot kot en glas), ki se je ohranil v naši govorici. Zelo podobno kot Istrjani izgovarjajo število v ženskem spolu naši sosedje – ‘dvije’. Ciklus pa smo opisali zgoraj.